Jedro

Predlagani dokaz z zaslišanjem tožnice, ki ga organ ni izvedel, je poleg tega podrejeni dokaz, ki se lahko uporablja le skupaj z drugimi dokazi (188. člen ZUP), in tožnica, ki še nadaljnjih dokazov ni predlagala, tako tudi z dokazom z izjavo stranke ne bi mogla izkazati drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno, saj navedeni dokaz ne more biti edini za dokazovanje kakšnega dejstva.

Navedb tožnice, ki se nanašajo na razlog za odlog izvršbe iz tretje alineje prvega odstavka 156.a člena ZGO-1, ker jih ni podala že v pritožbi, sodišče kot nedopustnih vsebinsko ne obravnava.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Kranj (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrnil predlog tožnice kot inšpekcijske zavezanke za odlog izvršbe ter navedel, da pritožba zoper sklep zadrži izvršitev inšpekcijskega ukrepa odstranitve gradnje. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bila tožnici 15. 11. 2012 izdana inšpekcijska odločba zaradi nelegalne rekonstrukcije in dozidave objekta ... ter gradnje drvarnice, vse na zemljišču s parc. št. 461 k.o. .... Dne 6. 9. 2013 je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe. Dne 24. 1. 2018 pa je tožnica podala predlog za odlog izvršbe na podlagi prve alineje prvega odstavka 156.a člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Organ je ugotovil, da je tožnica na naslovu ... stalno prijavljena od 17. 9. 2013, inšpekcijski postopek pa se je pričel 24. 9. 2012, poleg tega pa da ima v lasti tudi stanovanjsko stavbo št. ... v k.o. ..., na naslovu ..., z uporabno površino 182,7 m2. Glede na to je zaključil, da pogojev za odlog izvršbe po prvi alineji prvega odstavka 156.a člena ZGO-1 tožnica ne izpolnjuje.

2. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 21. 3. 2018 zavrnilo tožničino pritožbo zoper izpodbijani prvostopenjski sklep.

3. Tožnica v tožbi navaja, da je že v pritožbi ugovarjala, da trenutek prijave stalnega prebivališča ni dokaz o njenem dejanskem prebivanju na naslovu ... in da evidenca GURS ni dokaz o lastništvu nepremičnine ter da nepremičnina, stanovanjska stavba št. .. k.o. ..., ne obstaja. Drugostopenjski organ kršitev ni odpravil, pač pa je sam pridobival dokaze in nanje oprl odločitev, tožnici pa o njih ni dal možnosti izjave. Nepravilna je ugotovitev drugostopenjskega organa, da tožnica ni z ničemer dokazala, da v objektu dejansko prebiva od začetka inšpekcijskega postopka, kajti predlagala je svoje zaslišanje. Prvostopenjski organ dokaza ni izvedel, pač pa se je oprl na neprimeren dokaz – podatek iz e-RISK – pri čemer tožnici o tem tudi ni dal možnosti izjave ter je s tem kršil načeli zaslišanja stranke in materialne resnice. Tudi lastništvo druge nepremičnine je organ ugotavljal iz neprimernega dokaza – evidence GURS, pa tudi o tem dokazu tožnici ni dal možnosti izjave. Drugostopenjski organ pa je sam pridobil zemljiškoknjižni izpisek, čeprav ta organ ne more izvajati dokazov, tožnici pa o dokazu tudi ni dal možnosti izjave. Poleg tega je tožnica v predlogu za odlog izvršbe navajala tudi okoliščine, ki so razlog za odlog po tretji alineji prvega odstavka 156.a člena ZGO-1, vendar se prvostopenjski organ do teh okoliščin ni niti opredelil, s čemer je bilo kršeno načelo varstva pravic strank iz 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zlati glede na to, da je tožnica v tej zvezi navajala vsa relevantna dejstva in ponudila tudi dokaz – vpogled v GURS glede namenske rabe parcele št. 461. V dokazne namene se tožnica sklicuje na dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 30. 4. 2018, ki ga tudi prilaga tožbi. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, posredovala pa je sodišču upravne spise v zadevi.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev v izpodbijanem sklepu, da se zavrne tožničin predlog za odlog izvršbe izvršljive inšpekcijske odločbe z dne 15. 11. 2012, s katero je bilo tožnici odrejeno, da mora na zemljišču s parc. št. 461 k.o. ... do 31. 3. 2013 na svoje stroške odstraniti rekonstruirano streho, dozidan del objekta in drvarnico. Organ je svojo odločitev oprl na zaključek, da tožnica pogojev prve alineje prvega odstavka 56.a člena ZGO-1 ne izpolnjuje, ker je na naslovu ... stalno prijavljena šele od 17. 9. 2013 in ne od dneva pričetka inšpekcijskega postopka 24. 9. 2012 in ker ima v lasti še eno stanovanjsko stavbo št. ... z uporabno površino 182,70 m2, ki nedvomno ustreza predpisanim normativom. Tožnica pa ugovarja v bistvenem, da je organ dejansko stanje ugotovil nepravilno, ker ni izvedel ustreznih dokazov, tožnici pa tudi ni dal možnosti izjave pred odločitvijo, poleg tega se organ ni opredelil do okoliščin, s katerimi je tožnica uveljavljala odlog izvršbe na podlagi tretje alineje prvega odstavka 156.a člena ZGO-1. 7. Po prvi alineji prvega odstavka 156.a člena ZGO-1 gradbeni inšpektor lahko odloži izvršitev inšpekcijske odločbe, če inšpekcijski zavezanec izkaže, da gre za stanovanjsko stavbo, v kateri vsaj od začetka inšpekcijskega postopka dejansko in neprekinjeno prebiva sam ali druge osebe, in nimajo v lasti in posesti drugega primernega stanovanja po merilih, ki jih določa 10. člen Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ). Iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-64/14 z dne 12. 10. 2017, s katero je med drugim ugotovljeno, da je 156.a člen ZGO-1 v neskladju z Ustavo1, izhaja, da je do odprave ugotovljene protiustavnosti posameznikom zoper dokončen sklep o zavrnitvi odloga izvršbe iz 156.a člena Zakona o graditvi objektov zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu.

