Jedro

110. člen ZZZDR v zvezi z uporabo dohodkov iz otrokovega premoženja staršem ne daje pravne podlage zgolj za zadovoljevanje t.i. nujnih potreb, temveč za zagotovitev vsega tistega, kar otrok potrebuje za skladen telesni in duševen razvoj, pa mu starši tega sicer ne bi mogli zagotoviti ali pa tega vsaj ne bi mogli storiti v zadovoljivi meri.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški v postopku s pritožbo predstavljajo nadaljnje pravdne stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke za plačilo 144.602,35 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 81.128,36 EUR od 21. 5. 2009 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 4.098,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, in sicer na TRR strokovne službe za brezplačno pravno pomoč pri Okrožnem sodišču v Celju.

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)(1) pritožuje tožena stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne z ustrezno stroškovno posledico, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče sicer ugotovilo, da naj bi bil denar porabljen za nadstandard, ki ni zaobsežen s 110. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR)(2), ne ugotavlja pa, zakaj vse je bil denar porabljen, saj je po eni strani zavrnilo obravnavanje dokazov kot prepoznih, po drugi strani pa ugotavljalo, da gre zgolj za njena navajanja. Tožena stranka meni, da bi moralo sodišče v prvi vrsti ugotoviti, ali je bila obogatena na račun tožeče stranke. V času, ko so bili z očetom tožeče stranke še družina, so živeli v zelo slabih gmotnih razmerah, kar je tožena stranka skušala dokazati s predlaganjem prič, ki pa jih sodišče ni zaslišalo. Tožena stranka je zato porabila denar tožeče stranke v njeno korist, razen tistega denarja, ki ga je na podlagi delne vmesne sodbe že prejela od tožene. Če je namreč odšla družina s tožnikovim denarjem na dopust, je šlo to v tožnikovo korist, saj se je tožeči stranki s takšnim ravnanjem omogočalo normalno vključevanje v okolje in uživanje normalnega družinskega življenja. Dodaja še, da zaračunavanje zamudnih obresti od trenutka, ko je od pooblaščenca prejela odškodnino, ni zakonito. Sodišče bi moralo namreč prejete zneske valorizirati na dan sojenja ter ugotoviti izdatke, ki jih je tožeča stranka opravila za tožečo, po cenah na dan sojenja. Priglaša stroške s pritožbo.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da se je v dokaznem postopku izkazalo, da je tožeča stranka pretežni del tožnikove odškodnine porabila izključno za sebe in za svoje potrebe. Zato ni utemeljena trditev, da tožena stranka ni mogla predložiti sodišču dokazil glede porabe sredstev. Toženka je sestavila obširen seznam stroškov, ki ga je preložila sodišču skupaj z odgovorom na tožbo. Sodišče pa jih ni bilo dolžno ugotavljati, saj podatki v spisu in datumi dokazujejo, kdo ga je pretežno porabil. Glede porabe odškodnine za preživljanje družine pa so zakonske določbe jasne, kdaj se sme premoženje otroka porabiti za preživljanje celotne družine. Razen tega je zakonska dolžnost staršev, da otroke preživljajo. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost prenesena s sklepom začasne predsednice Vrhovnega sodišča RS, št. Su 72/2010-63 z dne 26. 7. 2010 z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Tožeča stranka je kot sin tožene stranke v predmetni pravdi zahtevala povračilo zneska, ki ga je tožena leta 1997 prejela od odškodninskega zavezanca kot zakonita zastopnica tožeče stranke zaradi škodnega dogodka, v katerem je tožeča stranka izgubila nogo. Med strankama tekom postopka ni bilo sporno, da navedenega zneska tožena stranka nikdar ni vrnila tožeči stranki ob nastopu njene polnoletnosti leta 2003. Do ugotovljene višine sredstev, ki so se v času sojenja na prvi stopnji še vedno nahajala na računu tožene stranke iz naslova prejete odškodnine za sina, je zato tožeča stranka tožbeni zahtevek tudi pripoznala, zaradi česar je bila dne 19. 6. 2009 izdana delna sodba na podlagi pripoznave za znesek 23.850,85 EUR. Med strankama pa je bilo sporno, ali je tožena stranka v času, ko je upravljala s premoženjem tožeče stranke kot njegova zakonita zastopnica, to počela v skladu z zakonom ali je pri tem prekoračila svoja pooblastila tako, da je tujo stvar uporabljala v svojo korist (bodisi za lastne potrebe, bodisi za potrebe otroka, ki pa bi jih v okviru zakonske dolžnosti njegovega preživljanja morala financirati iz lastnih sredstev) in je potemtakem dolžna povrniti tudi koristi, ki jih je od takšne uporabe imela.

