Jedro

Za pravilno uporabo teorije o adekvatni vzročnosti je potrebno razlikovati dva sklopa vzročnih zvez, in sicer vzročno zvezo med dejanjem in škodnim dogodkom ter vzročno zvezo med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode. V obravnavani zadevi ni sporna vzročna zveza med ravnanjem zavarovanke toženke in prometno nezgodo, v kateri je bil tožnik poškodovan. Sporna pa je vzročna zveza med škodnim dogodkom, prometno nesrečo in končnim obsegom škode (amputacija noge).

Po doktrini jajčne lupine (eggshell skull) se v razmerju do konkretnega obsega škode, v skladu z načelom popolne odškodnine, upošteva oškodovanec, kakršen je oziroma se po tej teoriji vzpostavlja odgovornost povzročitelja škode tudi za nepredvidljive oziroma težko predvidljive posledice njegovega ravnanja, ki nastanejo zaradi oškodovančevih posebnih lastnosti in občutljivih stanj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v I., III. in IV. točki izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe tožniku povrniti 1.208,70 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi s sklepom dopustilo spremembo tožbe, z izpodbijano sodbo pa toženki naložilo, da je dolžna plačati tožniku 112.960,32 EUR odškodnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 40.841,24 EUR od 1. 10. 2015 do plačila in od 72.119,08 EUR od 24. 9. 2018 do plačila (I. točka izreka). V presežku, to je za plačilo 88.903,92 EUR s pripadajočimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku od aprila 2016 mesečno vnaprej plačevati doživljenjsko rento v neto znesku 360,00 EUR, ki zapade v plačilo vsakega 10. v mesecu, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega zneska do plačila, pri čemer se znesek rente valorizira z rastjo življenjskih stroškov (III. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati 4.309,00 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo v obsodilnem delu se toženka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ter predlaga razveljavitev sodbe, podrejeno pa znižanje zneskov prisojene odškodnine in rente. Navaja, da je zmotna odločitev sodišča o vzročni zvezi med poškodbami, ki jih je tožnik utrpel v prometni nesreči in poznejšimi zapleti ter posledično amputacijo desne noge. Pritožnica sicer lahko sprejme, da je posredna vzročna zveza mogoča, vendar meni, da je takšen potek dogodkov malo verjeten. Sodišče je mnenje oprlo predvsem na izvedensko mnenje izvedenca žilnega kirurga A. A., medtem ko je izvedenec B. B. v pisnem izvedenskem mnenju ocenil, da je poglavitni vzrok za amputacijo tožnikove noge bolezensko stanje krvnih obtočil in da je vzročna zveza med prometno nesrečo in kasnejšo amputacijo malo verjetna. Ne drži ugotovitev sodišča, da med izvedencema ni bistvenih nasprotij. Izvedenca se po mnenju pritožnice bistveno razhajata v stopnji verjetnosti vzročne zveze med nesrečo in poznejšimi zapleti. Zaradi razhajanj med mnenjema je tožena stranka utemeljeno predlagala novega izvedenca. Meni nadalje, da je vprašanje vzročne zveze potrebno ocenjevati v kontektstu teorije adekvatne vzročnosti. Sodišče bi moralo ugotoviti, koliko je k dokončni posledici prispevalo bolezensko stanje pritožnika, koliko pa stanje zaradi poškodb po prometni nesreči. Sporna je tudi odločitev sodišča o višini odškodnine za nematerialno škodo in za materialno škodo iz naslova stroškov tuje pomoči. Odmerjena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti je pretirana, prav tako tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strahu. Glede odškodnine iz naslova tuje pomoči je priznanih 6,00 EUR na uro nekoliko previsok znesek in tudi ni razvidno, na čem temelji ocena sodišča, da bo tožnik v bodoče potreboval tujo pomoč v obsegu dveh ur na dan.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je bil 28. 3. 2015 poškodovan v prometni nezgodi, ko je pri vožnji z motornim kolesom vanj trčila zavarovanka tožene stranke z osebnim vozilom. Toženka priznava odškodninsko odgovornost svoje zavarovanke in je za škodo, ki jo je tožnik po njenem utrpel v tej prometni nezgodi, že izplačala 8.500,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo. Zavrača pa višjo odškodnino kot posledico tožnikove bolezni pred nezgodo.

