Jedro

Solastniki lahko solastno stvar uporabljajo tako, da vsak od njih izključno poseduje določen del stvari (deljena posest) ali pa da posest vsi izvršujejo hkrati (hkratna posest), mogoča pa je tudi kombinacija obojega. Odločilna je volja solastnikov, pri tem pa ni nujno, da način uporabe/posesti ustreza pravnemu razmerju idealnih deležev. Solastnik, ki stvar poseduje v manjšem obsegu, kot mu pripada, ne sme samovoljno spremeniti dosedanjega izvrševanja načina posesti, lahko pa zahteva, da mu takšno ustrezno (njegovemu solastniškemu delu odgovarjajočo) uporabo določi sodišče na podlagi njegove solastninske pravice. Sporazum o načinu delitve stvari ali sporazum o načinu uporabe stvari med solastniki pa uživa pravno varstvo po 100. členu SPZ.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje - v 1. odstavku 1. točke izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, „da je tožena stranka dolžna porušiti del stanovanja, ki ga je povečala na račun skupnih sanitarij“, zavrne, - v 2. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15-ih dneh povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.151,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (to je v 2. odstavku 1. točke izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka je dolžna v 15-ih dneh tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 255,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna porušiti del stanovanja, ki ga je povečala na račun skupnih sanitarij, zavrnilo pa tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna vrniti protipravno odvzeto vežo, odstraniti stvari iz te veže in ponovno zgraditi skupne sanitarije z vhodom iz zunanjosti objekta. Odločilo je tudi, da vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških pravdnega postopka po svojih pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) izpodbija tožeča stranka. Meni, da niti pravni prednik tožene stranke ni imel pravne podlage, da si prisvoji skupni hodnik (vežo), četudi je potrebno, kot meni sodišče prve stopnje, upoštevati specifičnost nastale situacije. Tudi on ni kupil hodnika oz. veže, ampak je to skupni prostor, kot izhaja iz kupne pogodbe z dne 17.02.1964. Tudi ostali kupci, med njimi tudi pravni predniki tožeče stranke so kupili do 1/8 skupnih prostorov, zato ima pravico do uporabe tudi tožeča stranka. Sodišče se do tega ni opredelilo, čeprav je tožeča stranka navajala, da ima solastninsko pravico na skupnih prostorih. Opozarja, da iz cenitvenega poročila izhaja, da je toženka leta 1996 zasedala prostore v izmeri 84,32m2, kar je za 21,32 m2 več, kot je kupil njen pravni prednik. Odločitev sodišča je napačna tudi v delu, ko navaja, da je bila sanacija skupnih sanitarij nujna in da bi jo morali opraviti vsi solastniki. Tožena stranka je dolžna zaradi protipravnega posega vzpostaviti prejšnje stanje. Nasprotuje tudi odločitvi glede stroškov pravdnega postopka, saj je bila prisiljena vložiti tožbo, ker je ostala brez vhoda in brez sanitarij. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka v pritožbi po pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija ugodilni del sodbe. Navaja, da bi moralo sodišče tudi glede zahtevka za porušitev dela stanovanja tožene stranke, upoštevati specifičnost konkretne situacije in ugotoviti, kaj je tožeča stranka sploh kupila. Tako bi moralo zaključiti, da je tožnica z nakupom nepremičnine postala samo lastnica dveh sob in zato skupne sanitarije niso prostor, kjer bi tožnica imela solastninsko pravico. Skupne sanitarije niso skupni prostor, ker jih nihče več ni uporabljal, vsi solastniki hiše pa so si pristopno prisvajali posamezne skupne prostore, tožena stranka pa je imela tudi soglasje tožnice, saj je izjavila, da jo predmetno stranišče ne zanima. Če ne bi bilo temu tako, bi ta ustrezne postopke sprožila takoj po izgradnji in ne šele 10 let kasneje. Predlaga, spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podredno pa razveljavitev v tem delu in priglaša stroške pritožbe.

