Jedro

Pri tožniku je še nadalje podana III. kategorija invalidnosti, saj je še vedno v polnem delovnem času zmožen opravljati delo na drugem delovnem mestu s stvarnimi omejitvami. Ker pri tožniku ni izkazano takšno bistveno poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja, da bi pri njem šlo za popolno izgubo delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 23. 10. 2013 in št. ... z dne 3. 7. 2013, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Presodilo je, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita.

2. Tožnik v laični pritožbi navaja le, da se pritožuje zoper sodbo, izdano na glavni obravnavi 20. maja 2015, in ker trenutno nima odvetnika, se bo na pritožbenem sodišču zagovarjal sam.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetnem pritožbenem postopku gre za t.i. golo pritožbo, saj pritožnik v njej ni navedel razlogov, zakaj se ne strinja z izpodbijano zavrnilno sodbo. Pritožba namreč vsebuje samo navedbo sodbe, zoper katero se vlaga in podpis pritožnika.

Pritožbeno sodišče sme zato v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP) sodbo sodišča prve stopnje preizkusiti le v okviru uradnega preizkusa glede morebitnih bistvenih kršitev procesnega prava in pravilne uporabe materialnega prava.

Ob takšnem preizkusu pa ugotavlja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, in da je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno tudi materialno pravo.

5. V obravnavani zadevi gre za spor zaradi novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Z izpodbijanima upravnima aktoma je bila zahteva, vložena 29. 3. 2013, zavrnjena. Na podlagi mnenj IK I in IK II je bilo namreč ugotovljeno, da je pri tožniku od 10. 8. 2009 in še nadalje zaradi posledic poškodbe pri delu, podana III. kategorija invalidnosti, saj je še vedno v polnem delovnem času zmožen opravljati delo na drugem delovnem mestu, ki je fizično lahko, razgibano, delno stoječe in delno sedeče. Ker je tudi sodišče prve stopnje zaključilo, da je takšna ocena strokovno medicinsko povsem pravilna in prepričljiva, je pravilno presodilo, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta zakonita. Ob uporabi 1. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) je tožbeni zahtevek na njuno odpravo utemeljeno zavrnilo.

6. Glede na to, da v predsodnem niti sodnem postopku ni izkazanega takšnega bistvenega poslabšanja tožnikovega zdravstvenega stanja, da bi pri njem šlo za popolno izgubo delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, je utemeljeno zavrnjen tudi tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. V obravnavani zadevi namreč ni izkazan dejanski stan iz 1. alineje 2. odstavka 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-2), po kateri je invalidnost I. kategorije podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, pa nima več preostale delovne zmožnosti.

Predhodno navedeno dejstvo pa hkrati pomeni, da je v skladu z 41. členom ZPIZ-2 zakonito zavrnjena tudi vtoževana pravica do invalidske pokojnine.

7. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP potrditi zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.