Jedro

V skladu s 109. členom ZPP lahko sodišče denarno kazen izreče za žaljivo vlogo. Vloga, ki zaradi svoje preobsežnosti, nerelevantnosti oziroma čustvene nabitosti “obremenjuje“ postopek, zgolj iz teh razlogov še ni žaljiva. Za „boj“ s takimi vlogami ima sodišče na voljo druga procesna sredstva in ne 109. člen ZPP.

Izrek

I.Pritožba zoper odločitev o glavni stvari se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje (III. in IV. točka izreka).

II.Pritožbi zoper odločitev o denarni kazni se delno ugodi in se izrek sklepa v I. in II. točki spremeni tako, da se znesek 800,00 EUR nadomesti z zneskom 100,00 EUR.

III.Pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožnika za žalitev v vlogi z dne 30.6.2011 kaznovalo z denarno kaznijo 800,00 EUR (točka I izreka) in mu naložilo, da je dolžan ta znesek plačati v 60 dneh po prejemu sklepa (točka II izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so toženci z nasilno odstranitvijo stare ključavnice vrat spalnice v pritličju stanovanjske stavbe na naslovu Z., (stoječe na parc. št. x, k.o. y.), vstopom v spalnico in brskanjem po dokumentaciji in osebnih predmetih tožnika, namestitvijo nove ključavnice vrat spalnice in s tem, ko tožniku niso želeli izročiti ključa nove ključavnice vrat spalnice, motili njegovo zadnjo mirno posest. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek na prepoved (kakršnegakoli) bodočega motenja tožnikove posesti na prej omenjeni spalnici (vse točka III izreka). Tožniku je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 574,16 EUR (točka IV izreka).

