Jedro

V položaju, ko je bila tožena stranka pravilno poučena o posledicah neodgovora na tožbo, je neodgovor na tožbo treba razlagati tudi kot njeno privolitev v pristojnost slovenskega sodišča. V okoliščinah konkretnega primera, ko na dogovorjeno pristojnost tujega sodišča ni mogoče sklepati iz trditvene podlage tožeče stranke v tožbi, niti iz tožbi priloženih dokazov, je šteti, da je pritožbeno sklicevanje na dogovorjeno pristojnost tujega sodišča šteti za prepozno in ga pritožbeno sodišče ne more več upoštevati.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje in sklepa sodišča prve prve stopnje se razveljavijo ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Tožeča stranka je pred prvostopenjskim sodiščem vložila tožbo, s katero je od tožene stranke uveljavljala plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala s tem, da je ob dospetju blaga v Koper agent tožeče stranke ugotovil, da se v kontejnerju namesto naročenih sintetičnih vlaken nahaja 440 vreč moke.

2. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

3. Sodišče prve stopnje je 29. 5. 2019 izdalo zamudno sodbo ter v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku.

4. V pritožbi zoper zamudno sodbo je tožena stranka uveljavljala ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča zaradi sklenjenega dogovora o pristojnosti, ki naj bi bil razviden iz nakladnice (tovornega lista).

5. Sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo ter razveljavilo zamudno sodbo. Zavzelo je stališče, da je v okoliščinah, ko tožena stranka ni odgovorila na tožbo, šteti njen ugovor sodne nepristojnosti, ki ga je tožena stranka uveljavljala v pritožbi, za pravočasnega.

6. V ponovljenem postopku odločanja je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 27. 2. 2020 odločilo, da ni pristojno za odločanje v tem postopku ter zavrglo tožbo. Tožeči stranki je naložilo plačilo 1.230,59 EUR stroškov postopka tožene stranke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom z dne 24. 4. 2020 je tožeči stranki naložilo povrnitev nadaljnjih stroškov tožene stranke v višini 2.767,51 EUR. Nepristojnost slovenskega sodišča je utemeljilo na dogovoru o pristojnosti francoskega sodišča v skladu z določbo 25. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah z dne 12. 12. 2012 (v nadaljevanju Uredba), ki naj bi bil razviden iz nakladnice.

7. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pritožbenih stroškov tožene stranke v višini 1.119,96 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na predlog tožeče stranke s sklepom III DoR 150/2020 z dne 15. 12. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali lahko tožena stranka, ki ne vloži odgovora na tožbo, v pritožbi zoper zamudno sodbo ugovarja pristojnost (slovenskega) sodišča. 9. Tožeča stranka je v zakonskem roku vložila revizijo, v kateri je uveljavljala revizijski razlog kršitve procesnega prava (bistvene kršitve pravdnega postopka in kršitve materialnega prava). Vrhovnemu sodišču je predlagala, da reviziji ugodi in izpodbijane sklepe razveljavi. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

10. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

**Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje**

11. Obstoj mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča za sojenje v pravdnem postopku z mednarodnimi elementi je procesna predpostavka, na katero mora paziti sodišče po uradni dolžnosti. 29. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) določa, da je ta podana v primeru, ko je ta izrecno določena z zakonom ali mednarodno pogodbo. Če pa ta pristojnost ni urejena z zakonom ali mednarodno pogodbo, je slovensko sodišče pristojno za sojenje v sporu tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb o krajevni pristojnosti.

12. Obe pravdni stranki imata sedež v drugih državah članicah Evropske unije. Zato je za opredelitev pristojnosti slovenskega sodišča treba uporabiti določbe Uredbe in sicer predvsem določbe 7. člena, ki ureja posebno pristojnost za sojenje osebi s stalnim prebivališčem v državi članici v drugi državi članici, in 25. člena, ki ureja možnost dogovora o izključni pristojnosti drugega sodišča določene države članice.

13. Prvi odstavek 25. člena Uredbe določa možnost dogovora strank, da mora biti, ne glede na njihovo stalno prebivališče, za spore, ki so ali ki bodo mogoče nastali v zvezi z določenim pravnim razmerjem, pristojno določeno sodišče ali sodišča določene države članice. Tako dogovorjena pristojnost je izključena za primer, če je po pravu navedene države članice materialna veljavnost dogovora nična. Tako dogovorjena pristojnost je izključna, razen če se stranke niso dogovorile drugače.1

14. Izključitev sodne jurisdikcije na podlagi dogovora strank predstavlja negativno procesno predpostavko. Utrjeno stališče sodne prakse pa je, da sodišče upošteva nepristojnost slovenskega sodišča zaradi dogovora o pristojnosti tujega sodišča le na ugovor stranke in ne po uradni dolžnosti v smislu tretjega odstavka 18. člena ZPP.2 Iz navedenih stališč Vrhovnega sodišča tudi jasno izhaja, da mora biti tovrsten ugovor podan pravočasno, sicer se šteje, da je toženec privolil v pristojnost slovenskega sodišča.3 Vrhovno sodišče se je pri tem sklicevalo na določbo 53. člena ZMZPP, ki ureja domnevo privolitve toženca v pristojnost sodišč Republike Slovenije.

15. Uredba nima posebnih določb, ki bi urejala način uveljavljanja dogovora o izključni pristojnosti tujega sodišča za sojenje v pravdi. V prvem odstavku 26. člena Uredbe pa je določeno, da je pristojno tudi sodišče države članice, pred katerim se toženec spusti v postopek, razen če se je spustil v postopek, da bi ugovarjal pristojnosti, ali če je v skladu s členom 24 izključno pristojno drugo sodišče. 16. Glede (ne)pravočasnosti uveljavljanega ugovora tožene stranke o nepristojnosti slovenskega sodišča je Vrhovno sodišče v navedenih sodnih odločbah iz opombe št. 2 zavzelo jasno stališče, da bi lahko toženec v primeru, ko se je postopek začel kot izvršba na podlagi verodostojne listine, navedeni ugovor uveljavljal najkasneje v ugovoru zoper sklep o izvršbi, v nasprotnem primeru se šteje, da je privolil v pristojnost slovenskega sodišča (II Ips 649/2004 in II Ips197/2009). Podobno stališče je zavzeto v primeru vložitve tožbe za izdajo meničnega plačilnega naloga (III Ips 40/2002).

17. Procesna situacija v obravnavani zadevi je drugačna v toliko, da tožeča stranka sploh ni odgovorila na tožbo, ugovor sodne nepristojnosti slovenskega sodišča pa je uveljavljala šele v pritožbi zoper zamudno sodbo. Sodišče druge stopnje se je v izpodbijanem sklepu sklicevalo na razloge iz razveljavitvenega sklepa Cpg 181/2019 z dne 18. 12. 2019, v katerem je izpostavilo kot pomembno okoliščino, da tožeča stranka kot dokaz ni predložila celotne nakladnice, temveč je izpustila del, v katerem je bil zapisan dogovor o pristojnosti. Zato iz razlogov na strani tožeče stranke sodišče ni moglo presojati, ali je bil sklenjen veljaven dogovor o pristojnosti. Po stališču sodišča druge stopnje lahko stranki dogovor o pristojnosti spremenita tudi s konkludentnim ravnanjem med drugim tudi tako, da se tožena stranka kljub temu, da tožba ni bila vložena pred sodiščem, za katero je bila dogovorjena pristojnost, spusti v pravdanje. Ker pa tožena stranka v konkretnem primeru ni vložila odgovora na tožbo, ni mogoče ugotoviti, da se je spustila v pravdanje. Zato po stališču sodišča druge stopnje ugovor, podan v pritožbi zoper zamudno sodbo, ni prepozen in ga je treba upoštevati.

18. Takšno stališče je zmotno.

19. Sklicevanje tožene stranke v pritožbi zoper (zamudno) sodbo na nepristojnost (slovenskega) sodišča pomeni uveljavljanje absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena v povezavi z 18. členom ZPP. Vendar je glede na posebna pravila, ki so določena za izdajo zamudne sodbe v 318. členu ZPP, za presojo tako uveljavljane procesne kršitve odločilen dejanski okvir, ki je na razpolago sodišču prve stopnje ob izdaji zamudne sodbe.

20. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča druge stopnje glede možnosti spremembe dogovora o pristojnosti tujega sodišča. To je razvidno iz samega besedila prvega odstavka 25. člena Uredbe, ki dopušča možnost dogovorne omejitve učinka izključnosti takšnega dogovora, kakor tudi iz prvega odstavka 26. člena Uredbe. Pri tem je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je sprememba dogovora o pristojnosti mogoča tudi s konkludentnimi ravnanji strank ob začetku pravde pred sodiščem, za katerega ni bila dogovorjena pristojnost. Dovoljena pogodbena avtonomija strank v prvem odstavku 25. člena Uredbe ne izključuje dispozicije strank, da se v konkretnem primeru na dogovorjeno pristojnost tujega sodišča ne sklicujeta. Tožeča stranka takšno dispozicijo izraža z vložitvijo tožbe pri sodišču, za katero ni bila dogovorjena pristojnost, tožena stranka pa z neuveljavljanjem ugovora nepristojnosti sodišča. Tako izražena volja strank v postopku je nepreklicna, zato so ugovori sodne nepristojnosti, podani po tem, ko je šteti, da se je stranka odrekla uveljavljanju dogovora o pristojnosti tujega sodišča, neupoštevni.

21. Z vročitvijo tožbe toženi stranki nastane trostransko procesno razmerje med pravdnima strankama in sodiščem4 (prvi odstavek 189. člena ZPP). Z vročitvijo tožbe je tožena stranka seznanjena s tem, pred katerim sodiščem, v povezavi s katerim pravnim razmerjem in s kakšnim zahtevkom zoper njega uveljavlja tožeča stranka sodno varstvo. Od tega trenutka dalje je toženi stranki omogočeno, da s procesnimi dejanji in ravnanji vpliva na tek same pravde. Osnovno procesno sredstvo toženca je v tem položaju obrazložen odgovor na tožbo, s katerim lahko uveljavlja obrambo zoper tožbeni zahtevek tožeče stranke.

22. Zakon pa izrecno ureja tudi procesne posledice nevložitve odgovora na tožbo. Glavna posledica je možnost, da sodišče ob izpolnjenih predpostavkah iz prvega odstavka 318. člena ZPP izda zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Na takšno možnost mora biti tožena stranka izrecno opozorjena ob vročitvi tožbe (drugi odstavek 277. člena ZPP). Možnost izdaje zamudne sodbe po 318. členu ZPP temelji na sistemu afirmativne litiskontestacije, to je na domnevi toženčevega priznavanja tožbenih trditev.5 To pa pomeni, da ima sodišče, ki ni seznanjeno z dogovorom pravdnih strank o sodni pristojnosti tujega sodišča, podano zakonsko podlago za meritorno odločitev o uveljavljanem tožbenem zahtevku tožeče stranke. V položaju, ko je bila tožena stranka pravilno poučena o posledicah neodgovora na tožbo, je neodgovor na tožbo treba razlagati tudi kot njeno privolitev v pristojnost slovenskega sodišča. V okoliščinah konkretnega primera, ko na dogovorjeno pristojnost tujega sodišča ni mogoče sklepati iz trditvene podlage tožeče stranke v tožbi, niti iz tožbi priloženih dokazov, je šteti, da je pritožbeno sklicevanje na dogovorjeno pristojnost tujega sodišča šteti za prepozno in ga pritožbeno sodišče ne more več upoštevati.

**Odločitev o reviziji**

23. Iz obrazloženega odgovora na dopuščeno revizijsko vprašanje je razvidna utemeljenost revizijskega očitka, da sta nižjestopenjski sodišči z odločitvijo o nepristojnosti slovenskega sodišča zaradi dogovora o pristojnosti tujega sodišča zmotno uporabili tretji odstavek 18. člena ZPP. Posledično je Vrhovno sodišče izpodbijane sklepe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 380. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje svojo pristojnost preizkusiti tudi ob upoštevanju določil 7. člena in prvega odstavka 26. člena Uredbe.

24. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

**Odločitev o stroških postopka**

25. Izrek o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Možnost dogovora o sodni pristojnosti tujega sodišča ureja tudi 52. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP). 2 Sodba III Ips 40/2002 z dne 20. 6. 2002, enako III Ips 41/2002, sodba II Ips 649/2004z dne 26. 1. 2006 in sodba II Ips 197/2009 z dne 7. 4. 2011. 3 9. točka obrazložitve sodbe II Ips 197/2009. 4 A. Galič in ostali avtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Založba Uradni list in GV založba, 2. knjiga, 2006, stran 219. 5 J. Zobec in ostali avtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Založba Uradni list in GV založba, 3. knjiga, 2009, stran 89.