Jedro

S pravnomočno sodbo je bilo ugotovljeno, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje nezakonito. Tožena stranka je tožnika vrnila nazaj na delo 12. 10. 2006 in ga prijavila v zavarovanje od 12. 10. 2006 do 27. 12. 2006, ko je tožniku sicer prenehalo delovno razmerje na podlagi njegove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je imel od 25. 5. 2003 dalje status zavarovanca, in sicer je bil v delovnem razmerju pri drugi družbi do 31. 7. 2003, od 1. 8. 2003 do 11. 10. 2006 pa je opravljal dejavnost kot samostojni podjetnik in bil prijavljen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo prejete dohodke iz naslova dela, pri čemer je tožnik z navedenim zmanjševal škodo, ki mu je nastala.

Izvedenec je pojasnil, da samozaposlitev predstavlja drugačno finančno ureditev, kot je to pri delovnem razmerju. V konkretnem primeru je bilo potrebno primerjati neto razpoložljiva sredstva, to je neto plače in dobiček, zmanjšan za dohodnino pri s.p. in sistem bruto pri delavcu, ki je sicer osnova za obračun pravic iz delovnega razmerja. Tako je izvedenec upošteval način, da je spravil na skupni imenovalec oba sistema. Bruto plača samozaposlenega predstavlja plačane prispevke in dobiček, sicer pa to vsebinsko predstavlja vsoto dohodnine in neto plače. Ker sodišče ne razpolaga s finančno - računovodskim znanjem, je svojo odločitev oprlo na izračun izvedenca za ekonomijo, finance in davke in tožniku priznalo pripadajoče plače, zmanjšane za izračunane bruto plače s.p.. Zato pritožbene navedbe tožene stranke, da izvedenec ni podal jasnega odgovora na vprašanje, kako je prišlo do zaključka o dokončni skupni višini prikrajšanja, ki jo ocenjuje v bruto znesku, niso utemeljene.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto razlike plače za čas od 1. 3. 2005 do 11. 10. 2006 v skupnem bruto znesku 138.842,36 EUR, od tega zneska odvesti predpisane prispevke in davke ter tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih mesečnih neto zneskov prikrajšanj od zapadlosti 17. 4. 2007 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Kar je tožnik zahteval več ali drugače (razliko do zahtevanih 177.308,77 EUR) in zakonske zamudne obresti od posameznih mesečnih neto prikrajšanj (za čas od 18. 4. 2005 do 17. 4. 2007) je zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2005 v bruto znesku 593,66 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine ter tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2007 dalje do plačila ter regres za letni dopust za leto 2006 v bruto znesku 605,07 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine ter tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2007 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo. Kar je tožnik zahteval več za znesek 1,26 EUR in za zakonske zamudne obresti od regresa za leto 2005 za čas od 30. 6. 2005 do 16. 4. 2007 ter za znesek 229,52 EUR in zakonske zamudne obresti od regresa 2006 za čas od 30. 6. 2006 do 16. 4. 2007 je sodišče zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.939,33 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti do plačila (III. točka izreka).