Glede na takšno trditveno podlago zahtevka sodišče druge stopnje prvenstveno opozarja, da le-ta temelji na določbi 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR)(3) oziroma 198. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)(4) in ne na 1. odstavku 190. člena OZ ter 197. členu ZZZDR, kot je to ugotovilo sodišče v izpodbijani sodbi. Določba 198. člena OZ je v razmerju do splošnega pravila o neupravičeni obogatitvi iz 1. odstavka 190. člena OZ specialna določba, ki ureja položaje, ko nekdo tuje premoženje uporablja v svojo korist tako, da se substanca stvari ne ohranja, temveč se stvar troši. V takšnih primerih je dolžan tisti, ki tujo stvar uporablja brez pravne podlage, imetniku povrniti celotno korist, ki jo je od tega imel, pri čemer je takšna korist v sodni praksi opredeljena objektivizirano, saj mora uporabnik vrniti vso korist, ki bi jo lahko dosegel, četudi je morebiti ni (primerjaj razloge sodbe VS RS II Ips 364/2000).

Sodišče prve stopnje je sicer pri presoji, katera razpolaganja tožene stranke so bila brez podlage oziroma do katere višine je tožena stranka denarna sredstva tožeče stranke uporabljala v svojo korist, pravilno izhajalo iz določb 110. in 111. člena ZZZDR. Le-ti namreč opredeljujeta način in dovoljene namene za uporabo otrokovega premoženja in konkretno navajata, da smejo starši uporabljati dohodke iz premoženja otrok predvsem za njegovo preživljanje, vzgojo in izobraževanje, pa tudi za nujne potrebe družinske skupnosti, če sami nimajo zadosti sredstev (110. člen ZZZDR). Starši pa smejo s privolitvijo centra za socialno delo odsvojiti ali obremeniti stvari iz premoženja svojega otroka samo zaradi njegovega preživljanja, vzgoje in izobrazbe, ali če to zahteva kaka druga njegova korist (111. člen ZZZDR).

Sodišče prve stopnje je glede na takšno zakonsko dispozicijo ter glede na med strankama nesporne stroške, ki jih je tožena stranka poravnavala iz denarnih sredstev tožeče, zaključilo, da takšni stroški niso služili nujnemu preživljanju mladoletnega otroka niti zadovoljitvi nujnih potreb družinske skupnosti, zaradi česar pomenijo razpolaganje stranke, ki ni imelo pravne podlage v zakonu. Izvedencu finančne stroke, s katerim si je pomagalo pri izračunu višine dolgovanega zneska, pa je zato naložilo, naj znesek stroškov v celoti odšteje od glavnice, za katero sta bili stranki soglasni, da jo je tožena stranka prejela od pooblaščenca tožeče po odbitku in plačilu njegovih storitev, takšni razliki v glavnici pa naj prišteje obresti, ki bi jih tožena stranka dosegla, če bi v celotnem obdobju od prejema odškodnine do polnoletnosti tožeče stranke leta 2003 prejela, če bi vsakokrat vezala začetni depozit v celoti.

Takšen izračun izvedenca pa je materialnopravno zmoten, saj je sodišče zmotno interpretiralo domet določb 110. in 111. člena ZZZDR in mu posledično dalo zmotne napotke za izračun. Glede na to, da tožena stranka nikdar ni zatrdila, da bi za razpolaganje z navedenim premoženjem v smislu odtujitve oziroma obremenitve stvari iz premoženja pridobila dovoljenje Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD), kakor to zahteva določba 111. člena ZZZDR, sicer ne more biti dvoma, da v delu, kolikor je s svojimi razpolaganji posegala v prejeto glavnico, to storila brez pravnega temelja, zaradi česar mora v tem delu povrniti doseženo korist. Vendar pa sodišče druge stopnje ne sprejema stališča, izraženega v izpodbijani sodbi, da je uporaba dohodkov iz premoženja – torej ne glavnice – v skladu s 110. členom dovoljena zgolj za nujno preživljanje otroka, zaradi česar je tožena stranka neupravičeno uporabljala tudi dohodke iz premoženja, ker jih je po ugotovitvah sodišča prve stopnje namenjala za lastne potrebe in za tožnikov „nadstandard“.

