Jedro

Pogodbeno razmerje tožnika s prvo toženko je bilo preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Njegov dejanski delodajalec je bila druga toženka, pri čemer formalne pogodbe o zaposlitvi nimajo prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 ne gre razumeti le v formalnem smislu, to stališče je v sodni praksi (v zvezi z obstojem delovnega razmerja) že preseženo. Vendar pa to, kot že navedeno, ne vpliva na tožnikov položaj delavca prve toženke za čas, ko je bil vključen v socialna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila druga toženka tožnikov dejanski delodajalec.

Druga toženka je zaradi kršitve pravic odgovorna za tožnikovo prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja že v času, ko je bil tožnik delavec prve toženke, pri čemer njena odgovornost (zaradi ugotovljene zlorabe) ni subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1. Njena odgovornost tudi ni le klasična odškodninska, ampak je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Obravnava se v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja, kot ga je tožnik postavil v tem sporu. Le na tak način bo položaj tožnika, v katerem se je znašel zaradi zlorabe, saniran.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, pritožbi druge tožene stranke pa se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi: - v III. točki izreka sodbe glede odločitve o ugotovitvi obstoja delovnega razmerja tožnika pri drugi toženi stranki za čas od 19. 7. 2019 dalje za nedoločen in polni delovni čas za opravljanje luško transportnega delavca; - v IV. točki izreka sodbe glede odločitve, ki se nanaša na obveznost druge tožene stranke, da tožniku prizna vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 19. 7. 2019 dalje do ponovnega nastopa dela, ga za ta čas prijavi v obvezno in dodatno pokojninsko, zdravstveno, starševsko zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti ter vpiše delovno dobo v matično evidenco ZPIZ; - v V. točki izreka sodbe (v celoti); - v 6. in 7. alineji prvega odstavka VI. točke izreka sodbe (regres za leto 2019 in 2020 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. za posamezno tekoče leto do plačila); - v drugem odstavku VI. točke izreka sodbe in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožnika v delu, ki se nanaša na zahtevek za prijavo v obvezna in dodatna zavarovanja in vpis delovne dobe v matično evidenco ZPIZ za obdobje od 1. 4. 2011 do vključno 14. 8. 2015 ter zahtevek iz naslova mesečne plače in regresa za letni dopust ter drugimi denarnimi zahtevki za čas od 1. 4. 2011 do vključno 14. 8. 2014, se šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

III. V preostalem se pritožba druge tožene stranke zavrne in se v nerazveljavljenem delu (glede poziva nazaj na delo v delu IV. točke izreka, v 1. - 5. alineji prvega odstavka VI. točke izreka) potrdita sodba sodišča prve stopnje in izpodbijani del sklepa (2. točka izreka sklepa glede odločitve, da druga toženka sama krije svoje stroške postopka).

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo proti prvi toženki A. d. o. o., naslov B. in proti drugi toženki C. d. d., naslov D., ki nista bili v razmerju nujnih sospornikov. O njegovem zahtevku zoper obe toženki je bilo že pravnomočno odločeno (Pdp 622/2020). Po pravnomočnosti odločitve se je stečajni postopek zoper A. d. o. o. končal, navedena družba pa je bila izbrisana iz sodnega registra. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče ne navaja več v uvodu te sodbe in sklepa. Kljub temu v nadaljevanju obrazložitve zaradi jasnosti in preglednosti razmerij ohranja poimenovanje A. d. o. o. kot prve toženke in C. d. d., kot druge toženke.

2. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi, kot pojasnjeno, že odločalo, in sicer s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 622/2020 z dne 21. 4. 2021. Revizijsko sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 8/2022 z dne 20. 12. 2022 reviziji tožnika zoper navedeno odločitev pritožbenega sodišča delno ugodilo in jo delno razveljavilo ter v razveljavljenem obsegu vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

3. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo ničnost pogodb o zaposlitvi med tožnikom in prvo toženko A. d. o. o. (I. točka izreka) ter ničnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 7. 2019, ki jo je prva toženka podala tožniku (II. točka izreka). Ugotovilo je obstoj delovnega razmerja med tožnikom in drugo toženko za obdobje od 1. 4. 2011 dalje za nedoločen čas in za polni delovni čas za opravljanje dela luško transportnega delavca (III. točka izreka) ter drugi toženki naložilo, naj tožnika pozove nazaj na delo, mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja za obdobje od 15. 8. 2015 do vrnitve na delo, ga prijavi v pokojninsko, zdravstveno in starševsko zavarovanje ter zavarovanje za primer brezposelnosti in mu vpiše delovno dobo v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (IV. točka izreka). Drugi toženki je tudi naložilo, naj tožniku za obdobje od 15. 8. 2014 do 31. 12. 2019 obračuna davke in prispevke od bruto mesečnih razlik v plači, navedenih v izreku sodbe, za leto 2020 pa v višini plače primerljivega luško transportnega delavca, zmanjšane za prejeta plačila za delo in nadomestila za primer brezposelnosti, neto zneske pa izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek V. točke izreka); višji tožbeni zahtevek iz tega naslova do vtoževanega mesečnega bruto zneska 2.046,64 EUR je zavrnilo (drugi odstavek V. točke izreka). Drugi toženki je nadalje naložilo, naj tožniku za leta od 2014 do 2019 iz naslova regresa za letni dopust od zneskov, navedenih v izreku sodbe, za leto 2020 pa od zneska, ki so ga prejeli delavci druge toženke, obračuna akontacijo dohodnine, neto zneske pa izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek VI. točke izreka); višji tožbeni zahtevek iz tega naslova do vtoževanega letnega zneska 1.356,70 EUR je zavrnilo (drugi odstavek VI. točke izreka). Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu, ki se je nanašal na izročitev pogodbe o zaposlitvi s strani druge toženke, na ugotovitev, da je prišlo do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in drugo toženko in razveljavitev tega prenehanja, ter na ničnost pogodb o opravljanju storitev med toženkama (1. točka izreka). Sklenilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (2. točka izreka).

4. Predmet ponovnega sojenja v tem pritožbenem postopku glede na revizijsko odločitev je odločitev sodišča prve stopnje o ugotovitvi obstoja delovnega razmerja med tožnikom in drugo toženo stranko za čas od vključno 19. 7. 2019 dalje, poziv nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 19. 7. 2019 dalje do nastopa dela ter prijava v obvezna in dodatna zavarovanja za čas od 19. 7. 2019 dalje ter za čas od 1. 4. 2011 do 15. 8. 2015, ter odločitev glede mesečnih plač (oz. razlike v mesečnih plačah) za čas od 1. 4. 2011 dalje ter regresa za letni dopust za čas od 1. 4. 2011 dalje. Sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka ter sklep v 1. točki izreka sta pravnomočna in nista predmet preizkusa tega pritožbenega postopka. Enako velja za odločitev glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja med tožnikom in drugo toženko za obdobje od 1. 4. 2011 do 18. 7. 2019 ter glede prijave v zavarovanja ter vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 15. 8. 2015 do 18. 7. 2019. 5. Zoper zavrnilne dele sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po njegovem mnenju je zastaralni rok glede vtoževanih razlik v plači in regresu za letni dopust pričel teči šele z objavo Poročila o posebni reviziji izvajalcev pristaniških storitev pri C. d. d. v letu 2017/2018, saj se je imel šele takrat možnost seznaniti s tem, da bi se lahko štel za delavca druge toženke. S sklicevanjem na primere iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (II Ips 269/2015, II Ips 226/2014 in II Ips 229/2014) sodišču očita, da je s pretogo razlago pravil o zastaranju nesorazmerno omejilo njegovo ustavno pravico do dostopa do sodišča in s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, kršilo njegove ustavne pravice ter pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Opozarja na stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-1177/12, da je za presojo zadržanja teka zastaranja bistveno ustrezno ovrednotenje specifičnih okoliščin v smislu "nepremagljivih ovir" in na zadevo ESČP Howald Moor proti Švici, da zastaralni rok ne začne teči pred možnostjo odkritja škode. Navaja, da bo imel zaradi delne zavrnitve reparacijskega zahtevka bistveno nižjo pokojnino, da je v primerjavi z luškimi delavci še vedno neenako obravnavan in da je izpodbijana odločitev problematična z vidika generalne prevencije. Navaja, da mu je potrebno tudi za čas od 1. 4. 2011 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s prijavo v obvezna in dodatna zavarovanja, vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ in priznanjem bruto mesečne razlike v plači in regresu.

