Jedro

Za uveljavljanje zahtevkov po 19. in 20. členu ZFPPod je poleg stečajnega upravitelja procesno legitimiran tudi posamezni upnik, ki pa mora zahtevke uveljavljati le za račun vseh upnikov tako, da se odškodnina plača v stečajno maso stečajnega dolžnika.

Ker je stečajni dolžnik, v korist katerega bi toženi stranki morali izpolniti dajatev v skladu s podrejenim tožbenim zahtevkom, prenehal obstajati, tudi ni bilo več stečajne mase, niti stečajnih upnikov. Slednje pomeni, da tožeča stranka ob vložitvi podrejenega tožbenega zahtevka ni bila (več) stečajni upnik, s tem pa tudi ni bila (več) aktivno legitimirana za uveljavljanje tega zahtevka.

Opustitev sprejetja posebnega sklepa o dopustitvi spremembe tožbe že zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje upoštevalo pritožnikovo spremembo tožbe, ne more predstavljati bistvene kršitve določb postopka. Gre namreč za procesno dejanje tožeče stranke, čigar usoda je po tem, ko je to dejanje opravljeno, odvisna (le še) od nasprotne stranke in sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka je dolžna drugotoženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 629,98 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo v uvodu te sodne odločbe navedeni znesek v svojo korist ter podrejeni tožbeni zahtevek, po katerem je tožeča stranka zahtevala, da se navedeni znesek plača v stečajno maso družbe J. d.o.o. - v stečaju ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov prvo in drugotožene stranke.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe, dodelitev zadeve drugemu sodniku in priglasila stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je bila vročena v odgovor toženima strankama. Odgovorila je le drugotožena stranka, ki je navedbam v pritožbi nasprotovala ter predlagala potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je razvidno iz podatkov v spisu, je sodišče prve stopnje vlogo tožeče stranke s spremembo tožbe z dne 26.11.2009 vročilo le prvotoženi stranki, ne pa tudi drugotoženi stranki, prav tako pa drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje s posebnim sklepom ni odločilo o spremembi tožbe. Vendar s tem, ko sodišče prve stopnje s predlagano spremembo tožbe ni seznanilo drugotožene stranke in odločitve o predlagani spremembi ni sprejelo v obliki posebnega sklepa, kar bi ob upoštevanju 185. člena ZPP moralo storiti, ni ravnalo v škodo nobene od pravdnih strank. S prvo opustitvijo bi lahko bila kršena le pravica drugotožene stranke do izjave, morebitne negativne posledice druge opustitve za pritožnikov položaj pa so bile odpravljene z odločitvijo o zahtevku, kakršen je bil postavljen v predlagani spremembi tožbe. Opustitev sprejetja posebnega sklepa o dopustitvi spremembe tožbe že zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje upoštevalo pritožnikovo spremembo tožbe, ne more predstavljati bistvene kršitve določb postopka. Gre namreč za procesno dejanje tožeče stranke, čigar usoda je po tem, ko je to dejanje opravljeno, odvisna (le še) od nasprotne stranke in sodišča. Sodišče je s tem, ko je odločilo tako o primarnem kot tudi o naknadno postavljenem podrejenem zahtevku, pritožnikovemu procesnemu dejanju ugodilo in spremembo tožbe dopustilo ( prim. II Ips 552/2006).

Sodišče prve stopnje je primarni tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo, saj je tožba v tem delu nesklepčna glede na to, da tožeča stranka tožbeni zahtevek utemeljuje na podlagi 19. in 20. člena ZFPPod. Že sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je za uveljavljanje zahtevkov na navedeni materialnopravni podlagi poleg stečajnega upravitelja procesno legitimiran tudi posamezni upnik, ki pa mora zahtevke uveljavljati le za račun vseh upnikov tako, da se odškodnina plača v stečajno maso stečajnega dolžnika. Pritožnik svojega primarnega zahtevka ni uveljavljal niti v skladu z drugim odstavkom 22. člena ZFPPod (torej v imeni vseh upnikov), niti v skladu s tretjim odstavkom istega člena (tako, da bi se zahtevek proti toženima strankama glasil na plačilo odškodnine v stečajno maso stečajnega dolžnika), pač pa tako, da je zahteval plačilo v svojo korist. Ker za takšen zahtevek ni pravne podlage, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo.

Podrejeni tožbeni zahtevek je tožeča stranka postavila z vlogo 26.11.2009, to je po tem, ko je bil stečajni postopek nad stečajnim dolžnikom že pravnomočno zaključen (29.6.2005). Materialnopravne predpostavke je potrebno presojati po času njegove uveljavitve; v času, ko je tožeča stranka postavila podrejeni tožbeni zahtevek, je bil stečajni postopek nad družbo J. d.d. končan, stečajni dolžnik pa izbrisan iz sodnega registra in torej neobstoječ. Ker je stečajni dolžnik, v korist katerega bi toženi stranki morali izpolniti dajatev v skladu s podrejenim tožbenim zahtevkom prenehal obstajati, tudi ni bilo več stečajne mase, niti stečajnih upnikov. Slednje pomeni, da tožeča stranka ob vložitvi podrejenega tožbenega zahtevka ni bila (več) stečajni upnik, s tem pa tudi ni bila (več) aktivno legitimirana za uveljavljanje tega zahtevka.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da stečajni upravitelj ne bi smel zaključiti stečajnega postopka, ker je vedel, da bo upnik namesto njega vložil tožbo. Ali in kdaj je pritožnik stečajnega upravitelja obvestil o vložitvi predmetne tožbe, pritožnik ne pove, iz odgovora na pritožbo drugotožene stranke pa izhaja, da stečajni upravitelj ni bil seznanjen s tožbo oziroma, da ga tožeča stranka o tem ni obvestila.

Tožeča stranka sodbo izpodbija tudi iz razloga, ker naj bi sodišče prve stopnje ne obrazložilo trditve, da je tožbeni zahtevek neutemeljen tudi zato, ker ni zajemal direktorice družbe. Sodišče prve stopnje je ta razlog navedlo zgolj kot podrejeno in dodatno obrazložitev, saj je izrecno navedlo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo iz drugih razlogov, zaradi česar se z ugovorom pasivne legitimacije in ostalimi navedbami ni posebej ukvarjalo. Zaradi tega tudi ni podana zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbene navedbe o enakopravnem vodenju družbe pa so nedovoljeno navajanje novih dejstev (337. člen ZPP), ki jih višje sodišče ne sme upoštevati.

Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora drugotoženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško tarifo, predstavljajo pa stroške sestave odgovora na pritožbo, materialne stroške ter DDV