Jedro

Ker revidentka zastavlja vprašanja, ki se nanašajo na jasne zakonske določbe, ki ne potrebujejo dodatne razlage, njihova uporaba pa je odvisna od konkretnih okoliščin primera, taka vprašanja niso pomembna pravna vprašanja v smislu drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) vložila revizijo, katero dovoljenost uveljavlja po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zahteva povrnitev stroškov revizijskega postopka.

2. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrže kot nedovoljeno, saj tožeča stranka ni izkazala, da gre za pomembna pravna vprašanja, niti ne, da ima odločitev zanjo zelo hude posledice.

K 1. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 0603-3/2010/4 z dne 17. 12. 2010. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da mora revidentka v roku petih dni od vročitve odločbe spremeniti cene v splošnih pogojih za dostop do poštnega omrežja Pošte Slovenije, d. o. o. (objavljeni so bili 21. 9. 2010), in sicer za poštne pošiljke korespondence (standardno pismo, navadno pismo do 20 g, navadno pismo nad 20 g - 50 g in dopisnico) za vse nivoje dostopa v skladu z naslednjo tabelo: Standardno pismo Navadno pismo do 20 g Navadno pismo nad 20 g do 50 g Dopisnica

1. dostop 16,82 % 33,69 % 27,45 % 39,76 %

2. dostop 22,39 % 37,98 % 31,65 % 43,70 %

3. dostop 27,72 % 42,47 % 37,89 % 48,37 % in sicer tako, da mora za odstotek iz tabele znižati ceno iz cenika univerzalne poštne storitve za storitve prenosa standardnega pisma, navadnega pisma do 20 g, navadnega pisma nad 20 g - 50 g in dopisnice (1. točka izreka); revidentka mora cene dostopa spremeniti ob vsaki spremembi cen univerzalne poštne storitve tako, da odstotek iz prejšnje točke izreka vedno odštejejo od aktualne cene univerzalne poštne storitve (2. točka izreka); v postopku stroški niso nastali (3. točka izreka).

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v večih sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka dovoljenosti revizije v obravnavani zadevi ni izkazala.

7. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišče prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

8. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367.b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se predlagatelj revizije sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišča prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora vlogi priložiti.

9. Revidentka v obravnavani zadevi kot pomembna pravna vprašanja postavlja naslednja vprašanja: 1. ali lahko agencija v postopku inšpekcijskega nadzora določi ceno za dostop do poštnega omrežja na podlagi sedmega odstavka 32. člena Zakona poštnih storitvah (ZPSto-2); 2. ali je bila agencija pristojna za odločanje o obveznosti dostopa do poštnega omrežja revidentke za pošiljke do 50 g v času pred 1. 1. 2011, ko za revidentko ni veljala obveznost dopustitve dostopa do poštnega omrežja revidentke za opravljanje storitev prenosa pošiljk do 50 g, ker je imela na tem segmentu izključno zakonsko pravico zagotavljanja storitev?; 3. ali je pravilna metodologija za določitev cen za dostop do poštnega omrežja revidentke, kot jo je tožena stranka določila v izpodbijani odločbi.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanja, ki jih revidentka izpostavlja, niso pomembna pravna vprašanja v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revidentka namreč pri nobenem od vprašanj v ničemer ne izkaže, zakaj naj bi bilo to pomembno za zagotovitev pravne varnosti, to zatrjuje le povsem pavšalno. S takimi navedbami izpodbija zakonitost odločbe tožene stranke, ki pa temeljijo na jasnih določbah 32., 64. in 65. člena ZPSto-2. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča in ob primerni uporabi 367.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 revizija v upravnem sporu ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojavov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem ali zaradi pravnih vprašanj, na katere je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma z jezikovno razlago zakonskega besedila (odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 774/2008, X Ips 776/2008, obe z dne 21. 1. 2009 in X Ips 151/2008 ter X Ips 238/2009, obe z dne 9. 4. 2009, X Ips 387/2009 z dne 16. 12. 2009 in X Ips 414/2009 z dne 21. 1. 2010).

11. Prav takšni sta po presoji Vrhovnega sodišča prvi dve izpostavljeni pravni vprašanji. Glede na določbe 32., 64. in 65. člena ZPSto-2 ima tožena stranka vsekakor pristojnost, da zahteva odpravo nezakonitih cen oziroma uskladitev s stroškovnimi cenami in to od tožnice, ki je kot izvajalka univerzalne storitve dolžna storitve opravljati po ceni, objavljeni v splošnih pogojih dostopa do poštnega omrežja, katerih zakonitost skladno s citiranimi določili preverja tožena stranka. Toženi stranki določba sedmega odstavka 32. člena ZPSto-2 daje pristojnost, da izvajalcu univerzalne storitve z odločbo naloži ukrepe, povezane z izpolnjevanjem obveznosti, ki morajo biti pregledni, sorazmerni in nediskriminacijski. Glede na določbo tretjega odstavka istega člen pri določitvi cene izvajalec univerzalne storitve ne sme diskriminirati različnih izvajalcev zamenljivih storitev. To pomeni, da mora biti cena stroškovna, sicer je nezakonita. 32. člena ZPSto-2 predvideva dve vrsti postopkov, in sicer postopek reševanja spora med izvajalcem univerzalne storitve in izvajalcem zamenljivih storitev, ko se odloči o vprašanjih, o katerih ni mogoče doseči soglasja. Neodvisno od tega pa tožena stranka lahko oziroma mora nadzirati izpolnjevanje vseh obveznosti izvajalcev univerzalne storitve (sedmi odstavek 32. člena ZPSto-2). To pa je druge vrste postopek. Zakonski monopol za rezervirane storitve iz 73. člena ZPSto-2 v ničemer ne odvezuje tožnice od izpolnjevanja njenih drugih zakonskih obveznosti, konkretno obveznosti iz 32. člena ZPSto-2, sem pa spada tudi objava nediskriminacijskih in preglednih cen dostopa, ki temeljijo na stroških. Taka ureditev velja že od uveljavitve ZPSto-2 dne 2. 8. 2009. Ker tožnica kljub pozivu tožene stranke ni ravnala tako, ciljev, ki jih določa 32. člen ni mogoče doseči drugače, kot tako, da je tožena stranka na podlagi zakonskega pooblastila za tako ukrepanje naložila tožeči stranki spremembo cen, ki ne ustrezajo zakonskim kriterijem.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča gre za jasne določbe, ki ne potrebujejo dodatne razlage, njihova uporaba pa je odvisna od konkretnih okoliščin primera. Te pa so predmet ugotavljanja dejanskega stanja, ki pa ne more biti predmet presoje v revizijskem postopku (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

13. Tretje zastavljeno vprašanje pa je pavšalno in trditev o „nepreglednosti“ ne izpolnjuje pogojev, da bi lahko bilo pomembno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 14. Glede na navedeno ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 15. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka ni izkazala niti izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

16. ZUS-1 ne določa vsebine pojma „zelo hude posledice“, zato je to pravni standard, katerega vsebino je treba izkazati od primera do primera.

17. Revidentka navaja, da bo omejena v svobodni gospodarski pobudi, izrečeni ukrepi niso časovno omejeni, vse bo to vplivalo na poslovni izid revidentke, zmanjšali se bodo prihodki, morala pa bo tudi odpuščati delavce.

18. Tožena stranka kot regulator na področju poštnih storitev in elektronskih komunikacij vzpostavlja stroškovne, nediskriminatorne in pregledne cene dostopa, s katerimi revidentka pokriva vse stroške dostopa, skladno z zahtevami 32. člena ZPSto-2. Gre torej le za preprečitev, da bi revidentka zaračunavala veleprodajne cene, ki bi bile višje ali enake njenim lastnim maloprodajnim cenam in s tem pridobivala monopolne dobičke, s katerim bi izrivala konkurente iz trga. Izpodbijana odločba tako ureja način določitve stroškovnih cen dostopa, in sicer v odstotku od vsakokratnih veljavnih cen univerzalne storitve. Te cene morajo biti tudi nediskriminatorne. Vzpostavitev zakonitega stanja na določenem področju niti ne more biti vzrok za zatrjevanje zelo hudih posledic. Zato revidentka v smislu razlogov za dovoljenost revizije ne izkazuje zelo hudih posledic, ki naj bi izhajale iz odločitve, izpodbijane v obravnavanem upravnem sporu.

19. Ker revidentka ni izkazala nobenega od uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K 2. točki izreka:

20. Glede na navedeno odločitev na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 revidentka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.