Iz gramatikalne razlage navedenega člena takšna vsebina določbe ne izhaja. Nujno jo je zato treba interpretirati v zvezi z vsebino preostalih zakonskih določb, torej po njenem smislu, kakor izhaja iz celotne ureditve upravljanja otrokovega premoženja (zlasti iz določb 109. do 112. člena ZZZDR), kakor tudi iz splošne normativne usmeritve pri urejanju otrokovih pravic, katerega osrednji postulat je otrokova korist. Zakonodajalec je v 109. členu ZZZDR na splošno predpisal, da upravljajo do otrokove polnoletnosti njegovo premoženje starši v njegovo korist. Dohodke iz premoženja lahko pri tem uporabljajo predvsem (torej ne izključno) za preživljanje, vzgojo in izobraževanje, pa tudi za nujne potrebe družinske skupnosti, če sami nimajo zadostnih sredstev. Pravilo iz 111. člena ZZZDR pa je zaradi načina razpolaganja, s katerim se zmanjšuje substanca premoženja, strožje v dveh pogledih, tj. s predpisovanjem zahteve po pridobitvi posebnega dovoljenja CSD in z omejitvijo neposredno v zakonu, zaradi katere dovoljenja sploh ni mogoče pridobiti, v kolikor takšno razpolaganje ni namenjeno za zadovoljevanje otrokovih koristi. S pomočjo sklepanja iz manjšega na večje (razlagalni argument a minori ad maius) je torej mogoče razumeti, da dikcija 110. člena ZZZDR, v skladu s katero lahko starši dohodke iz premoženja uporabljajo predvsem za njegovo preživljanje, vzgojo in izobraževanje, pa tudi za nujne potrebe družinske skupnosti, če starši nimajo zadosti sredstev, le-tem omogoča razpolaganje z dohodki iz otrokovega premoženja za vse namene, ki so otroku dejansko v korist. Navedeni vrednostni pojem predstavlja pravni standard, ki ga je treba konkretizirati z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera. Za konkretizacijo daje zakon zgolj namige (K. Zupančič, Oris družinskega prava, Ljubljana 1993, str. 113). Vsebino pojma korist je tako mogoče poiskati v zrcalni sliki dolžnosti staršev do svojih otrok oziroma namenu, kateremu naj služi roditeljska pravica. Drugi odstavek 4. člena ZZZDR določa, da je treba otroku zagotoviti pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj ter za usposobitev za samostojno življenje in delo. Vsebina starševskih dolžnosti je torej namenjena zlasti zadovoljevanju otrokovih potreb. Res je sicer, da zakon staršem ravno v ta namen nalaga tudi dolžnost preživljanja. Vendar je že iz samega 110. člena ZZZDR razvidno, da je v primerih, ko je preživninska zmožnost staršev nižja od otrokovih potreb, staršem omogočena uporaba otrokovih dohodkov iz premoženja brez dovoljenja CSD, saj je zadovoljitev njegovih potreb v njegovem najboljšem interesu. Takšno je nenazadnje tudi izhodišče za določanje preživninske obveznosti razvezanih staršev. Na takšen domet 110. člena ZZZDR pa je mogoče sklepati tudi upoštevajoč določbo 112. člena ZZZDR, v skladu s katero je dolžan otrok, ki je zaposlen (ki torej pridobiva dohodke), prispevati k svojemu preživljanju (kar pa seveda ne pomeni, da bi se morali otroci, ki pridobivajo dohodke, preživljati v celoti sami, če so jih starši sicer zmožni preživljati.)

110. člen ZZZDR zato po oceni sodišča druge stopnje v zvezi z uporabo dohodkov iz otrokovega premoženja staršem ne daje pravne podlage zgolj za zadovoljevanje t.i. nujnih potreb, temveč za zagotovitev vsega tistega, kar otrok potrebuje za skladen duševni in telesni razvoj, pa mu tega starši sicer ne bi mogli zagotoviti ali pa tega vsaj ne bi mogli storiti v zadovoljivi meri. Pri presoji, katere so tiste potrebe, katerih zadovoljitev je v najboljšo korist otroka, pa je treba upoštevati otrokovo osebnost, okoliščine in razmere, v katerih živi, kakor tudi dejstvo, da imajo otrokovi interesi primaren pomen v razmerju do siceršnjih interesov njegovih staršev, četudi jih ne gre pojmovati v subjektivnem smislu, torej kot projekcijo subjektivnih teženj otroka, temveč ob upoštevanju konkretnih okoliščin kot objektivno priznano vrednoto (primerjaj K. Zupančič, ibidem, str. 113).

V konkretni zadevi je bilo med strankama nesporno, da je tožeča stranka v škodnem dogodku leta 1994 izgubila nogo ter da je bila v tistem času že v predpubertetnem obdobju, ko postane posameznik dodatno občutljiv in dojemljiv za zunanje (socialno) okolje. Po mnenju sodišča druge stopnje je zato povsem življenjsko in razumljivo, da sta mu starša skušala nuditi zadoščenje za telesno hibo z zadovoljitvijo njegovih želja, četudi so te (morebiti) presegale tisto, kar bi lahko sicer kot starša nudila otroku zgolj s svojimi sredstvi. Nenazadnje je odškodnina za nepremoženjsko škodo namenjena ravno t.i. satisfakciji, torej svojevrstvenemu zadoščenju za škodo, ki je sicer že po naravi stvari ni mogoče sanirati.

