Jedro

Upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, ne posega v pravice tožeče stranke ali v njeno neposredno na zakon oprto osebno korist, ker se nanaša na posamezne fizične osebe, ki so bile člani upravnega odbora Sklada Republike Slovenije za razvoj malega gospodarstva. Sicer pa tožeča stranka v tožbi nikjer ne navaja, katera njena pravica bi naj bila kršena z odločitvijo tožene stranke. Ni torej dana aktivna legitimacija tožeče stranke za tožbo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z odločbo z dne 11.3.1993, ki nima obrazložitve in pravnega pouka, brez navedbe imen članov, razrešila dolžnosti takratne člane upravnega odbora Sklada Republike Slovenije za razvoj malega gospodarstva in imenovala nove člane.

Sklad Republike Slovenije za razvoj malega gospodarstva je kot tožeča stranka s tožbo predlagal, da sodišče navedeno odločbo odpravi. Na podlagi 17. člena zakona o upravnih sporih pa je predlagal, da sodišče izda začasno odredbo. Navajal je, da v odločbi niso navedeni razrešeni člani, niso pa tudi navedeni razlogi za njihovo razrešitev. Vročitev odločbe razrešenim članom ni bila pravilno opravljena. Zakon o Skladu Republike Slovenije za razvoj malega gospodarstva ne obstoji. Ni jasno, na koga se odločba nanaša, saj nima obrazložitve in pravnega pouka. Zaradi tega so bile kršene pravice tožeče stranke in tudi razrešenih članov. Po 6. členu zakona o upravnih sporih je napadena odločba upravni akt. Tožeča stranka je tudi trdila, da sta pravna podlaga za njeno tožbo 66. člen zakona o upravnih sporih in 44. člen Ustave Republike Slovenije. Člani upravnega odbora so bili razrešeni pred iztekom štiriletnega mandata. Tožeča stranka pa ne ve, ali je bil v zvezi z razrešitvijo izveden postopek.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navajala, da sklad ni legitimiran v tožbi, takšno legitimacijo imajo le fizične osebe. Akt, ki ga tožeča stranka izpodbija, ni upravni akt, saj ne gre za kršitev njene pravice in ker ne gre za odločitev v upravni stvari. Pri imenu zakona o razvoju malega gospodarstva je prišlo v zapisu do očitne pomote. Razrešeni člani upravnega obora so odločbe prejeli, tožeča stranka je v zmoti, da gre za kršitev z ustavo zajamčenih pravic in svoboščin. Vlada Republike Slovenije imenuje in razrešuje člane upravnega odbora sklada na podlagi 10. člena zakona o razvoju malega gospodarstva. Ni razlogov za začasno odredbo, ker sodišče po 2. odstavku 17. člena zakona o upravnih sporih ni pooblaščeno izdajati začasnih odredb.

Tožbo je bilo treba zavreči. Po 12. členu zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77 - ZUS), ki ga je na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) dovoljeno uporabljati kot predpis naše države, je določeno, kdo je lahko tožnik v upravnem sporu. Po tej določbi je tožnik v upravnem sporu lahko vsak posameznik ali vsaka pravna oseba, organizacija, skupina oseb, naselje in podobno, ki mislijo, da je kakšna njihova pravica ali na zakonu oprta neposredna korist kršena z upravnim aktom. S takšnim aktom sploh ni bilo odločeno o kakšni tožnikovi pravici ali o kakšni njegovi na zakon oprti neposredni koristi, če se upravni akt ne nanaša na tožnika, temveč na drugo osebo. Iz spisu priloženih dokaznih listin izhaja, da je tožena stranka odločila o razrešitvi posameznih fizičnih oseb, ki so bile člani upravnega odbora Sklada Republike Slovenije za razvoj malega gospodarstva. Takšna odločitev torej lahko pomeni odločitev o pravici ali o kakšni na zakon oprti neposredni koristi članov upravnega odbora, ne pa tožeče stranke. Upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, torej očitno ne posega v pravice tožeče stranke ali v njeno neposredno na zakon oprto osebno korist, ker se nanaša na posamezne fizične osebe, ki so bile člani upravnega odbora Sklada Republike Slovenije za razvoj malega gospodarstva. Sicer pa tožeča stranka v tožbi nikjer ne navaja, katera njena pravica bi naj bila kršena z odločitvijo tožene stranke. Ni torej dana aktivna legitimacija tožeče stranke za tožbo. Sodišče je zato moralo na podlagi 3. točke 1. odstavka 30. člena zakona o upravnih sporih (v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) tožbo zavreči. Glede na takšen sklep navedbe strank, ki se ne nanašajo na uporabo navedene določbe ZUS, za odločitev niso pomembne.