6. Iz dejanskega stanja, ki je bil podlaga odločitvi prvostopenjskega sodišča, izhaja: tožnik je v prometni nesreči utrpel zlom desne lopatice, udarnino desnega skočnega sklepa in serijski zlom drugega do šestega rebra; zdravljenje poškodb je potekalo tako, da je imel tožnik zaradi zloma lopatice nekaj tednov imobilizirano desno zgornjo okončino, serijski zlom reber in obtolčenina desnega gležnja pa nista zahtevala kirurškega zdravljenja; tožnik se je že pred prometno nezgodo zdravil pri dermatologu in žilnem kirurgu zaradi venskega popuščanja in aterosklerotskih sprememb na ožilju spodnjih okončin; na arterijskem sistemu desne noge je imel že dve operaciji, najprej premostitev (by-pass) z lastno veno, nato ponovna premostitev s sintetičnim presadkom; premostitev je dobro delovala, prišlo je do zacelitve ran po operaciji, v času prometne nezgode je bila prisotna le še zelo plitva rana na desni goleni; zaradi poškodb v prometni nesreči je tožnik trpel bolečine, ki so mu ob hkratni prizadetosti prsnega koša in zgornje desne okončine povzročile omejeno gibanje in hojo; gibanje je bilo za tožnika zaradi preprečitve poslabšanja osnovne bolezni nujno potrebno; zaradi okrnitve možnosti gibanja je prišlo do poslabšanja golenske razjede in rane, kar je pripeljalo do prodora bakterij v krvni obtok; tožnika so 19. 6. 2015 urgentno sprejeli v bolnišnico zaradi septičnega stanja, razvila se je ishemija (pomanjkljiva prekrvavljenost) desne spodnje okončine in je bila zaradi tega potrebna amputacija noge nad kolenom, kasneje pa še operativna odstranitev noge v kolčnem sklepu.

7. Pritožnica vztraja, da tožnik ni uspel dokazati obstoja vzročne zveze med poškodbami iz prometne nesreče in posledičnimi zapleti, ki so privedli do amputacije noge, pri čemer da je potrebno vzročno zvezo ocenjevati v kontekstu teorije adekvatne vzročnosti. Tudi v primeru ugotovljene vzročne zveze pa meni, da bi moralo sodišče ugotoviti, koliko je k dokončni posledici prispevalo že prisotno bolezensko stanje tožnika, koliko pa stanje zaradi poškodb po prometni nesreči. 8. Vzročna zveza je ena od temeljnjih predpostavk za obstoj odškodninske odgovornosti (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Zakon natančno ne pove, kaj je pravno relevantna vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in pravno priznano škodo, zato je odgovor na to vprašanje prepuščen sodni praksi.1 Med teorijami vzročnosti, s katerimi si pomaga sodna praksa, je tudi teorija o adekvatni vzročnosti. Po tej povzročitelj odgovarja le za tisto škodo, ki je adekvatna škodnemu ravnanju. Za pravilno uporabo teorije o adekvatni vzročnosti je potrebno razlikovati dva sklopa vzročnih zvez, in sicer vzročno zvezo med dejanjem in škodnim dogodkom ter vzročno zvezo med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode2. V obravnavani zadevi ni sporna vzročna zveza med ravnanjem zavarovanke toženke in prometno nezgodo, v kateri je bil tožnik poškodovan. Sporna pa je vzročna zveza med škodnim dogodkom, prometno nesrečo in končnim obsegom škode (amputacija noge). Tožnik, ki je v prometni nesreči utrpel razmeroma lažje poškodbe glede na takšno posledico, se je v postopku skliceval na uporabo doktrine jajčne lupine (eggshell skull), po kateri se v razmerju do konkretnega obsega škode, v skladu z načelom popolne odškodnine, upošteva oškodovanec, kakršen je oziroma se po tej teoriji vzpostavlja odgovornost povzročitelja škode tudi za nepredvidljive oziroma težko predvidljive posledice njegovega ravnanja, ki nastanejo zaradi oškodovančevih posebnih lastnosti in občutljivih stanj3. 9. Pritožbeno sodišče glede tega sledi stališčem večinske sodne prakse ter pravne teorije, ki predvidljivost (adekvatnost) posledic ravnanja odgovorne osebe pri ugotavljanju vzročne zveze ne upošteva zgolj v razmerju do konkretnega obsega škode. Upošteva se oškodovanca, kakršen je oziroma se ne upoštevajo morebitna njegova osebna stanja ali lastnosti, zaradi katerih je obseg nastale škode večji od pričakovane, povprečne škode. Zoževanje odgovornosti glede vzrokov, ki jih je pripisati predobstoječemu stanju oškodovanca in se ob škodnem dogodku „aktualizirajo“, po stališču pravne teorije4 postavlja v neupravičeno boljši položaj za civilni delikt odgovorno osebo, saj ji nalaga riziko za prevzem samo neke povprečno pričakovane škode.

10. V obravnavani zadevi je treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali je amputacija noge pri tožniku zaradi septičnega stanja sploh verjetna posledica škodnega dogodka oziroma ali je z zadostno verjetnostjo izkazano, da je v vzročni zvezi s prometno nezgodo. Sodišče prve stopnje je ocenilo obstoj vzročne zveze na podlagi dveh izvedenskih mnenj izvedencev dveh različnih medicinskih področij: izvedenca dr. A. A., specialista s področja žilne kirurgije ter izvedenca dr. B. B., specialista s področja ortopedije. Medtem ko je izvedenec B. B. sicer dopustil možnost, da je bila prometna nesreča sprožilec bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja tožnika, drži, kar izpostavlja pritožba, da je v pisnem mnenju kot poglavitni razlog za amputacijo tožnikove desne okončine ocenil bolezensko stanje obtočil, ki je bilo pri njem prisotno že pred obravnavano nezgodo. Izvedenec A. A. pa je podal mnenje, da so bile ravno poškodbe v prometni nesreči pri tožniku tiste, ki so povzročile omejenost v gibanju, ki je bilo pri njem nujno potrebno zaradi preprečitve poslabšanja osnovne bolezni. Ocenil je, da so se posledično zaradi okrnitve možnosti gibanja golenske razjede in rane pri tožniku poslabšale kot posledica ishemije, to stanje pa je pripeljalo do septičnega stanja, prodora bakterij v krvni obtok. Izvedenec A. A. je mnenje o tem podkrepil še s pojasnilom, da je bilo pri tožniku stanje po operaciji (premostitev na desni spodnji okončini iz stegenske arterije na sprednjo golensko arterijo) stabilno in je imelo izrazito tendenco k izboljšanju. V času prometne nesreče je bila prisotna le še zelo plitva rana na desni goleni. Premostitev je dobro delovala in je zagotavljala primerno prekrvavitev desne spodnje okončine. Glede na podane pripombe je oba izvedenca sodišče nato tudi zaslišalo in soočilo na glavni obravnavi. Čeprav je mogoče pritrditi pritožbi, da se v določenih delih njuni mnenji še razhajata, sta glede bistvenih ugotovitev izvedenca enotna in je po njunem zaslišanju pritrditi zaključku v sodbi, da je bilo ravno zaradi poškodb v prometni nesreči gibanje tožnika omejeno v tolikšni meri, da ni bil omogočen normalen pretok krvi skozi spodnje okončine. Izvedenec A. A. je glede tega še pojasnil, da je pri bolnikih z arterosklerozo v stanju premajhnega pretoka krvi, ko določen del telesa ne dobi dovolj hranil, že zelo majhna poškodba dovolj, da povzroči vnetje in da pride do kaskade posledic, ki lahko pripeljejo tudi do amputacije. Takšna amputacija, kot je bila narejena pri tožniku, je po mnenju izvedenca sicer redka posledica bolezni in je znak zelo napredovanega procesa bolezni. Pri tožniku se je po narejeni arterijski rekonstrukcija rana že zacelila, nato pa je prišlo do prometne nesreče, po kateri se je proces obrnil v drugo stran. Z navedenimi ugotovitvami izvedenca A. A. se je v bistvenem delu strinjal tudi izvedenec B. B., zato je po presoji pritožbenega sodišča s tem z zadostno stopnjo verjetnosti izkazano, da je amputacija noge pri tožniku v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. V tem primeru pa se povzročitelj škode ne more (niti v celoti niti delno) razbremeniti odgovornosti za škodo, tudi če je posamezna pojavna oblika škode oziroma njen večji obseg pogojen z osebnim stanjem oškodovanca, med ostalim tudi v primeru njegove prejšnje bolezni.5

11. Sodišče prve stopnje s tem, ko na predlog toženke v tej zadevi ni postavilo novega (tretjega) izvedenca medicinske stroke, ni zagrešilo v pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z drugim odstavkom 254. člena ZPP. Mnenji obeh izvedencev je v sodbi pravilno povzelo. Kot že zgoraj pojasnjeno, se v za odločitev bistvenem delu mnenji obeh izvedencev ne razhajata v tolikšni meri, da bi bilo potrebno ponoviti dokaz s postavitvijo novega izvedenca.

12. Toženka s pritožbo izpodbija tudi višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo in meni, da je za telesne bolečine in nevšečnosti, za strah in za duševne bolečina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pretirana. Očitek o zmotni uporabi materialnega prava glede odmere pravične denarne odškodnine po 179. členu OZ ni utemeljen. Prvostopenjsko sodišče je tožniku za nepremoženjsko škodo prisodilo primeren znesek, pri tem pa pravilno upoštevalo tako načelo individualizacije odškodnine (upoštevanje tožnikovih lastnosti), kot tudi načelo njene objektivne pogojenosti (odškodnina mora biti v ustreznem razmerju z blažjimi in hujšimi primeri). Po presoji pritožbenega sodišča je prisojena odškodnina kot celota, kot tudi glede posameznih postavk primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v drugih podobnih primerih.