8. Kot izhaja iz spisne dokumentacije, je tožnica v predlogu za odlog izvršbe (najprej) navedla, da ima v stanovanjskem objektu, za katerega je odrejeno rušenje, prijavljeno stalno prebivališče ter da v njem dejansko prebiva vsaj od začetka inšpekcijskega postopka, in da v lasti tudi nima druge primerljive nepremičnine. Kot dokaz je predlagala svoje zaslišanje in poizvedbo v CRP glede njenega stalnega prebivališča. 9. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je organ podatek o tožničinem stalnem prebivališču ... pridobil z vpogledom v aplikacijo e-risk, preko katere je pridobil podatek iz CRP, da ima tožnica na tem naslovu stalno prebivališče od 17. 9. 2013. Glede na to, da je ugotovil, da se je inšpekcijski postopek začel 24. 9. 2012, je zaključil, da tožnica enega od pogojev za odlog izvršbe po uveljavljani pravni podlagi ne izpolnjuje. Neutemeljeno tožnica v tožbi ugovarja, da je dejansko stanje ugotovil organ nepravilno, z vpogledom v aplikacijo e-risk, kjer pa je le podatek o datumu prijave stalnega prebivališča v uradno evidenco, ni pa podatka o dejanskem prebivališču tožnice, za ugotovitev tega dejstva pa je tožnica predlagala lastno zaslišanje. Izpolnjevanje pogoja stalnega prebivališča je bila (namreč) glede na uvodni stavek prvega odstavka 156.a člena ZGO-1 dolžna izkazati tožnica. Podatek o datumu prijave stalnega prebivališča je organ pridobil iz CRP, kot je tožnica predlagala. Ker je organ lahko zaključeval o stalnem prebivališču tožnice na podlagi dokaza, s katerim je tožnica to dejstvo izkazovala, podatek pa je kot uradni podatek štel za verodostojnega, mu drugih dokazov ni bilo treba izvajati. Predlagani dokaz z zaslišanjem tožnice, ki ga organ ni izvedel, je poleg tega podrejeni dokaz, ki se lahko uporablja le skupaj z drugimi dokazi (188. člen ZUP), in tožnica, ki še nadaljnjih dokazov ni predlagala, tako tudi z dokazom z izjavo stranke ne bi mogla izkazati drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno, saj navedeni dokaz – po navedenem - ne more biti edini za dokazovanje kakšnega dejstva. Da naj bi ji bila kršena pravica do izjave, pa se sodišče tudi ne strinja, saj je podatek iz CRP uradni podatek (2. točka prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 144. člena ZUP). Tožnica pa tudi ni navedla ali izkazala, ne v pritožbi ne v tožbi, da naj bi bil ta podatek (o datumu prijave stalnega prebivališča) vpisan v evidenco – CRP – nepravilno, da bi s tem vzpostavila podlago za presojo, da bi ji v postopku morala biti dana možnost zavarovanja njenih pravic z njenim zaslišanjem.