Tožnik vlaga pritožbo zoper III. točko izreka (stroškovni del) in sicer iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče bi moralo upoštevati prihod na narok za obravnavo in stroškovnik izvedenine za izvedenko A.A. in B.B., ki jih je po nalogih sodišča plačal tožnik. Sodišče je izdalo dva sklepa in sicer sklep z dne 30. 8. 2011 in popravek sklepa z dne 17. 10. 2012. Po obeh sklepih je tožnik plačal 1.265,64 EUR, kar sodišče nepravilno ni priznalo kot pravdne stroške. Sodišče bi moralo upoštevati vse stroške, ki so potrebni za pravdo. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo stroške izvedenin in stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne in posledično toženi stranki naloži stroške postopka oz. podredno, da izpodbijano sodbo v ugodilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Odločitev sodišča je nepravilna, saj je bil tožnik v vmesnem času zaposlen drugje oz. kot samostojni podjetnik. V tem primeru bi sodišče lahko prisodilo samo odškodnino v neto zneskih plač, saj je tožnik posloval kot samostojni podjetnik v časovnem obdobju od 1. 8. 2003 do 11. 10. 2006. V obdobju od 26. 5. 2003 do 31. 7. 2003 pa je bil zaposlen pri drugem delodajalcu - C. d.o.o.. Delavec ne more biti hkrati zavarovan pri dveh delodajalcih. Tožena stranka meni, da je prikrajšanje manjše kot ga je ugotovilo sodišče na podlagi izvedenskega mnenja, ki se po mnenju tožene stranke ne da preveriti, zaradi česar sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Izvedenec B.B. tudi po opravljeni ustni dopolnitvi mnenja z dne 26. 11. 2013 ni podal jasnega odgovora na vprašanje o tem, kako je prišel do zaključka o dokončni skupni višini prikrajšanja, ki ga ocenjuje v bruto znesku 138.832,36 EUR. Ker sodišče ne razpolaga s specifičnim strokovnih znanjem in ker postavljeni izvedenec ni jasno prikazal metode kako je prišel do izračuna, bi moralo sodišče v skladu s 3. odstavkom 254. člena ZPP postaviti novega izvedenca, saj obstoji utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke. Tožena stranka v nasprotju z izvedenimi dokazi ponovno izpodbija zaključke izvedeniškega mnenja B.B.. Ob tem spregleda, da je bilo izvedeniško mnenja pridobljeno na podlagi predloga tožene stranke ter je sodišče opravilo zaslišanje izvedenca na naroku dne 26. 11. 2014 ter posledično sprejelo mnenje kot pravilno. Tožena stranka na naroku ni izpostavila pritožbeno zatrjevanih pomanjkljivosti mnenja in metode izračuna. Tožena stranka je imela dovolj možnost podati ugovore glede metode izračuna med postopkom. Tožena stranka na naroku 26. 11. 2013 ni podala dodatnih navedb v zvezi z izvedeniškim mnenjem, celo več, dopolnilnih vprašanj za izvedenca ni imela. Prav tako so neupoštevne pritožbene navedbe v zvezi z zaposlitvijo tožnika pri C. d.o.o. saj je za obdobje zaposlitve pri tem delodajalcu tožnik svoj zahtevek že upošteval (enako izvedenec B.B.), hkrati pa obdobje zaposlitve od 26. 5. 2003 od 31. 7. 2003 ni predmet tega individualnega spora. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožbi tožnika in tožene stranke nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

K pritožbi tožnika: Tožnik se pritožuje v delu odločitve o stroških postopka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev pravil postopka iz 14. točke 339. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče ni upoštevalo vseh pravdnih stroškov pred drugo obravnavo o katerih je Višje delovno in socialno sodišče odločilo, da se pridržijo do končne odločbe. Sodišče bi moralo upoštevati strošek odvetniških storitev za prihod na narok v postopku vodeno pod staro opr. št. in strošek izvedenine za izvedenko A.A. in izvedenca B.B., pri čemer je na podlagi dveh sklepov odločilo, da je tožeča stranka plača 1.265,64 EUR, kar sodišče ni priznalo kot pravdni strošek. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče odločalo glede na vrednost predmeta odvetniške tarife (178.738,28 EUR), in tožniku skupaj priznalo 3.489,20 EUR ob upoštevanju uspeha v pravdi 78,35 % tožniku priznalo 2.733,79 EUR. Sodišče pravilno ni priznalo potnih stroškov pooblaščencev izven kraja sojenja v D., saj ne gre za potrebne stroške postopka. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče lahko odločalo o stroških le na podlagi priglašenega stroškovnika tožnika, ki ga je na zadnjem naroku za glavno obravnavo podal tožnik in ga sodišče vodi pod list. št. 294. Sodišče lahko odloča le v okviru zahtevanih stroškov postopka in v kolikor tožnik ni uveljavljal stroškov v višini 1.265,64 EUR kot to navaja v pritožbi, jih sodišče ni moglo priznati, tudi če bi sicer stroški tožniku šli. Tako je pritožba tožnika neutemeljena.

K pritožbi tožene stranke: Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo v ugodilnem delu. Sodišče je v ponovljenem postopku imenovalo izvedenca B.B. in oprlo svojo odločitev na njegovo izvedensko mnenje, ki ga je dopolnil tudi na zaslišanju na glavni obravnavi 26. 11. 2013, pri čemer je sodišče zaslišalo tudi priče E.E. in F.F.. Tožniku je prenehalo delovno razmerje nezakonito na podlagi odločitev Pd 115/2003 z dne 15. 1. 2004, v povezavi z zadevo Pdp 358/2004 z dne 13. 1. 2004, ki je postala pravnomočna in je tožena stranka tožnika vrnila nazaj na delo šele 12. 10. 2006 in ga prijavila v zavarovanje od 12. 10. 2006 do 27. 12. 2006, ko je tožniku sicer prenehalo delovno razmerje na podlagi njegove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je imel od 25. 5. 2003 dalje status zavarovanca in sicer je bil v delovnem razmerju pri C. d.o.o. do 31. 7. 2003, od 1. 8. 2003 do 11. 10. 2006, ko je opravljal dejavnost kot samostojni podjetnik in bil prijavljen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas. Sodišče je ob navedenem pravilno upoštevalo prejete dohodke iz naslova dela, pri čemer je tožnik z navedenim zmanjševal škodo, ki mu je nastala. Sodišče je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje izvedenca B.B., ki je podal pisno izvedensko mnenje in ustno dopolnitev na obravnavi 26. 11. 2013. Pri tem je ugotovilo, da sta tako tožnik in tožena stranka imeli pripombe, vendar po zaslišanju izvedenca, pripomb niso več imeli. Izvedenec je tudi na obravnavi pojasnil, da samozaposlitev predstavlja drugačno finančno ureditev, kot je to pri delovnem razmerju, ob navedenem se pri samozaposlenih ugotovijo vsi prihodki in odštejejo prispevki in stroški in dobi dobiček od dejavnosti. Problematika je bila v tem, da je v konkretnem primeru bilo potrebno primerjati neto razpoložljiva sredstva, to je neto plače in dobiček, zmanjšan za dohodnino pri s.p. in sistem bruto pri delavcu, ki je sicer osnova za obračun pravic iz delovnega razmerja. Tako je izvedenec upošteval način, da je spravil na skupni imenovalec oba sistema, kot je to pojasnil na zaslišanju in kar izhaja iz list. št. 262 in 263. Bistveno v predmetni zadevi je tako, da bruto plača samozaposlenega predstavlja plačane prispevke in dobiček, sicer pa to vsebinsko predstavlja vsoto dohodnine in neto plače. Ker sodišče ne razpolaga s finančno - računovodskim znanjem, je tako svojo odločitev oprla na izračun izvedenca za ekonomijo, finance in davke B.B. in tožniku priznalo razliko med pripadajočimi plačami zmanjšanimi za izračune bruto plače s.p.. Tako prikrajšanje za vtoževano obdobje znaša 138.842,36 EUR. Tako niso upoštevni pritožbeni ugovori tožene stranke, da izvedenec ni podal jasnega odgovora na vprašanje, kako je prišlo do zaključka o dokončni skupni višini prikrajšanja, ki jo ocenjuje v bruto znesku 138.842,46 EUR.

Ob navedenem se ni mogoče strinjati s pritožbeno navedbo, da bi moralo sodišče postaviti drugega izvedenca po uradni dolžnosti v skladu s 3. odstavkom 254. člena ZPP, saj je izvedenec podal pisno mnenje in ustno pojasnil in dopolnil svoje mnenje na glavni obravnavi, pri čemer sta obe stranki na obravnavi lahko podajali vprašanja, na katere je izvedenec odgovarjal in stranki na koncu tudi nista imeli več vprašanj. Zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj nestrinjanje z izračunom izvedenca namreč ne predstavlja absolutne bistvene kršitve 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika in tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo nista uspeli. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.