Jedro

V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi neobrazloženega ugovora zoper sklep o izvršbi, v zvezi s katero tožnik uveljavlja pravico do BPP, je razvidno, da v njej tožnik zgolj posplošeno nasprotuje ugotovitvi izvršilnega sodišča, da so v njegovem ugovoru navedena zgolj nerelavantna dejstva, ki ne predstavljajo nobenega od ugovornih razlogov. Tožena stranka je, ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, pravilno svojo odločitev oprla na 1. in 3. odstavek 24. člena ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila o prošnji tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 25. 1. 2012 s priloženimi listinami, in sicer z dodatnim pisnim pojasnilom tožnika ter sklepom Okrajnega sodišča v Brežicah št. 0442 In 127/2011 z dne 12. 1. 2012, potrdilom o višini katastrskega dohodka, potrdilom iz gospodinjske evidence in potrdilom ZPIZ o prejemkih v obdobju za december 2011 za tožnika in njegovo ženo ter izpis iz njunih TRR za oktober in november 2011, iz katerih je med drugim razvidna višina nakazane preživnine. Naknadno pa je na zaslišanju 9. 2. 2012 tožnik predložil še kopijo že vložene pritožbe zoper citirani sklep Okrajnega sodišča v Brežicah (priloga A5). Iz vloge je razvidno, da tožnik uveljavlja dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za vložitev pritožbe zoper navedeni sklep o zavrnitvi ugovora Okrajnega sodišča v Brežicah. V obrazložitvi tožena stranka povzema določila 1. in 3. odstavka 24. člena ZBPP. Po preučitvi prošnje in listin v spisu ugotavlja, da je zadeva očitno nerazumna, zlasti glede na navedbe tožnika v pojasnilu, ki ga je priložil prošnji, v katerem navaja, da se s predmetnim izvršilnim sklepom ne strinja. Na ustnem zaslišanju 9. 2. 2012 je tožnik izpovedal, da gre v navedeni zadevi za izterjavo regresnega zahtevka, ki ga je zoper tožnika v pravdi uveljavljala zavarovalnica, Okrajno sodišče v Brežicah pa je že zavrnilo njegov ugovor zoper izvršbo, predlagano na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe. Na ustnem zaslišanju pred toženo stranko je še izpovedal, da mu je odvetnik rekel, da bosta s pritožbo zoper navedeni sklep uspela. Na posebno vprašanje, kateri so pritožbeni razlogi (plačane terjatev, dogovor...) pa tožnik ni vedel povedati nobenega pritožbenega razloga, pač pa je predložil že vloženo pritožbo (priloga A5) zoper citirani sklep, s katerim je bil tožnikov ugovor zavrnjen, iz obrazložitve pa je razvidno, da je tožnik v ugovoru navedel, da se s sklepom o izvršbi ne strinja, ker bi v primeru prisilne izterjave ostal brez strehe nad glavo ter da je nepremičnina, ki je sredstvo izvršbe, najmanj 30-krat več vredna kot terjatev, ob dejstvu, da je njegov delež nepremičnine ¼ pa zato tožnik dvomi, da bi ta delež sploh kdo kupil in zato meni, da je postopek kontraproduktiven. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka ugotavlja, da se tožnik v že vloženi pritožbi sklicuje na navedbe v ugovoru ter na podlagi tožnikovih ugovornih navedb in njegovih navedb na zaslišanju ter v predloženi pritožbi, da se s sklepom ne strinja, pa izhaja, da je zadeva očitno nerazumna. Po oceni tožene stranke tožnik z vložitvijo vlog v navedeni izvršilni zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh in se bo postopek izvršbe z vložitvijo pravnih sredstev po nepotrebnem še nadalje zavlačeval, zato je tožena stranka vlogo tožnika za BPP zavrnila, saj je pričakovanje ali zahteva prosilca v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

Tožnik v tožbi navaja, da se z izpodbijano odločbo ne strinja iz razloga, ker tožena stranka ni ravnala po pravilih postopka, kar je vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločbe, razen tega pa je zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje oziroma je napravila napačen sklep o dejanskem stanju, tako da so podani zakonski razlogi iz 2. in 3. točke 1. odstavka 27. člena ZUS-1. Po mnenju tožnika je izpodbijana odločba dejansko neobrazložena. Tožena stranka nepravilno ugotavlja, da je iz „dosedanjih ugovornih navedb, navedb prosilca in navedb v pritožbi, da se s sklepom ne strinja, zadeva očitno nerazumna“. S takšno obrazložitvijo je tožena stranka po oceni tožnika zagrešila bistveno kršitev določb postopka iz 2. točke 1. odstavka 27. člena ZUS-1. V zvezi z navedbo v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da tožnik ni vedel povedati nobenega pritožbenega razloga, pač pa je strokovni službi vročil le že vloženo pritožbo zoper sklep (pod A5), tožnik opozarja, da ni končal pravne fakultete niti nobene druge visoke šole pravne smeri in da se posledično ne spozna na pritožbene razloge. Prav zato pa je najel strokovno osebo – odvetnika, da je vložil pritožbo in v njej tudi navedel pritožbene razloge, in sicer je to pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. V zvezi s stališčem tožene stranke, da tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh, tožnik meni, da je v resnici popolnoma drugače ter da je tožena stranka navedeno stališče izrazila še preden je bil izveden kakršenkoli dokaz in v tej zvezi meni, da gre za očitno ustaljeno in stereotipno navedbo brez utemeljitve. V zvezi z navedbo, da se bo postopek izvršbe z vložitvijo pravnega sredstva po nepotrebnem še nadalje zavlačeval tožnik meni, da gre za neutemeljene trditve tožene stranke, ki so tudi neresnične in za tožnika žaljive. Sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov z vpogledom listin in zaslišanjem strank tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati zahteva povrnitev stroškov, ki jih tudi specificira, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena ZUS-1 predložila predmetne upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni vložila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet spora uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka ob sklicevanju na določila 2. in 37. člena v povezavi s 1. in 3. odstavkom 24. člena ZBPP zavrnila kot neutemeljeno tožnikovo prošnjo, vloženo dne 25. 1. 2012 na predpisanem obrazcu skupaj s pisnim pojasnilom z dne 24. 1. 2012. Tožnik v tožbi ne ugovarja ugotovitvam tožene stranke, ki izhajajo iz podatkov v listinah predmetnega upravnega spisa, da tožnik uveljavlja odobritev BPP za vložitev pritožbe zoper sklep Okrajnega sodišča v Brežicah z dne 12. 1. 2012, ki jo je naknadno po vložitvi predmetne prošnje za odobritev BPP v navedeni zadevi tudi vložil, sestavljeno po odvetniku. V fotokopiji jo je tožnik predložil toženi stranki 9. 2. 2012 na ustnem zaslišanju, na katerem je med drugim izpovedal, da je izvršilno sodišče zavrnilo njegov ugovor zoper sklep o izvršbi, predlagani na podlagi pravnomočne in izvršljive sodne odločbe v pravdni zadevi, v kateri je zavarovalnica zoper njega uveljavljala regresni zahtevek; izpovedal je še, da bo po zagotovilih odvetnika takrat uspel s pritožbo zoper sklep, ki jo je na zaslišanju predložil, vendar ni vedel povedati nobenega pritožbenega razloga (plačana terjatev, dogovor, itd.), medtem ko se v (tedaj že vloženi) pritožbi sklicuje na navedbe v ugovoru, iz obrazložitve zadevnega sklepa, s katerim je bil njegov ugovor zavrnjen pa so razvidne navedbe tožnika v ugovoru, da se s sklepom o izvršbi tožnik ne strinja, ker bi v primeru prisilne izterjave ostal brez strehe nad glavo ter da je nepremičnina, ki je sredstvo izvršbe najmanj 30-krat več vredna od terjatve in da tožnik dvomi, da bi se sploh našel kupec za njegov delež nepremičnine, ki znaša le do ¼, zato naj bi bil postopek kontraproduktiven. Glede na navedeno je zaključek, ki ga je tožena stranka sprejela po preučitvi prošnje tožnika in listin v spisu, da je zadeva očitno nerazumna, po presoji sodišča utemeljen. Iz predložene pritožbe je namreč razvidno, da v njej tožnik uveljavlja pritožbene ugovore zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, medtem ko v obrazložitvi zgolj posplošeno nasprotuje ugotovitvi izvršilnega sodišča, da so v tožnikovem ugovoru navedena zgolj nerelavantna dejstva, ki ne predstavljajo nobenega od ugovornih razlogov, saj v pritožbi tožnik navaja, da je bil njegov ugovor dovolj obrazložen in izkazan s splošno znanimi dejstvi, tako da mu ni bilo potrebno dokazovati utemeljenosti ugovora, zaradi česar naj ga izvršilno sodišče ne bi smelo zavrniti. Ker se tožnik v svoji izjavi in predloženi pritožbi (priloga A5), v zvezi s katero uveljavlja pravico do BPP, zgolj posplošeno sklicuje na vsebino njegovega ugovora dolžnika, ki ga je izvršilno sodišče zavrnilo kot neobrazloženega, je po oceni sodišča tožena stranka pravilno svojo odločitev oprla na 1. in 3. odstavek 24. člena ZBPP, po katerem se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, kot je razvidno iz podatkov v listinah predloženega upravnega spisa, ki jih tožena stranka povzema v svoji obrazložitvi, tožnik pa jih v tožbi konkretno in določno ne izpodbija, temveč zgolj posplošeno nasprotuje zaključku tožene stranke, da zadeva nima verjetnih izgledov za uspeh in pavšalno zatrjuje, da je „v resnici popolnoma drugače“. Hkrati izpodbijano odločbo označuje za „dejansko neobrazloženo“, istočasno pa v tožbi kot neutemeljene označuje navedbe v izpodbijani odločbi, da se bo postopek izvršbe z vložitvijo pravnega sredstva po nepotrebnem še nadalje zavlačeval. Tožnik v tožbi dejanskemu stanju, na podlagi katerega je tožena stranka sprejela svojo odločitev sicer ne ugovarja. Tožnik tudi pravno upoštevnih argumentov, zakaj se ne strinja z odločitvijo tožene stranke, ni navedel. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila to, da je zadeva očitno nerazumna v smislu 3. odstavka 24. člena ZBPP, navedeni zaključek pa zadostuje za ugotovitev, da ni izpolnjen eden izmed taksativno določenih zakonskih pogojev, ki morajo biti za odobritev BPP izpolnjeni kumulativno, in sicer, da ni podan vsebinski pogoj za dodelitev BPP pomoči v zadevi, v zvezi s katero jo je sicer predhodno tožnik že prejel, kot izhaja iz njegove pisne vloge z dne 24. 1. 2012. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je po mnenju sodišča tožena stranka torej v zadostni meri obrazložila svojo odločitev in se pri tem dotaknila tudi konkretnih relevantnih dejstev, ki jih je skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa povzela v svoji obrazložitvi in jih tožnik v tožbi konkretno ne izpodbija. Iz opisanih razlogov je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita ter utemeljena z zadostnimi razlogi, ki omogočajo njen preizkus in so skladni s podatki. Sodišče ugotavlja, da tožnik ni izkazal, da bi pomanjkljivost v obrazložitvi, ki jo očita toženi stranki, vplivala na pravilnost odločitve.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) ker pravno relevantna dejstva, ki so pomembna za odločitev, med strankama niso sporna (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče, kot v obravnavanem primeru, tožbo zavrne ali zavrže ali če se postopek ustavi.