13. Izguba okončin po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb sodi praviloma med zelo hude primere (V. skupina). Tožniku odmerjena celotna odškodnina ustreza približno 100 neto povprečnim plačam zaposlenega v RS ob izdaji sodbe, zato ni previsoka. Iz podobnih primerov, ko je šlo pri oškodovancih za amputacijo noge, izhaja, da je bila oškodovancem prisojena odškodnina v razponu od 90 do 115 povprečnih neto plač6. Pri višini odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem po presoji pritožbenega sodišča ne more biti odločilno, da je tožnik v času bolnišničnega zdravljenja prejemal ustrezna protibolečinska zdravila, ki naj bi omilila njegove telesne bolečine, kot navaja pritožba. V izpodbijani sodbi ugotovljen obseg in intenzivnost telesnih bolečin tekom celotnega zdravljenja, upoštevaje dve operaciji z amputacijo noge, kot tudi ugotovljen obseg nelagodnosti med zdravljenjem, po prepričanju pritožbenega sodišča upravičuje višino prisojene odškodnine 45.000,00 EUR. Prav tako ni pretirana na 55.000,00 EUR odmerjena višina odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pravilno je bila upoštevana starost tožnika ob prometni nezgodi (takrat je bil star skoraj 54 let) ter da je bil kljub bolezenskim težavam pred nesrečo še dokaj fizično aktiven, saj je kolesaril, hodil oziroma se gibal tako hitro, kot so mu dopuščale bolečine. Zavrniti je treba tudi pritožbeni očitek o pretirani odškodnini za strah, češ da se tožnik zaradi septičnega stanja in odpovedi dveh organskih sistemov ni zavedal in zato ni trpel strahu v času bolnišničnega zdravljenja. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost ugotovitev prvostopenjskega sodišča o trajanju in intenziteti sekundarnega strahu, ki upraviči prisojeno višino odškodnine.

14. Ocena prvostopenjskega sodišča, da bo tožnik v bodoče potreboval tujo pomoč dve uri na dan, je ustrezno obrazložena in temelji na ugotovitvah obeh izvedencev medicinske stroke, kot je jasno navedeno v točkah 31 in 32 obrazložitve sodbe. Pravilna je tudi odločitev glede denarnega ovrednotenja tuje pomoči 6,00 EUR/h, kar glede na v sodni praksi obravnavane primere, ko oškodovancu nudijo pomoč družinski člani, ni pretirana višina (večinoma se giblje med 4 in 6 EUR/h, v posameznih primerih glede na posebne okoliščine tudi več). Po oceni pritožbenega sodišča je urna postavka primerna, toženka pa njeni višini v postopku na prvi stopnji tudi ni konkretizirano ugovarjala.7

15. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP. Pritožbo je zato zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Po obvestilu pooblaščenke tožnika v odgovoru na pritožbo, da je tožnik umrl, je sodišče opravilo poizvedbe o datumu njegove smrti. Ker je tožnik umrl po izdaji prvostopenjske sodbe (15.2.2020), je pritožbeno sodišče v uvodu sodbe kot tožečo stranko označilo dediče po pokojnem tožniku, sicer pa ocenjuje, da ta okoliščina na odločanje pritožbenega sodišča nima vpliva.

17. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela, tožniku pa mora povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo (1.625 odvetniških točk), kar skupaj z materialnimi stroški in DDV znese 1.208,70 EUR.

1 Več o tem dr. Vesna Bergant Rakočević, Kritika teorije o adekvatni vzročnosti in dileme novejše sodne prakse, Pravna praksa 2009, št. 3-4. 2 Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, Komentar dr. Nine Plavšak, str. 671 in naslednje. 3 VS RS II Ips 178/2007, II Ips 331/2015, II Ips 113/2019. 4 Dr. Vesna Bergant Rakočević, Kritika teorije o adekvatni vzročnosti in dileme novejše sodne prakse, Pravna praksa - 2009, št. 3-4. 5 Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, Komentar dr. Nine Plavšak na strani 712. 6 VS RS II Ips 576/2002, VS RS II Ips 564/2000, VS RS II Ips 529/2001, VS RS II Ips 264/2001, VS RS II Ips 142/2003, VS RS II Ips 404/2006. 7 VSL II Cp 398/2019.