10. Neutemeljeno po presoji sodišča tožnica v tožbi ugovarja kot nepravilni tudi ugotovitvi dejstva, da je lastnica še druge stanovanjske stavbe na naslovu .... Najprej že zato, ker ugovarja, da organ z vpogledom v podatke GURS ni mogel ugotoviti lastništva stavbe. Iz drugega odstavka 4. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) namreč izhaja, da se zemljiški kataster in kataster stavb povezujeta z zemljiško knjigo. Poleg tega je drugostopenjski organ pridobil tudi zemljiško knjižni izpisek, s katerim je potrdil pravilnost ugotovitve dejstva tožničinega lastništva stanovanjske stavbe. Uporabi dokaza drugostopenjskega organa z vpogledom v zemljiško knjigo tožnica ne more z uspehom ugovarjati ob zatrjevanju, da ta organ dokaznega postopka v pritožbenem postopku ne more voditi; po prvem odstavku 251. člena ZUP namreč drugostopenjski organ lahko dopolnjuje dejansko stanje, da bi odpravil pomanjkljivosti prvostopenjskega postopka. Kolikor pa tožnica ugovarja, da bi morala imeti možnost izjave o uporabljenih dokazih, z vpogledom v podatke geodetskega organa oziroma v podatke zemljiške knjige, ji sodišče tudi ne pritrjuje; gre za uradne podatke, v takem primeru pa se organ na podatke lahko opre, ne da bi dal stranki možnost izjave (2. točka prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 144. člena ZUP). Poleg tega pa tožnica tudi ne zatrjuje ali izkazuje, da bi uporabljeni podatki geodetskega organa ter zemljiške knjige ne ustrezali resničnemu dejanskemu stanju, tako da sodišče tudi nima podlage za presojo, da bi tožnici morala biti zagotovljena možnost izjave zaradi zavarovanja njenih pravic. Tudi kolikor tožnica zatrjuje, da je v dokaz, da ni lastnica drugega primernega stanovanja, predlagala lastno zaslišanje, pa organ tega dokaza ni izvedel in za to tudi ne navedel razlogov, ji sodišče ne pritrjuje, da je organ ravnal nepravilno. Ob tem ko se je organ lahko oprl na uradne podatke geodetskega organa in zemljiške knjige, ki jih je štel za verodostojne, ni imel potrebe po izvajanju dodatnih dokazov. Izjava stranke kot dokaz pa je po že navedenem podrejen dokaz, zgolj s katerim dejstev ni mogoče dokazovati; zato z lastno izjavo o tem, da ni lastnica primernega stanovanja, tožnica že zato ne bi mogla doseči drugačne ugotovitve dejanskega stanja.

11. Kolikor tožnica v tožbi še navaja, da se prvostopenjski organ v izpodbijanem sklepu tudi ni opredelil do okoliščin, ki jih je navedla v predlogu kot razlog za odlog izvršbe po tretji alineji prvega odstavka 156.a člena ZGO-12, sodišče njene navedbe prav tako presoja kot neutemeljene. Gre za neupoštevne tožbene navedbe zaradi materialne neizčrpanosti pritožbe, kajti takih navedb tožnica v pritožbi ni podala in v drugostopenjskem postopku niso bile predmet obravnave3. Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) namreč v prvem odstavku 6. člena določa, da upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno. Zato navedb tožnice, ki se nanašajo na razlog za odlog izvršbe iz tretje alineje prvega odstavka 156.a člena ZGO-1, ker jih ni podala že v pritožbi, sodišče kot nedopustnih vsebinsko ne obravnava.

12. Ker je sodišče po navedenem presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, ugotovilo pa tudi ni kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 13. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji, na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tožnica je predlagala le izvedbo dokaza z vpogledom v tožbi priloženo dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 30. 4. 2018. Ta dokaz pa je tožnica predlagala v zvezi z navedbami, povezanimi z njenim uveljavljanjem odloga izvršbe po tretji alineji prvega odstavka 156.a člena ZGO-1. Ker gre za nedopustne tožbene navedbe, kot izhaja iz 11. točke obrazložitve te sodbe, je nedopusten tudi predlagani dokaz.

14. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem sodišče, kadar (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 ker ne zagotavlja, da bi poseg v pravico do spoštovanja doma zaradi odstranitve objekta temeljil na sodni odločbi, s katero bi sodišče presojalo sorazmernost posega; 2 po kateri mora inšpekcijski zavezanec izkazati, da je dal pobudo za spremembo prostorskega akta, ki jo je občina že vključila v postopek sprememb prostorskega akta in se je pisno opredelila, da jo bo upoštevala pri naslednjih spremembah; 3 Tako tudi N. Smrekar v Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 56, točka 4;