Pravdni stranki na vročeni pritožbi nista odgovorili.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

Tožeča stranka je solastnice nepremičnine parc. št. 85.S, k.o. B. do 19/192, tožena stranka pa solastnica te nepremičnine do 1/8. Na tej nepremičnini stoji večstanovanjska stavba, na kateri etažna lastnina ni ustanovljena, solastniki pa nepremičnino uporabljajo tako, da zasedajo vsak svoj del stavbe, ki so ga tekom let prezidavali in dozidavali na račun skupnih prostorov ali s prizidki (v nadaljevanju zaradi lažje predstave stanovanje). Tožeča stranka trdi, da k njenemu stanovanju spada tudi hodnik oz. veža, ki jo sedaj zaseda tožena stranka in da je tožena stranka s prezidavo zasedla skupne sanitarije ter ji tako onemogočila njihovo uporabo, s tožbenim zahtevkom pa zahteva, da ji tožena stranka vrne sporni hodnik oz. vežo, pa tudi, da iz nje odstrani stvari, poruši del stanovanja, ki ga je povečala na račun skupnih sanitarij in jih ponovno zgradi z vhodom iz zunanjosti objekta.

Tožeča stranka zahteva varstvo svoje solastninske pravice. Solastnina je lastninska pravica več oseb na nerazdeljeni stvari tako, da je delež vsakega solastnika določen v sorazmerju s celoto (idealni delež; 65. člen Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ). Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (66. člen SPZ). Solastniki lahko solastno stvar uporabljajo (posedujejo) tako, da vsak od njih izključno poseduje določen del stvari (deljena posest) ali pa da posest vsi izvršujejo hkrati – hkratna posest (25. člen SPZ), mogoča pa je tudi kombinacija obojega. Odločilna je volja solastnikov, pri tem pa ni nujno, da način uporabe/posesti ustreza pravnemu razmerju idealnih deležev (1). Čeprav način izvrševanja posesti ne ustreza razmerju po idealnih deležih, solastnik, ki stvar poseduje v manjšem obsegu, kot mu pripada, ne sme samovoljno spremeniti dosedanjega izvrševanja načina posesti, lahko pa zahteva, da mu takšno ustrezno (njegovemu solastniškemu delu odgovarjajočo) uporabo določi sodišče na podlagi njegove solastninske pravice (2). Sporazum o načinu delitve stvari ali sporazum o načinu uporabe stvari med solastniki uživa pravno varstvo po 100. členu SPZ (3).

V skladu z določbo 100. člena SPZ ima solastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, pa tudi pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari. Dogovor o razdelitvi solastne stvari glede uporabe in posesti solastnike zavezuje na pogodbeni podlagi, kot se je sodna praksa že večkrat izrekla (4).

Bistveno za odločitev o tožbenem zahtevku je, kakšna je bila vsebina sporazuma med solastniki sporne nepremičnine in ali način sedanje uporabe dogovoru nasprotuje.

Tožena stranka (oz. že njen pravni prednik) zaseda vežo oz. njen del, za katerega tožeča stranka primarno trdi, da pripada delu, ki je v njeni izključni uporabi/posesti. Pritrditi gre ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala, da bi imela pravico do izključne uporabe tega prostora, saj ta ni bil zajet s prodajno pogodbo s P. Č. z dne 11.04.1997, kot je zatrjevala in čemur pritožba tožeče stranke izrecno tudi ne nasprotuje. Tudi, če si je pravni prednik tožene stranke prisvojil vežo brez predhodnega soglasja ostalih solastnikov, so se ti s tem očitno strinjali, saj je takšna uporaba obstajala že pred prihodom tožeče stranke. Tudi če soglasja niti naknadno ni bilo, pa tožeča stranka ne more uspeti s tožbenim zahtevkom, kot ga je postavila, to je, da se veža izroči izključno njej. Tožnica bi ob tem, da je veža skupni prostor, kot trdi v pritožbi, lahko uspela le z zahtevkom, da se omogoči prost dostop do veže (prepoved vznemirjanja in prepoved nadaljnjega vznemirjanja) (5), ki pa ga ni postavila, saj zahteva le izročitev izključno njej. Ne drži niti, da bi morala pravico do izključne rabe izkazati tožena stranka, saj je trditveno in dokazno breme, da ji gre na delu stvari, na katerem uveljavlja lastninsko pravno varstvo po 100. členu SPZ, izključna pravica do uporabe/posesti, na tožeči stranki.

Zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da zgolj okoliščina, da je tožena stranka posegla v skupni del nepremičnine brez soglasja ostalih solastnikov nepremičnine, s tem pa onemogočila uporabo skupnih sanitarij in izvrševanje solastninske pravice tožeče stranke, na podlagi upravičenj solastnikov iz 66. člena narekuje ugoditev tožbenemu zahtevku, da je dolžna toženka del stanovanja, ki ga je povečala na račun skupnega prostora, porušiti. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da ima tožena stranka na tem delu svoje stranišče in kopalnico, pred tem so bile tu skupne sanitarije. Sodba sodišča prve stopnje toženi stranki nalaga njihovo rušitev. Zgolj okoliščina, da je tožena stranka zgradila nove sanitarije (četudi izboljšane) na mestu starih, še ne narekuje njihove rušitve. Ob takšnem dejanskem stanju bi bil lahko utemeljen le tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna omogočiti dostop do sanitarij – to je vzpostaviti prejšnje stanje in se v bodoče vzdržati takšnega ravnanja. Zgolj prenova sanitarij namreč ne predstavlja takšnega posega tožene stranke, ki bi narekovala odstranitev sanitarij, še posebej ob tem, da je sodišče prve stopnje menilo, da je tožnica s sanacijo sanitarij soglašala, vprašanje delitve stroškov tovrstne izboljšave pa ni predmet tega postopka. Tožeča stranka je sicer postavila tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna ponovno zgraditi sanitarije z vhodom iz zunanjosti objekta, ki pa mu prav tako ni mogoče ugoditi. Ponovna izgradnja sanitarij že zaradi tega, ker te ne bodo porušene, ni mogoča, s tem, ko je tožnica zahtevala vhod z dvoriščne strani, pa je že določila način, kako naj tožena stranka omogoči njihovo prosto uporabo. Način, kako bo dosegel prost dostop - vzpostavitev prejšnjega stanja, pa je v rokah tistega, ki mora vzpostavitev v prejšnje stanje doseči. Glede na povedano je bilo potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, pritožbo tožeče stranke pa zavrniti in sodbo v zavrnilnem delu potrditi (353. člen ZPP in 5. točka 358. člena ZPP).

Ker je tožeča stranka v pravdi v celoti propadla, je tožena stranka upravičena do povračila potrebnih stroškov pravdnega in pritožbenega postopka (154. člen ZPP). Za postopek pred sodiščem prve stopnje se tožeči stranki prizna 200 odvetniških točk za odgovor na tožbo, 200 odvetniških točk za sestavo prve pripravljalne vloge, 150 odvetniških točk za sestavo druge pripravljalne vloge, 500 odvetniških točk za prisotnost na narokih, 160 odvetniških točk za odsotnost iz pisarne, 800 odvetniških točk za porabo časa in 30 odvetniških točk za materialne stroške, kar z 20% DDV znaša 1.123,60 EUR. K temu se prišteje še sodna taksa v višini 27,76 EUR, zato stroški tožene stranke skupaj pred sodiščem prve stopnje znašajo 1.151,36 EUR. Za postopek pred pritožbenim sodiščem se toženi stranki prizna 250 odvetniških točk za sestavo pritožbe in 5 za materialne stroške, kar skupaj z 20 % DDV in sodno takso za pritožbo v višini 114,94 EUR znaša 255,40 EUR. Ostalih priglašenih stroškov pritožbeno sodišče ni priznalo, saj niso bili potrebni za postopek (155. člen ZPP)Če tožeča stranka stroškov ne bo poravnala v 15 dnevnem roku, je dolžna po poteku tega roka plačati tudi zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. člena OZ).

(1) Pri solastnini je potrebno ločevati med posestjo kot dejanskim načinom izvrševanja oblasti nad stvarjo in upravičenjem uporabe, ki je pravni izraz solastnine. Posest je namreč dejansko razmerje in ni nujno, da se pokriva z upravičenjem uporabe iz 66. člena SPZ. Primerjaj: Juhart, Tratnik, Vrenčur: Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 313. (2) Ibidem, str. 313 in 314. (3) Primerjaj VSL sklep II Cp 3963/2008. (4) Primerjaj sodbi II Ips 157/98 in II Ips 195/2003 ter sklep I Cp 2152/2004. (5) Če tožena stranka uporablja solastno stvar v nasprotju z dogovorom, da stvar uporabljajo vsi solastniki skupaj (vzporedno ali zaporedno), ima tožeča stranka pravno varstvo po 99. členu SPZ, primerjaj VSL sodba I Cp 668/2009.