2.Zoper odločitev o glavni stvari in denarni kazni se je pravočasno pritožil tožnik. Glede odločitve o glavni stvari se pritožuje zaradi zmotne (nepopolne) ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (v obeh primerih s stroškovno posledico). Dejansko stanje naj bi bilo nepopolno ugotovljeno, ker temelji na dveh zmotnih predpostavkah. Prva zmotna predpostavka sodišča prve stopnje je ta, da pri tožencih ni bilo pravega motiva za sporno dejanje motenja, druga pa ker naj bi tožnik pri poskusu odklepanja vrat spalnice verjetno uporabil napačen ključ. Vsi listinski dokazi, ki so bili izvedeni, pa tudi tisti, ki so bili predlagani s strani tožnika, kažejo na globoke spore med strankami, ki se tičejo vseh navedenih nepremičnin v Z. Njihovo razmerje je problematično že daljši čas in se vsaka stranka odziva na ravnanje druge s podobnimi dejanji, ki naj bi povzročila pri nasprotniku določeno neugodje. Toženci tožnika omejujejo in mu želijo škodovati. Vstop v tožnikovo spalnico sam po sebi za tožence ni pomemben, prav tako ne iskanje njegovih listin, pač pa enostavno oviranje tožnika v njegovi uporabi z namenom, da se ga izrine iz njegove lastnine. S širšim razlogovanjem (in ob oceni vseh dokazil skupaj) bi moralo sodišče v 20. točki (ne glede na osebna mnenja in stališče katere od strank) ugotoviti, da je osnovni motiv za oškodovanje tožnika ta, da se ga (ne)pravno izrine iz njegove lastnine. Ni bistveno, ali je bil kdo v času od 23.10. do 27.10.2009 v hribih ali doma. Obravnavano dejanje motenja bi lahko storil tudi kdo drug po naročilu koga od tožencev. Tega tožnik ne more točno vedeti, ve pa, kdo ima od motenja korist, in čemu to služi. Beneficiarji motilnega dejanja so lahko le toženci, ali vsaj nekdo od njih. Oni imajo dostop do vrat tožnikove spalnice (kar so sami potrdili) in vsak, ki ga oni spustijo v hišo. Kakšne posebne naglice za zamenjavo cilindra ključavnice ni treba, saj se lahko vsak izvrševalec pravočasno umakne v prvo nadstropje hiše iz spodnje veže, preden tožnik ustavi avto in odklene glavna vrata v vežo. Zmotno je stališče sodišča (iz 17. točke), da je odločilno to, da tožnik ni mogel dokazati, kdo je ključavnico zamenjal. Če bi sodišče vztrajalo na tem, da naj se imenuje točno določeno osebo, ki je v spornem času izvršila zamenjavo ključavnice, bi bilo to za tožnika nemogoče dokazati, kar bi pomenilo, da imajo lahko toženci ne glede nato, kakšna motilna dejanja storijo v njegovo škodo, trden alibi. Razlogovanje sodišča (18. točka) o izostanku poškodb na vratih, ki bi kazale na verziranega storilca, je čista spekulacija, ki je glede na okoliščino, kdo je pravzaprav koristnik motenja, nepomembna. Sodišče prve stopnje nadalje neutemeljeno domneva, da naj bi tožnik pri poskusu vstopa v svojo spalnico uporabil napačen ključ. Njegova in sestrina izpovedba se skladata, da je (tožnik) včasih pozabil svoj ključ, zaradi česar je (vsaj enkrat) uporabil tistega, ki ga je imel kot rezervnega za take primere spravljenega pri sestri. Ni jasno, zakaj bi moral P. pokazati oba oziroma da ne odpre ne njegov in ne rezervni ključ. Lastna namestitev ključavnice z njegove strani ni bila narejena neposredno pred spornim motenjem, ampak veliko prej, ko so se nagajanja začela. Zahteva sodišča prve stopnje (točka 22), češ da bi moral tožnik dokazati, da je poskušal v kritičnem času vrata spalnice odpreti s pravim ključem, je nemogoča. Ravno nezmožnost odprtja ključavnice s ključem, ki ga je tožnik imel (da torej ne njegov »pravi« in ne »rezervni« nista odprla ključavnice), je dokaz, da je ključavnica bila zamenjana dne 27.10.2009 (torej drugače kot v 22. točki zaključuje sodišče prve stopnje). Sodišče bi moralo (namesto tega, kar pričakuje od tožnika, kar pa je v resničnem življenju nemogoče) z uporabo logičnega sklepanja določena dejstva ugotoviti po preudarku in z uporabo v vsakdanjem življenju najbolj verjetnih razlag. Spričo napačno ugotovljenega dejanskega stanja (pa tudi sicer) je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Zoper odločitev o denarni kazni se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga (da ga s stroškovno posledico) razveljavi. Ker je tožnik dejanje izvršil z eno vlogo, sodišče pa mu je kazen izreklo že s sklepom z dne 27.9.2011 izdanim v zadevi P 115/2009, ne more biti za to kaznovan dvakrat. Sodišče prve stopnje se je na njegove besede odzvalo pretirano. Vsebina njegovih besed ne dosega standarda žalitve sodišča, saj gre le za njegovo lastno mnenje, ki ga je dobil na naroku (ker mu je pooblaščenka nasprotne stranke stalno skakala v besedo oziroma ga motila med govorjenjem, sodnica pa je to dopuščala). Ni jasno, kaj je žaljivega v zapisu, »da so mu z enostranskim in pristranskim sojenjem sodnice S. I. kršene človekove pravice.« Stvar je samo v argumentaciji, ki je izostala (in je trditev ostala nedokazana), saj je za to potrebno dobro poznavanje prava, česar pa tožnik ne zmore. Dopuščeno mora biti, da se sodišču očita, da dela napake (vsaka pritožba je polna takšnih trditev). Treba je upoštevati, da je tožnik (za razliko od tožencev) starejša in hudo bolna oseba, ki se ji je težko zbrati in povedati, kar želi. Zato bi se mu moralo nekoliko več tolerirati in dopustiti, da najde govorno ali pisno prave besede, saj to zanj ni enostavno. Ker je sodišče prve stopnje zmotno presodilo dejanski in pravni značaj njegovih besed, je napačno uporabilo materialno pravo (11. člen ZPP). Višina kazni je nesorazmerna očitanim kršitvam (sodišče prve stopnje je upoštevalo le tožnikove premoženjske razmere).

3.Toženci so v odgovoru na pritožbo predlagali, da se tožnikova pritožba v celoti zavrne.

4.Pritožba zoper odločitev o glavni stvari je neutemeljena, zoper odločitev o denarni kazni pa delno utemeljena.

5.Ključna ugotovitev (ki jo je sodišče prve stopnje natančno in prepričljivo obrazložilo) za odločitev v predmetni zadevi je ta, da tožnik (v skladu s svojim dokaznim bremenom) ni uspel dokazati, da je ključavnica v času od 23.10.2009 do 27.2009 (brez njegove vednosti) bila zamenjana (in da je bilo s strani druge osebe poseženo v spalnico, kot je to zatrjeval v tožbi). Zato je pritožbeni očitek, da naj bi bila domnevna nepopolna ugotovljenost dejanskega stanja (tudi) posledica okoliščine, da je sodišča prve stopnje izhajalo iz zmote predpostavke, češ da pri tožencih ni bilo pravega motiva za sporno dejanje motenja, nerelevanten. Navkljub temu velja opozoriti, da v tej zvezi postavljene (konkretne) pritožbene trditve predstavljajo nedopustno novoto. Tako je tožnik v tožbi in še bolj izrecno v pripravljalni vlogi z dne 17.5.2011 poudarjal, da naj bi bil interes tožencev po posegu v njegovo zasebnost ta, da mu zaradi številnih medsebojnih sporov brskajo po njegovi sodni in zdravstveni dokumentaciji (z namenom onemogočanja dokazovanja).(1) Pritožbeno poudarjanje, da vstop v njegovo spalnico sam po sebi za tožence ni pomemben, prav tako ne iskanje njegovih listin (ampak zgolj oviranje tožnika v uporabi z namenom, da se ga izrine iz njegove lastnine), je kot tako novo (in mu že zato ni mogoče slediti), zaradi nastalega protislovja pa tudi sicer (v povezavi z zaključki, ki jih je sodišče prve stopnje v zvezi s tem naredilo v 20. točki obrazložitve), neprepričljivo. V podobno protislovje z navedbami podanimi v postopku na prvi stopnji (ki so začrtale dejanski okvir predmetnega spora) zaidejo (nove in nedopustne) pritožbene navedbe, o tem da ni bistveno, ali je bil kdo od tožencev v času od 23.10. do 27.10.2009 v hribih ali doma, saj naj bi obravnavano dejanje motenja lahko storil tudi kdo drug po naročilu koga od tožencev (česar pa tožnik ne more točno vedeti), ki naj bi bili edini možni beneficiarji motilnega dejanja. Tožnik je v tožbi namreč jasno zatrjeval, da so motilno dejanje opravili prav toženci, pri čemer je v nadaljevanju navedel tudi, kako so to izvedli in celo, da so mu vse to sami povedali (glej II. točko obrazložitve tožbe). Bolj ali manj enako je navedel v prvem in drugem odstavku VII. točke obrazložitve pripravljalne vloge z dne 17.5.2011 (in sicer prav v kontekstu zdaj „razvrednotenega“ motiva/interesa tožencev po „ogledu“ in odtujevanju njegove dokumentacije). Vse pritožbene navedbe o tretji osebi (izvrševalcu), ki naj bi vpad izvršila po naročilu tožencev (koristnikov), so tako neupoštevne.

podobno protislovje zapade pritožbena navedba, češ da bi bilo ob vztrajanju sodišča (v zvezi z obrazložitvijo v 17. in 22. točki) na tem, da imenuje točno določeno osebo, ki je v spornem času izvršila zamenjavo ključavnice, zanj to nemogoče dokazati, kar naj bi pomenilo, da imajo lahko toženci, ne glede nato kakšna motilna dejanja storijo v njegovo škodo, trden alibi. Ker je tožnik kot „izvrševalce“ motilnega dejanja v postopku na prvi stopnji jasno opredelil prav tožence (in ne koga drugega, ki naj bi to storil po njihovem naročilu), je bilo točno to (in zgolj to) sodišče prve stopnje dolžno presojati. (2) Iz tega razloga tudi ni bilo moč slediti pritožbeni trditvi, da naj bi bilo razlogovanje sodišča prve stopnje (18. točka) o izostanku poškodb na vratih, ki bi kazale na verziranega storilca, čista spekulacija (ki naj bi bila glede na okoliščino, kdo je pravzaprav koristnik motenja, hkrati tudi nepomembna). Ob tem da je tožnik kot „izvrševalce“ motilnega dejanja v postopku na prvi stopnji nedvoumno opredelil tožence (in le te navedbe so upoštevne), je razmišljanje sodišča prve stopnje, da takšna okoliščina (3) govori zoper to, da bi zatrjevano dejanje (4) lahko bilo izvršeno z njihove strani, ne samo smiselna, ampak tudi logična oziroma življenjsko prepričljiva. Sodišče prve stopnje je podalo nadalje prepričljive razloge (glej 22. točko obrazložitve), zaradi katerih se ponuja zaključek, da je tožnik ob poskusu vstopa v svojo spalnico uporabil napačen ključ. Pritožbena navedba, da sta tožnikova in sestrina izpovedba, o tem da je včasih pozabil svoj ključ in zato (vsaj enkrat) uporabil tistega, ki ga je imel kot rezervnega za take primere spravljenega pri sestri, skladni, ne drži. Njegova sestra K. M. je namreč v začetnem delu izpovedbe na naroku dne 27.9.2011 nedvoumno povedala, da naj bi tožnik takrat prvič uporabil rezervne ključe, ki jih je imel pri njej shranjene (šele ko ji je sodišče predočilo njen lastni dopis z drugačno vsebino, je to izpovedbo korigirala).(5) Kdaj točno naj bi bila izvršena lastna namestitev ključavnice s strani tožnika, niti ni pomembno.(6) Pomembno je le, da je bila.(7) Sodišče prve stopnje od tožnika ni „zahtevalo“ (točka 22), da bi moral dokazati, da je poskušal v kritičnem času vrata spalnice odpreti s „pravim“ ključem, ampak je zgolj (v zvezi z njegovo navedbo in izjavo, da je poskusil odpreti tako s ključem, ki ga je imel sam, kot ključem, ki ga je imel za rezervo pri sestri K. M.) razumno poudarilo, da bi bilo moč to preveriti kvečjemu, če bi tožnik takšna dva ključa predložil (česar pa ni niti predlagal). Vztrajanje na tem, da prav okoliščina, ker nobeden od obeh ključev, s katerima naj bi takrat poskušal odkleniti,(8) ključavnice v spalnici ni odprl, kaže na to, da je bila ključavnica zamenjana (ali vsaj predrugačena (9)), ni prepričljivo, saj ni izkazano, da je dejansko odpiral z ustreznim ključem. Skratka ker tožnik, kot je to logično in življenjsko prepričljivo pojasnilo sodišče prve stopnje, ni uspel izkazati svojih trditev (postavljenih v postopku na prvi stopnji), češ da so toženci v času od 23.10.2009 do 27.2009 zamenjali ključavnico njegove spalnice (kot je bilo predhodno poudarjeno, ni bila dokazana že sama okoliščina zamenjave ključavnice v relevantnem obdobju) in v njej izvrševali nadaljnja zatrjevana motilna ravnanja, je odločitev o zavrnitvi obeh (to je ugotovitvenega in prepovednega) zahtevkov utemeljena.

7.Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni (kar velja tudi za pavšalno sklicevanje na napačno uporabo materialnega prava) in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in (2. točka člena 365 ZPP v zvezi s členom 424 ZPP) sklep sodišča prve stopnje glede odločitve o glavni stvari (vključno z odločitvijo o stroških v IV. točki izreka, ki jo je tožnik izpodbijal zgolj z vidika zanj ugodnejše odločitve o glavni stvari) potrdilo.

8.Pritožbene navedbe, da naj bi bil tožnik za vlogo z dne 30.6.2011 že denarno kaznovan v zadevi P 115/2009 (v kateri jo je prav tako podal) in da za isto stvar ne more biti kaznovan dvakrat, niso utemeljene. Ne glede na okoliščino, da je šlo za (vsebinsko) isto vlogo, je bila po njegovi volji podana v dveh postopkih, kar pomeni, da je dvakrat podal navedbe, ki jih je sodišče prve stopnje upravičeno štelo za žaljive. Res je tudi, da se v pritožbah zoper odločitve sodišč vsakodnevno pojavljajo očitki o različnih kršitvah. Kljub temu pa (v vlogi z dne 30.6.2011) pavšalno oziroma „lahkotno“ podane navedbe o enostranskem (nepravičnem) sojenju, s katerim naj bi mu bile grobo kršene človekove pravice,(10) presegajo takšen dopusten nivo, saj močno posegajo v sodnikovo integriteto (tako poklicno kot osebno podobo). Za takšne očitke so potrebni jasni dokazi oziroma argumentacija (kot to imenuje pritožba). Glede na „težo“ navedb, ki je očitna vsakemu običajnemu človeku, okoliščina, da je tožnik laik, prav tako tudi ne njegova starost in bolezen, ne predstavljajo ustreznega opravičila. Tudi tožnikovo nestrinjanje s tem, da naj bi sodnica (domnevno) dopuščala, da mu pooblaščenka nasprotne stranke stalno skače v besedo oziroma ga moti med govorjenjem, (11) takšnih težkih očitkov prav gotovo ne opravičuje. Odločitev o izreku denarne kazni je zato upravičena (1. odstavek 109. člena ZPP). Vendar pa je pritožba utemeljena glede višine izrečene kazni.

9.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa (točki 6 in 7) je razvidno, da je sodišče prve stopnje velik pomen dalo okoliščini, da je tožnikova vloga kot celota oddaljena od relevantnega in pretirano obremenjena s čustvenim nabojem (takšne vloge pa naj bi bile po mnenju sodišča prve stopnje žaljive) oziroma da je močno presegla okvir ugotavljanja dejstev v predmetni motenjski pravdi (s čimer naj bi po nepotrebnem močno obremenjevala postopek). V skladu s 109. členom ZPP lahko sodišče denarno kazen izreče za žaljivo vlogo. Vloga, ki zaradi svoje preobsežnosti, nerelevantnosti oziroma čustvene nabitosti) “obremenjuje“ postopek, zgolj iz teh razlogov še ni žaljiva. Za „boj“ s takimi vlogami ima sodišče na voljo druga procesna sredstva in ne 109. člen ZPP. (12) Ker je sodišče to z vidika 109. člena ZPP nerelevantno okoliščino kot očitno pomembno upoštevalo pri odmeri višine kazni, je bilo potrebno v tem oziru pritožbi ugoditi. Zato je pritožbeno sodišče (ob upoštevanju tožnikovih premoženjskih razmer) odločitev v I. in II. točki izreka spremenilo in denarno kazen znižalo na znesek 100,00 EUR (3. odstavek 365. člena ZPP).

10.Ker tožeča stranka v postopku s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari ni uspela (tudi glede denarne kazni pa je uspela zgolj po višini), ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožena stranka sama nosi stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o pritožbi tožeče stranke (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

(1) O čemer je sicer kasneje tožnik, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje, neprepričljivo izpovedoval. (2) Sodišče sme ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, oziroma izvajati dokaze, ki jih niso predlagale, zgolj v situacijah, ki jih ureja drugi odstavek 7. člena ZPP, kar pa seveda ne velja za konkretni primer.

(3) Sodišče prve stopnje tudi sicer ne govori o »verziranem« storilcu, ampak zgolj zaključuje, da bi v primeru zamenjane ključavnice s strani tožencev prišlo do poškodbe vrat, kar pa v konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno.

(4) Za katerega v prvi vrsti, kot je bilo predhodno poudarjeno, sploh ni izkazano, da je bilo izvršeno.

(5) Nikjer ni »zapovedano«, da bi moral tožnik P. pokazati oba ključa oziroma da ne odpre niti njegov niti rezervni. Je pa vsekakor najmanj nenavadno, da v prisotnosti P., in sicer še preden je ta zamenjal ključavnico, odklenitev le-te ni bila (ponovno) poskušana z obema ključema (ki naj bi ju tožnik po lastnih besedah imel).

(6) Pritožbene navedbe, da je do tega prišlo veliko pred relevantnim obdobjem, so ne samo pavšalne ampak tudi povsem nove (in že zato neupoštevne).

(7) Saj je to pomenilo, da obstaja lahko več različnih (starih oziroma novih) ključev.

(8) Sodišče prve stopnje ne govori o „pravem“ ključu, ampak o „svojem“ ključu, to je o ključu, ki naj bi ga tožnik imel pri sebi (glej 22. točko obrazložitve).

(9) Kar je prav tako ena od nedopustnih pritožbenih novot. (10) Ki jih je ponovil v vlogi z dne 5.8.2011. (11) Iz zapisnika o njegovem zaslišanju ni razvidno, da bi dogajanje preseglo običajni nivo „konfliktnosti“ značilen za pravdni postopek.

(12) Komentar zakona o pravdnem postopku, Uradni list, GV Založba, 2005 (1. knjiga, str. 445) govori o tem, da žaljive vloge (tako kot druge vloge, ki se oddaljujejo od relevantnega ali so pretirano obremenjene s čustvenim nabojem) obremenjujejo sodni postopek (zaradi česar naj bi sankcija po 109. členu ZPP pripomogla k učinkovitosti sodnega postopka), kar pa seveda (po morebitnem obratnem sklepanju) ne pomeni, da je vloga, katere značilnost je le ta, da (po nepotrebnem) obremenjuje postopek, ne vsebuje pa (objektivno) nič žaljivega ne za sodišče oziroma stranke(udeležence), zgolj zato hkrati tudi žaljiva.