Jedro

Trditve, da toženka tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložila ustreznega dokazila, da je dedinja (kar smiselno predstavlja zatrjevanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja) in da je sodišče tudi glede oprave zapuščinske obravnave naredilo napačen sklep, pa, čeprav povezane z zatrjevanjem zmotne uporabe materialnega prava, predstavljajo nedopustno poseganje v ugotovljeno dejansko stanje in jih zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

(1.) Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka v roku osmih dni plača znesek 904,56 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30. 06. 2008 dalje do plačila ter ji povrne stroške postopka s pripadki. Posledično je odločilo, da je tožeča stranka toženi dolžna povrniti pravdne stroške v višini 160,00 EUR v roku osmih dni.

(2.) Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V bistvenem navaja, da tožena stranka vse do prve pripravljalne vloge ni zatrjevala, da je dedič. Kljub pozivom tožeče stranke, je le-tej pošiljala zgolj obvestila kot odvetnica upokojene zavarovanke. Ko je v pripravljalni vlogi navedla, da je pokojna DM njena mati, pa tudi ni predložila ustreznega dokazila, s katerim bi to zatrjevanje dokazala. Ker osebe, ki trdijo, da so dediči, pa ne predložijo ustreznih dokazil, niso upravičeni do zapadlih denarnih prejemkov, ki se lahko izplačajo po 2. odst. 172. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1), bi sodišče moralo sprejeti drugačno odločitev. Ker torej tožena stranka ni z ustreznimi dokazili izkazala, da bi bila dedič po pokojni MD, je tožbeni zahtevek utemeljen. Priglaša strošek plačane sodne takse za pritožbo.

(3.) Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila, vendar po izteku 8-dnevnega roka za odgovor, zato ga pritožbeno sodišče, upoštevajoč pri tem 344. v zvezi s 458. členom ZPP, ni upoštevalo.

(4.) Pritožba ni utemeljena.

(5.) Po 1. odst. 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je mogoče sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP, torej niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

(6.) Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in na katerega je pritožbeno sodišče vezano, je, da je tožeča stranka pokojnino za sedaj pokojno DM nakazovala toženki, da je DM 22. 06. 2008 umrla, da je toženka 30. 06. 2008 prevzela pokojnino za mesec junij 2008 v višini 904,56 EUR in da je toženka (kot hči DM) njena dedinja. Upoštevaje takšne dejanske ugotovitve, pa je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke matarialnopravno pravilna.

(7.) Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na 2. odst. 172. člena ZPIZ-1, ki določa, da se zapadli denarni prejemki, ki ob smrti uživalca pravice oziroma zavarovanca, še niso bili izplačani, podedujejo in izplačajo dedičem na podlagi ustreznih dokazil. Ker tožena stranka ne pred vložitvijo tožbe, in ne v teku postopka, ni predložila takšnega ustreznega dokazila, bi po prepričanju tožeče stranke moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi.

(8.) Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka zadnjo pokojnino, ki sicer na podlagi 2. odst. 172. člena ZPIZ-1, pripada dedičem pok. DM in kar med pravdnima strankama niti ni bilo sporno, izplačala toženki, ne da bi od nje predhodno zahtevala dokazilo, da je dedinja, saj za smrt zavarovanke ni vedela. V takšnem položaju, ki ga 2. odst. 272. člena niti ne ureja, pa stališče pritožnice, da bi tožena stranka prejeti znesek morala vrniti, če ne predloži ustreznih dokazil (torej tudi v primeru, da se dejstvo, da je določena oseba dedič, ugotovi na drug način) nepravilno. Smisel določbe 2. odst 272. člena ZPIZ-1 je namreč dvojen: 1. dedičem je s to določbo dana pravica do izplačila zapadlih, a do smrti uživalca pokojnine še neizplačanih denarnih prejemkov, 2. preprečiti izplačila neupravičenim osebam na ta način, da morajo osebe, ki zahtevajo izplačilo, svoj status dediča dokazati z ustreznimi dokazili (običajno s sklepom o dedovanju) s tem, da v tem delu zakon zavezuje predvsem izplačevalca, to je tožečo stranko, ki izplačila ne sme opraviti prej, preden ne prejme ustreznih dokazil. V konkretnem primeru, ko je do izplačila že prišlo, drugega namena določbe, ki je v preprečitvi izplačila neupravičeni osebi, ni več mogoče doseči, zato togo sklicevanje pritožnice na obveznost predložitve ustreznih dokazil, ni na mestu. Za odločitev o tožbenem zahtevku je tako bistveno zgolj to, ali je tožena stranka dedinja ali ne in ne na kakšen način to dokaže. V konkretnem primeru je sodišče po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da toženka je dedinja pok. DM, to pa jo, glede na določilo 172. člen ZPIZ-1 tudi opravičuje do izplačila oz. do tega, da izplačani denar obdrži. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je zato pravilna.

(9.) Pritožbena opozarjanja, da tožena stranka do prve pripravljalne vloge ni zatrjevala, da je dedinja, na odločitev ne vplivajo, saj je stranka z navajanjem dejstev in dokazov prekludirana šele v določeni fazi postopka (primerjaj 452. in 453. člen ZPP). Trditve, da toženka tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložila ustreznega dokazila, da je dedinja (kar smiselno predstavlja zatrjevanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja) in da je sodišče tudi glede oprave zapuščinske obravnave naredilo napačen sklep, pa, čeprav povezane z zatrjevanjem zmotne uporabe materialnega prava, predstavljajo nedopustno poseganje v ugotovljeno dejansko stanje in jih zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

(10.) Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo še glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP) in ugotovilo, da je tudi po tej plati brez napak, zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

(11.) Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, do povračila svojih stroškov ni upravičena (1. odst. 154. člena ZPP). Odločitev o tem je že zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Ker je bil odgovor na pritožbo vložen prepozno, tudi tožena stranka do povračila stroškov, ki so ji v zvezi s tem nastali, ni upravičena (155. člen ZPP).