Jedro

Ob utemeljeni pritožbi državnega tožilca, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno in posledično najbrž tudi zmotno ugotovilo, je v razlogih sodbe podano precejšnje nasprotje o odločilnih dejstvih, saj je sodišče prve stopnje po eni strani v celoti sprejelo mnenje izvedenca grafologa, ki je zanesljivo ugotovil, da sta bili obe položnici ponarejeni s pisavo obtoženca, po drugi strani pa je zaključilo, da je glede enake trditve v obtožnem aktu podan tolikšen dvom po izvedenem dokaznem postopku, da je obdolženca oprostilo obtožbe za storitev kaznivega dejanja ponarejanja listin po čl. 256/III in I KZ.

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje iz razloga po 3. tč. 358. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obd. V.K. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ponarejanja listin po čl. 256/III in I KZ ter v skladu s takšno odločitvijo s stroški kazenskega postopka obremenilo proračun.

Zoper sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višja državna tožilka iz Ljubljane je predlagala ugoditev pritožbi.

Pritožba je utemeljena.

Državni tožilec v pritožbi utemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, da ni moč z gotovostjo zaključiti, da je obdolženec predrugačeno javno listino uporabil kot pravo in pri tem ravnal z direktnim ali eventuelnim naklepom, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča kritična presoja obdolženčevega zagovora ob upoštevanju izvedenskega mnenja grafologa napotuje na povsem obratne zaključke.

Zato utegne biti dejansko stanje zmotno ugotovljeno, v obrazložitvi sodbe navedeni razlogi o odločilnih dejstvih pa so si tudi v precejšnji meri med seboj v nasprotju.

Prav ima državni tožilec v pritožbi, da je sodišče preuranjeno sprejelo obdolženčev zagovor, da na položnicah ni ničesar izpolnjeval (brez njegove vednosti naj bi jih izpolnil in ponaredil nek begunec iz Bosne), čeprav je izvedenec grafolog tako v pisnem mnenju, kot v svoji izpovedbi na glavni obravnavi zanesljivo ugotovil, da je obdolženec v obe položnici napisal naslov "S...", kljub nekaterim razlikam pa verjetno tudi ostale vpise. Ti so bili namreč po oceni izvedenca napisani zelo skrbno, počasi, nekatere poteze so bile celo risane in tresoče, kakor da se je pisec trudil pisati na sebi nelasten način. Takšna ugotovitev pa je nedvomno v nasprotju z zagovorom obdolženca, saj ni videti razloga, zakaj naj bi se neznani begunec trudil izkrivljati svojo dejansko pisavo. Ob navedenem tudi ni verjetna njegova trditev, da se mu je mudilo in je zato izročil 12.000,00 SIT beguncu, ki naj bi stanoval pri njih, da bi plačal kazen po odločbi sodnika za prekrške, saj istočasno ni znal pojasniti, zakaj ni izročil beguncu celotne dolgovane vsote, saj bi po obeh položnicah moral plačati 13.500,00 SIT ter seveda še poštne stroške. Istočasno sodišče prve stopnje tudi ni poskušalo odgovoriti na vprašanje, ki se kar samo po sebi zastavlja, namreč zakaj naj bi begunec sprva prikril obdolžencu, da je položnice ponaredil ter mu šele ob vrnitvi s policijske postaje, ko je obdolženec ponarejeni položnici že predložil kot dokaz plačila, povedal, da jih je ponaredil ter naj bi si naknadno razdelila prigoljufani znesek denarja. Ob povedanem se zato sodišče druge stopnje strinja s pritožbeno oceno državnega tožilca, da je imel interes za predrugačenje položnic le obdolženec in da so njegove navedbe v zagovoru najverjetneje le način njegove obrambe.

Ker je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe v celoti sprejelo izvedensko mnenje ter je kot verodostojno ocenilo tudi izpovedbo izvedenca na glavni obravnavi, istočasno pa ugotovilo, da dokazov, s katerimi bi bilo mogoče obdolženčev zagovor izpodbiti, je podano precejšnje nasprotje med razlogi o odločilnih dejstvih, s čimer je podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. tč. I. odst. 371. čl. ZKP. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje izvedene dokaze ponoviti ter jih ponovno oceniti v luči zgoraj navedenih pomislekov sodišča druge stopnje, pri čemer bo moralo potrebno pozornost posvetiti tudi tistim delom izvedenskega mnenja, ki jih je v prvem sojenju obšlo, v primeru drugačne odločitve pa bo moralo tudi skrbno pretehtati oceno državnega tožilca glede pravne kvalifikacije kaznivega dejanja.