Tožeča stranka je v obravnavanem primeru določno opredelila stroške, ki jih je financirala z denarjem tožeče stranke tako po višini kot po namenu (kar izpostavlja celo tožeča stranka v odgovoru na pritožbo). Določeni stroški so bili med strankama nesporni (kot je že ugotovilo tudi sodišče prve stopnje na strani 4 izpodbijane sodbe), nekaterim pa tožeča stranka ni obrazloženo ugovarjala, kar je razvidno iz trditev tožene stranke na list. št. 7, 8 in 9 v spisu v zvezi z navedbami tožene stranke v pripravljalni vlogi na list. št. 18). Sodišče prve stopnje je zato zmotno ugotovilo, da tožena stranka razen s strani tožeče stranke priznanih izdatkov ni uspela dokazati drugih stroškov za tožečo stranko. Neprerekana dejstva se v skladu z 2. odstavkom 214. člena ZPP štejejo za priznana, zaradi česar njihovo dokazovanje ni potrebno, niti dovoljeno. Glede preostalih zatrjevanih izdatkov pa je tožena stranka med drugim predlagala tudi zaslišanje prič N. P. in M. S., ki naj bi izpovedale glede načina življenja in o porabi finančnih sredstev tožeče stranke in celotne družine. Sodišče prve stopnje navedenih dokazov ni izvedlo, ker je smiselno štelo, da niso bili predlagani za dokazovanje pravno odločilnih dejstev. Tožena stranka namreč ni zatrjevala pridobitve dovoljenja CSD, zatrjevani stroški pa ne predstavljajo nujnih potreb družine oziroma otroka, za kar bi bili dohodki iz njegovega premoženja po mnenju sodišča prve stopnje edino lahko porabljeni brez dovoljenja CSD. Zaradi takšnega zmotnega materialnopravnega izhodišča je ostalo dejansko stanje konkretne zadeve nepopolno ugotovljeno. Zaradi napačne uporabe 110. člena ZZZDR pa je sodišče prve stopnje opravilo tudi zmotno pravno subsumpcijo, da so bili vsi ugotovljeni izdatki opravljeni brez pravnega temelja.

Sodišče druge stopnje je moralo zato pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP). Ugotovljene pomanjkljivosti so namreč takšne narave, da bi bilo njihovo odpravljanje v postopku pred sodiščem druge stopnje v nasprotju z načelom ekonomičnosti. Sodišče prve stopnje je večino dokaznega postopka izpeljalo korektno, nezaslišani sta ostali zgolj dve priči, katerih izpovedbo pa bo moralo sodišče oceniti v skladu z 8. členom ZPP tudi na podlagi uspeha ostalih že izvedenih dokazov ter dokaznega postopka kot celote. To pa bo glede na že izveden dokazni postopek z najmanj zamude lahko storilo ravno sodišče prve stopnje.

Na podlagi takšne dokazne ocene se bo moralo sodišče v nadaljevanju ponovno opredeliti do trditev pravdnih strank o porabi denarnih sredstev tožeče stranke, nato pa zakonitost takšnega razpolaganja presoditi glede na pojasnjeno stališče o dometu 110. člena ZZZDR. Če bo ugotovilo prikrajšanje tožeče stranke, bo moralo glede na dispozitiv 219. člena ZOR oziroma 198. člena OZ v nadaljevanju ugotoviti tudi vsebino koristi tožene stranke (torej bodisi prihranek izdatkov za zakonito preživljanje tožeče stranke bodisi uporabo sredstev tožeče stranke za osebne namene ali v drugo lastno korist). Šele nato bo lahko ponovno presodilo utemeljenost tožbenega zahtevka po višini. Uporaba dohodkov iz premoženja je namreč neupravičena zgolj v delu, kolikor bi bilo mogoče ugotoviti, da gre za stroške, ki otroku niso bili v korist v smislu, kakor je bil pojasnjen zgoraj. Pravilen izračun glavnice in koristi, ki gredo tožeči stranki zaradi njihove neupravičene uporabe, mora zato upoštevati stroške, ki se lahko financirajo iz dejansko prejetih obresti, tako, da se le-ti glede na trenutek nastanka odštejejo najprej od razpoložljivih (dejanskih) obresti, šele nato od glavnice, od datuma nastanka stroška naprej pa se obrestuje zgolj razlika v glavnici, ki je nastala zaradi njene neupravičene porabe. Sodišče prve stopnje bo moralo pri odločitvi seveda upoštevati tudi že izdano delno sodbo na podlagi pripoznave z dne 19. 6. 2009, s katero je bilo toženi stranki pravnomočno naloženo, da tožeči stranki povrne 23.850,85 EUR.

Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Ur. l. SRS, št. 15/1976 in nasl..

(3) Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nasl..

(4) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl..