Jedro

Tožnik (direktor) je imel pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v kateri je določeno, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi smiselno vezano na prenehanje mandata, prav tako pa s prenehanjem mandata preneha direktorju tudi delovno razmerje v tej družbi. Določeno je tudi, da se družba zavezuje, da bo direktorju ponudila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, ki ustreza njegovi izobrazbi in pridobljenim izkušnjam in sicer v družbi ali v z družbo povezanih ali hčerinskih odvisnih družbah. Direktor se je glede ponudbe dolžan pisno izjasniti v roku 15 dni od prejema ponudbe, pri čemer v primeru zavrnitve ponudbe direktorju pripada odpravnina v višini šest bruto osnovnih plač po tej pogodbi, vendar le, če direktorju preneha mandat in predmetna pogodba in ne pride do nadaljevanja delovnega razmerja v družbi ali drugi družbi. Tožnik ni sprejel ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, tako da mu je delovno razmerje prenehalo, kar pomeni, da mu pripada vtoževana odpravnina.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni od vročitve odločbe sodišča prve stopnje tožniku obračuna odpravnino v znesku 44.781,00 EUR bruto, od te odpravnine v skladu s predpisi plača dohodnino in neto znesek izplača na fiduciarni račun pooblaščenca odvetnika A.A., št. ..., odprt pri banki B. d.d., skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2012 dalje, do plačila (I. točka). Odločilo je, da je tožena stranka v roku 15 dni od vročitve odločbe sodišča prve stopnje dolžna tožniku na fiduciarni račun pooblaščenca odvetnika A.A., št. ... plačati stroške postopka v znesku 2.046,98 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je tožniku sodišče priznalo zakonske zamudne obresti od 18. 11. 2012, ne da bi se opredelilo o tem, kdaj je terjatev tožnika sploh zapadla. Prav tako je sodišče storilo bistveno kršitev določb iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog tožene stranke po zaslišanju njenega zakonitega zastopnika, na kar je pooblaščenka tožene stranke na naroku tudi izrecno opozorila. Sodišče je zapisalo, da naj bi v dopisu z dne 18. 10. 2012 zakoniti zastopnik tožene stranke le-temu priznal pravico do odpravnine, čeprav gre za dopis pred prenehanjem delovnega razmerja, ko sta se stranki še dogovarjali, ali bo tožnik sprejel ponudbo tožene stranke za delo na delovnem mestu svetovalca uprave. Zakoniti zastopnik tožene stranke je v navedenem dopisu zgolj predstavil možne rešitve, šlo je za dogovarjanje o sporazumni rešitvi spora, zato v skladu s 309.a členom ZPP tega tožnik ne bi smel predložiti v postopku. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj med razlogi, ko tožniku dajo pravico do odpravnine, prenehanje mandata zaradi pripojitve ni nikjer izrecno določeno. Zaradi navedenega tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek, tožniku pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati odpravnino v znesku 44.781,00 EUR in od tega zneska plačati dohodnino ter izplačati neto znesek vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2012 dalje do plačila. Ob navedenem je sodišče zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju zakonitega zastopnika tožene stranke kot nepotrebnega, saj je štelo, da je dejansko stanje v spisu glede na določila pogodbe in ostale listinske dokumentacije dovolj razčiščeno.

Sodišče ni storilo zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je le-ta podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Poudariti je, da sodišče ni dolžno izvajati vseh dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so nujno potrebni, pri čemer je sodišče pri odločanju vezano tudi na določila 11. člena ZPP, ki ureja načelo procesne ekonomije in določa, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi narok brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški in onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jo imajo stranke v postopku. Za odločitev v predmetni zadevi so bistvena določila individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 1. 2011 z dvema aneksoma, ki določajo vse relevantne pravice in obveznosti med strankama v predmetni zadevi, torej ali je utemeljen tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine. Tako zaslišanje zakonitega zastopnika ne bi moglo pripomoči k drugačni rešitvi spora kot že navedeno, prav tako pa so tudi irelevantni dogovori pred prenehanjem delovnega razmerja, kot si to zmotno tolmači tožena stranka.

Sodišče prve stopnje tudi v obrazložitvi ni zapisalo, da naj bi v dopisu z dne 18. 10. 2012 zakoniti zastopnik tožene stranke tožniku priznal pravico do odpravnine. Sodišče je zgolj navedlo, da iz navedene korespodence po elektronski pošti med pooblaščencem tožnika in delavcem tožene stranke, kakor tudi iz odgovora tožene stranke z dne 18. 10. 2012 izhaja, da je v zadevi sodeloval oziroma bil obveščen tudi direktor stranke, kot tudi eden od lastnikov tožene stranke ga. C.C. in da v tej korespodenci ni bila nikoli izpostavljena odpravnina tožniku. Navedena dikcija ne pomeni, da je sodišče štelo, da je zakoniti zastopnik tožniku „priznal pravico do odpravnine“, saj je pravna podlaga, ki jo je sodišče pravilno upoštevalo individualna pogodba o zaposlitvi z dvema aneksoma k pogodbi. Tožnik je imel pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 11. 1. 2011, skupaj z dvema aneksoma, pri čemer je v pogodbi o zaposlitvi v točki 12.1 določeno, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi smiselno vezano na prenehanje mandata, prav tako preneha direktorju tudi delovno razmerje v tej družbi (v tem smislu je potrebno razlagati tudi določila te pogodbe o prenehanju mandata). 12.4 točka pogodbe pa določa, da v primerih od poklica direktorja iz drugih ekonomskih - poslovnih razlogov preneha mandat poslovodje z dnem odpoklica, pogodba pa se šteje za odpovedano z odpovednim rokom 30 dni. Določeno je tudi, da se družba zavezuje, da bo direktorju ponudila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, ki ustreza njegovi izobrazbi in pridobljenim izkušnjam in sicer v družbi ali z družbo povezanih ali hčerinskih odvisnih družb za delovno mesto, ki ustreza njegovi izobrazbi in pridobljenim izkušnjam. Direktor se je glede ponudbe dolžan pisno izjasniti v roku 15 dni od prejema ponudbe, pri čemer v primeru zavrnitve ponudbe direktorju pripada odpravnina v višini šest bruto osnovnih plač po tej pogodbi, vendar le, če direktorju preneha mandat in predmetna pogodba ne pride do nadaljevanja delovnega razmerja v družbi ali drugi družbi. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, tožnik ni sprejel ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, tako da mu je delovno razmerje prenehalo, kar pomeni, da mu pripada odpravnina v višini šest osnovnih plač, pri čemer iz izvedenih dokazov izhaja, da je višino odpravnine izračunala sama tožena stranka.

Ob navedenem je neutemeljen pritožbeni ugovor, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, glede določb pogodb o zaposlitvi, saj med razlogi ni prenehanje mandata zaradi pripojitve, pri čemer pritožbeno sodišče navaja, da je bistveno za odločitev, da je tožniku prenehalo delovno razmerje na podlagi te pogodbe.

V zvezi s pritožbenim ugovorom glede roka zapadlosti odpravnine, da le-ta še ni dogovorjen, pritožbeno sodišče navaja, da sodišče res ni izrecno obrazložilo, kakšna je zapadlost za plačilo odpravnine, vendar pri navedenem navaja, da individualna pogodba o zaposlitvi za tožnika v točki 2.3. določa, da so vprašanja, ki jih ta pogodba ne ureja oziroma drugače ne ureja, uporabljajo določila veljavnega Zakona o delovnih razmerjih, veljavnih kolektivnih pogodb ter drugih aktov družbe. Kot pa izhaja iz izvedenih dokazov, je tožniku prenehalo delovno razmerje dne 28. 10. 2012 in je sodišče pravilno odločilo, da mu je odpravnina zapadla najkasneje pri prvi naslednji plači, torej dne 18. 11. 2012, skladno z določili ZDR. Ob tem ni mogoče upoštevati tudi navedb, da bi se morali o zapadlosti stranki še posebej dogovarjati, prav tako pa morebitni drugi postopki med strankama, kot npr. pobotanje medsebojnih terjatev ne morejo vplivati na zapadlost odpravnine. Tožena stranka pa lahko predlaga pobot svojih terjatev le med postopkom in morebitna nezapadlost njenih terjatev ne vpliva na zapadlost terjatve tožnika. Obligacijski zakonik v 311. členu izrecno določa, da se medsebojno lahko pobotajo le zapadle terjatve.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom in 155. členom ZPP.