6. Tožena stranka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper ugodilni del izreka sodbe in zoper del sklepa, da sama krije svoje stroške postopka. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in sklepa, tako da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, oziroma njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se, da so pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in prvo toženo stranko nične, saj so bile sklenjene prostovoljno in tudi po ugotovitvi sodišča nimajo vidnih znakov neveljavnosti. Ni res, da je šlo v resnici za posredovanje dela delavcev drugemu uporabniku in da sta se želeli s podjetjem A. izogniti uporabi kogentnih določb ZDR-1 glede pravic napotenih delavcev. Namen njunega poslovnega sodelovanja je bil v najemanju storitev, katerih obsega ni bilo mogoče vnaprej natančno predvideti. Tudi sicer ZDR-1 in ZUTD ničnosti pogodb v primerih, kot je obravnavani, ne določata. Nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišča glede obstoja elementov delovnega razmerja med njo in tožnikom. Tožnik se je prostovoljno vključil v organiziran delovni proces prve toženke, od katere je prejemal ključna navodila za delo, zagotovila mu je tudi osnovno delovno opremo in nad njegovim delom vršila bistven del nadzora. Druga toženka je nadzor nad tožnikovim delom izvajala le z namenom zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu ter zaradi koordinacije med podjemniki na njenem delovišču. Naročeno storitev je lahko opravil katerikoli od usposobljenih delavcev prve toženke, zato se sama z razlogi za odsotnost tožnika z dela ni seznanjala. Navedeno utemeljuje zaključek, da je direktivno oblast delodajalca v razmerju do tožnika izvajala prva toženka. Sodišče ji je neutemeljeno naložilo obračun razlike v plači za obdobje od 15. 8. 2014 dalje, saj je z obračunskimi listi za tožnika razpolagalo le za obdobje od avgusta 2018 do julija 2019. Poleg tega je sodišče na podlagi potrdila FURS razpolagalo z dejanskimi podatki o vseh dohodkih iz delovnega razmerja, ki jih je tožnik prejel pri podjetju A., in sicer za vsak mesec posebej, obenem pa tudi z mesečnimi podatki, ki jih je pripravila tožena stranka, zato ni bilo podlage za odločitev na podlagi povprečne letne osnovne plače. Pri izračunu višine prikrajšanja je tudi sicer zmotno upoštevalo podatke o letnih povprečnih vrednostih Finančne uprave RS, o katerih se toženka ni imela možnosti izjaviti. Tožnik glede višine zahtevka ni podal ustreznih trditev in ni predložil ustreznih dokazov. Tožnik ni predložil nobenih podatkov o delovnem času. Sodišče bi eventualno lahko upoštevalo le podatke o povprečni osnovni bruto plači na konkretnem delovnem mestu. Sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je odločilo za celo leto 2020, čeprav ima sodba datum 5. 10. 2020. V zvezi z regresom navaja, da bi moralo sodišče upoštevati le sorazmerni del s strani druge toženke dolgovanega regresa. Toženka je podala ugovor zastaranja, sodišče pa ni upoštevalo, da zakonske zamudne obresti zastarajo v treh letih. Podani so pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, sodišče se ni opredelilo do razlogov, ki jih je toženka navajala v zvezi s sodno razvezo. Nasprotuje odločitvi o stroških postopka, saj je tožnik z dajatvenim zahtevkom uspel v deležu manj kot 50 %. Priglaša stroške pritožbe.

7. Tožnik je odgovoril na pritožbo druge toženke, druga toženka pa na pritožbo tožnika. Stranki v odgovorih prerekata nasprotne pritožbene navedbe, predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela odločbe. Druga toženka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

8. Pritožba tožnika je utemeljena, v delu pa se šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe, pritožba druge toženke je delno utemeljena.

9. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

10. Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja z vsemi pravicami za čas od 1. 4. 2011 dalje pri drugi toženki. Tožnik je bil sicer zaposlen pri prvi toženki za opravljanje dela luško transportnega delavca od 1. 4. 2011 dalje. Delo je dejansko opravljal na območju druge toženke na terminalu sipkih tovorov in na kontrejnerskem terminalu. Prva toženka mu je 18. 7. 2019 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ker mu zaradi zmanjšanja obsega poslovnega sodelovanja z drugo toženko kot edinim poslovnim partnerjem ni več mogla zagotavljati dela.

11. Tožnik je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja zoper drugo toženko utemeljeval z navedbami, da so kljub formalno sklenjenim pogodbam o zaposlitvi s prvo toženko elementi delovnega razmerja obstajali v razmerju do druge toženke, pri čemer so bile njegove pravice glede delovnega časa in višine plačila za delo manj ugodne od pravic delavcev, zaposlenih pri drugi toženki. Ker mu je prva toženka obračunavala in izplačevala plačo v višini minimalne plače, kot je bilo to dogovorjeno v pogodbah o zaposlitvi, je bil v primerjavi z delavci druge toženke neenako obravnavan in iz naslova prejemkov iz delovnega razmerja znatno oškodovan.

12. Pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnikom in prvo toženko se je dejansko izvajala; tožnik je bil pri njej v delovnem razmerju, na podlagi delovnega razmerja je bil vključen v vsa obvezna zavarovanja. Zato je revizijsko sodišče s sodbo VIII Ips 8/2022 z dne 20. 12. 2022 potrdilo odločitev pritožbenega sodišča v sodbi Pdp 622/2020 z dne 21. 4. 2021, da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja tožnika z drugo toženko za čas od 1. 4. 2011 do vključno 18. 7. 2019. Delavec namreč ne more biti hkrati v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih za poln delovni čas, torej se mu za čas, ko že ima priznano delovno razmerje in je na tej podlagi vključen v obvezna socialna zavarovanja), ne more priznati še delovnega razmerja pri drugem delodajalcu - konkretno pri drugi toženki, kar pa ne velja (v celoti - kot bo obrazloženo v nadaljevanju) za čas od vključno 19. 7. 2019 dalje, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje pri prvi toženki.

13. Tožnik je v obdobju od 1. 4. 2011 do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki mu jo je podala prva toženka dne 18. 7. 2019 opravljal delo po navodilih druge toženke na njenem kontejnerskem terminalu. Druga toženka je dnevno sporočala prvi toženki profil delavcev, ki ga bo potrebovala. Na podlagi tega naročila ji je prva toženka sporočila imena delavcev, ki bodo delali pri njej. Delavci prve toženke so pred nastopom dela prevzeli delovna sredstva druge toženke. Tožniku je plačo izplačevala prva toženka, v skladu s potrebami druge toženke pa mu je odobravala tudi letni dopust. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani prve toženke je bila tožniku podana zaradi prekinitve poslovnega sodelovanja med njo in drugo toženko. V enakem položaju kot tožnik je bilo tudi večje število delavcev drugih izvajalcev pristaniških storitev.

14. Poslovno sodelovanje med prvo in drugo toženko je temeljilo na pogodbi o opravljanju storitev oziroma podjemni pogodbi, ki pa se ni izvajala na način, kot to določajo členi od 619 do 648 Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Prva toženka ni opravljala (luško prekladalnih in drugih) storitev, ampak je delavce (tudi tožnika) napotila na delo k drugi toženki. Formalni tožnikov delodajalec (prva toženka) je po vsebini opravljala dejavnost zagotavljanja dela drugemu delodajalcu (drugi toženki), čeprav za tovrstno dejavnost ni izpolnjevala zakonsko predpisanih pogojev, ki jih določa 167. člen Zakona o urejanju trga dela (ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 in nasl.). Zato se z zagotavljanjem dela s posredovanjem delavcev ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa takšnega dela ne bi smela sprejemati. Prva toženka te dejavnosti ni opravljala v zakonskih okvirih, saj je tožnik delo pri drugi toženki opravljal trajno, ne začasno.

15. Revizijsko sodišče je v tej zadevi in v ostalih istovrstnih sporih (npr. sodba in sklep VSRS VIII Ips 9/2022 z dne 13. 12. 2022, sodbe in sklepi VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 18/2022, VIII Ips 19/2022, vse z dne 20. 12. 2022) izhajalo iz omejitve avtonomije pogodbenih strank delovnega razmerja, določene v 9. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) in iz 13. člena ZDR-1 izhajajoče vezanosti na temeljna načela civilnega prava, kot so vestnost in poštenje, prepoved povzročanja škode, prepoved zlorabe pravic, itd. V poslovanju in opravljanju dela delavcev, kot je bil tožnik, v katerega je bilo vključenih več družb, je prepoznalo specifični poslovni model druge in prve toženke ter nekaterih drugih družb, ki po vsebini in namenu ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku, temveč delovno razmerje.

16. Pogodbeno razmerje tožnika s prvo toženko je bilo preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Njegov dejanski delodajalec je bila druga toženka, pri čemer formalne pogodbe o zaposlitvi nimajo prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 ne gre razumeti le v formalnem smislu, to stališče je v sodni praksi (v zvezi z obstojem delovnega razmerja) že preseženo. Vendar pa to, kot že navedeno, ne vpliva na tožnikov položaj delavca prve toženke za čas, ko je bil vključen v socialna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila druga toženka tožnikov dejanski delodajalec. Zato je tožniku utemeljeno ugodilo v delu zahtevka za poziv na delo k drugi toženki (saj je bil tožnik tudi pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi pri prvi toženki v dejanskem delovnem razmerju pri drugi toženki). Druga toženka pa je zaradi kršitve pravic odgovorna za tožnikovo prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja že v času, ko je bil tožnik delavec prve toženke, pri čemer njena odgovornost (zaradi ugotovljene zlorabe) ni subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1. Njena odgovornost tudi ni le klasična odškodninska, ampak je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Obravnava se v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja, kot ga je tožnik postavil v tem sporu. Le na tak način bo položaj tožnika, v katerem se je znašel zaradi zlorabe, saniran (tako revizijsko sodišče v že omenjeni sodbi in sklepu VIII Ips 8/2022, izdani v tej zadevi).

17. Kot že obrazloženo, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila druga toženka tožnikov dejanski delodajalec (tako tudi revizijsko sodišče v že omenjeni sodbi in sklepu VIII Ips 8/2022). Zato je v delu IV. točke izreka izpodbijane sodbe pravilno razsodilo, da je druga toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo. Druga toženka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi na podlagi določil 118. člena ZDR-1. Ne držijo pritožbene navedbe, da je druga toženka v zvezi s tem predlogom navedla relevantna dejstva in za potrditev le-teh predlagala ustrezne dokaze. Druga toženka je namreč sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi predlagala v vlogi, ki jo je predložila na zadnjem naroku za glavno obravnavo in jo utemeljila zgolj s povsem pavšalnimi navedbami, da tožnikovo delo ni več potrebno, da je zaupanje med strankama porušeno, ter da tožnik ne izpolnjuje potrebnih zahtev in kompetenc delovnega mesta. S tem v zvezi je prepozno predlagala dokaze, ki pa so bili glede na pavšalnost navedb tudi sicer povsem nesubstancirani in jih je zato sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Upoštevaje navedeno in dejstvo, da druga toženka še vedno opravlja dejavnost, za katero je tožnikovo delo potrebno, ter ker sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo nobenih posebnih okoliščin, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, je pravilno odločilo, da je druga toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo.

18. V postopku pred sodiščem prve stopnje pa ni bilo ugotovljeno, kdaj je na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 7. 2019 tožniku delovno razmerje pri prvi toženki prenehalo. Do tega datuma namreč tožnik glede na vse obrazloženo od druge toženke ne more uspešno uveljavljati obstoja delovnega razmerja, prijave v obvezna zavarovanja in vpisa delovne dobe v matično evidenco ZPIZ, saj so te pravice vezane na delovno razmerje tožnika pri prvi toženki. Ker ni bilo ugotovljeno, do kdaj je tožniku delovno razmerje pri prvi toženki trajalo (trajalo pa mu je od 1. 4. 2011 in najmanj do dneva podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je do 18. 7. 2019), je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj brez tega podatka ni mogoče zaključiti, za kateri čas natanko po 18. 7. 2019 je druga toženka tožnika na podlagi obstoja delovnega razmerja dolžna prijaviti v zahtevana zavarovanja in mu vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ. Ker je v tem delu zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi druge toženke in izpodbijano sodbo razveljavilo v III. točki izreka glede ugotovitve delovnega razmerja tožnika z drugo toženko za čas od vključno 19. 7. 2019 dalje ter v IV. točki izreka glede odločitve, ki se nanaša na obveznost druge toženke, da tožniku prizna vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 19. 7. 2019 dalje do ponovnega nastopa dela, ga za ta čas prijavi v obvezno in dodatno pokojninsko, zdravstveno, starševsko zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti ter vpiše delovno dobo v matično evidenco ZPIZ. V tem delu je vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). V ponovnem sojenju naj torej sodišče prve stopnje ugotovi datum prenehanja delovnega razmerja tožnika pri prvi toženki oziroma ugotovi, v katerem obdobju po 18. 7. 2019 je bil tožnik v delovnem razmerju pri drugem oziroma drugih delodajalcih, in upošteva, da za ta čas zato ne more biti v delovnem razmerju še pri drugi toženki.

19. Tako tožnik kot druga toženka pa se utemeljeno pritožujeta zoper odločitev o višini tožbenega (reparacijskega zahtevka).

20. Tožnik se pritožuje zoper zavrnitev tožbenega zahtevka glede prijave v obvezna in dodatna zavarovanja in vpis delovne dobe v matično evidenco ZPIZ za obdobje pred 15. 8. 2015 ter za plačilo plač in regresa (ter drugih denarnih zahtevkov) pred 15. 8. 2014, vendar zavrnilnega dela tega dela tožbenega zahtevka izrek sodbe ne vsebuje. V primeru, ko izrek sodbe sodišča prve stopnje vsebuje le obsodilni del, ne pa tudi (celotnega) zavrnilnega, iz obrazložitve pa izhaja, da gre za nehoteno opustitev (kot je to v konkretnem primeru), pride v poštev izdaja dopolnilne sodbe (325. do 327. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožbeno sodišče je tako štelo, da pritožba tožnika v tem delu predstavlja predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Ker o tem delu zahtevka še ni odločeno, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do navedb o zastaranju, ki jih tožnik sicer podaja v svoji pritožbi. Tožnik se pritožuje tudi zoper zavrnilni del sodbe, ki se nanaša na razliko v plači za obdobje od 15. 8. 2014 do leta 2020 in regres za letni dopust za obdobje od 2014-2020 (2. odstavek V. točke izreka, 2. odstavek VI. točke izreka). Zavrnilni del V. in VI. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče na pritožbo tožnika razveljavilo, in sicer iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju.

21. V zvezi z že prejetimi tožnikovimi izplačili v vtoževanem obdobju druga toženka neutemeljeno ugovarja, da bi lahko sodišče prve stopnje odločalo le za tista obdobja, za katera je razpolagalo s plačilnimi listi za tožnika. Sodišče je razpolagalo s plačilnimi listi za tožnika za čas od avgusta 2018 do julija 2019, za preostali del pa s podatki FURS glede izračuna dohodnine, iz katerih so sicer res razvidni le letni zneski tožnikovih prejemkov iz delovnega razmerja. Vendar pa je nato FURS na podlagi poziva sodišča prve stopnje predložila še mesečne podatke o višini tožnikovih prejemkov iz delovnega razmerja, tako da je sodišče prve stopnje razpolagalo s podatki o mesečnih višinah tožnikovih prejemkov.

22. Druga toženka pa utemeljeno izpodbija način nadaljnjega izračuna tožnikovega prikrajšanja, in sicer, da je sodišče prve stopnje že prejeta tožnikova izplačila odštelo od povprečnih vrednosti izplačil na delovnem mestu luško transportnega delavca pri drugi toženki. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da so v upoštevane povprečne vrednosti izplačil vključeni tako zelo uspešni delavci druge toženke, delavci z visokimi dodatki in dolgo delovno dobo, kakor tudi mlajši delavci, manj uspešni in z nižjimi dodatki. V takšno povprečno plačo je tako upoštevano tudi povprečno število nadur, dodatkov za delovno dobo, dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času, dodatek za dodatno usposobljenost, mentorstvo, plačilo za delovno uspešnost itd., kot izhaja iz s strani druge toženke predloženih povzetkov povprečnih mesečnih plač na delovnem mestu luško transportni delavec (B9). Druga toženka pravilno navaja, da povprečna vrednost izplačil ne odraža dejansko opravljenega dela, pa tudi, da tožnik ni dokazal, da bi bil povprečni delavec, ter da je bilo trditveno in dokazno breme glede višine reparacijskega tožbenega zahtevka na tožniku.

23. Tožnik je pavšalno zatrjeval, da je opravljal delo v različnih izmenah, tudi nočno, da je opravil veliko nadur in torej ni konkretno zatrjeval, koliko nadur mesečno je v vtoževanem obdobju opravil, koliko ur dela je opravil ponoči, med vikendi in prazniki, koliko je imel takrat delovne dobe, itd.1. Tožnik s tem v zvezi niti ni postavil zahtevka, temveč je zahteval plačilo vsakokratne mesečne plače v višini 2.046,64 EUR, za katero je pojasnil, da ta znesek predstavlja osnovno plačo za delo, ki ga je opravljal, zahteval je nadalje obračun potnih stroškov in malice (glede katerih ni podal nikakršnih trditev), vsakoletnih regresov v višini 1.356,70 EUR in trinajstih plač. Dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive tožnikove trditvene podlage, saj so ti namenjeni ugotavljanju resničnosti že podanih navedb (212. člen ZPP). Šele na podlagi konkretnih trditev (in dokazov) v zvezi z višino prejemkov, do katerih bi bil tožnik upravičen pri drugi toženki, bi se tudi sicer lahko izvajali dokazi o prikrajšanju tožnika v vtoževanem obdobju.

24. Zmotno materialnopravno izhodišče, da bi bil tožnik pri drugi toženki upravičen do povprečne plače, in posledično nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter v zvezi s tem tudi neupoštevanje trditvene podlage strank (kar predstavlja kršitev določb 7. in 212. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe - gre torej za kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP) sta tako še dodatna razloga za ugoditev pritožbi druge toženke in za razveljavitev izpodbijane sodbe v V. točki izreka (prvi odstavek 355. člena in prvi odstavek 354. člena ZPP). Ugodilni del je pritožbeno sodišče razveljavilo na pritožbo druge toženke, zavrnilni pa na pritožbo tožnika, saj zaradi razveljavitve ugodilnega dela ni mogoče sklepati o višini zavrnilnega. Sodišče prve stopnje bo torej moralo v ponovnem sojenju pri izračunu prejemkov iz delovnega razmerja, do katerih bi bil tožnik upravičen pri drugi toženki, izhajati iz (pravočasnih) trditev strank (upoštevaje, da so ti prejemki nesporni v znesku osnovne plače na konkretnem delovnem mestu, povečane za rast dodane vrednosti).

25. Nadalje druga toženka v pritožbi pravilno opozarja, da je tožnik v tožbenem zahtevku zahteval plačilo mesečnih plač (z obrestmi od vsakokratnega mesečnega zneska plač od vsakokratne zapadlosti2 do plačila), medtem ko je sodišče prve stopnje razlike v plačah računalo kar glede na povprečje letnih plač (tako glede na povprečno letno plačo primerljivega delavca pri drugi toženki v posameznem letu vtoževanega obdobja, kot glede na povprečno letno plačo tožnika pri prvi toženki v tem obdobju), čeprav je imelo na razpolago mesečne podatke za izračun razlik v plačah. Tožnik je tožbeni zahtevek po višini tudi sicer postavil ločeno za izplačilo mesečnih plač z obrestmi (od vsakokratnega mesečnega zneska plač) ter ločeno za izplačilo 13. plač, regresov, potnih stroškov in malice. Sodišče prve stopnje pa je o vseh teh terjatvah odločilo skupaj (jih seštelo), kot rečeno, glede na letne podatke o plačah.

26. Sodišče prve stopnje torej ni sledilo tožbenemu zahtevku, kot je bil postavljen. S takšno odločitvijo je ravnalo v nasprotju s prvim odstavkom 2. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Naloga sodišča je, da odloči, ali je pravno varstvo, ki ga tožnik zahteva, pravno utemeljeno, ne pa, da samo izoblikuje izrek (odločitev) o pravnem varstvu, ki bi sledil iz ugotovljenega dejanskega stanja ali ker bi bila takšna odločitev morda enostavnejša. 27. Pritožba druge toženke pravilno uveljavlja tudi nedoločnost 7. alineje V. točke izreka sodbe, s katero ji je sodišče za leto 2020 naložilo, naj od bruto mesečne razlike v plači v višini plače primerljivega luško transportnega delavca, zmanjšano za tožnikova prejeta plačila za delo, oziroma nadomestilo za brezposelne, obračuna predpisane davke in prispevke, neto zneske pa plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Zneski, na podlagi katerih bi bil mogoč izračun teh razlik v plači, so namreč med strankama sporni, kar priznava tudi sodišče prve stopnje, ko navaja, da bi pridobivanje podatkov za leto 2020 dodatno podaljšalo postopek, vendar slednje ni razlog za takšno opisno in nedoločno odločitev. Tudi v 7. alineji VI. točke izreka sodbe, s katero je sodišče drugi toženki naložilo izplačilo regresa za leto 2020 v višini, kot so ga prejeli delavci druge toženke, prisojena terjatev ni jasno določena in je neizvršljiva. Izrek sodbe v tem delu je zato nerazumljiv (in neizvršljiv), saj iz njega ni razvidno, kakšna je odločitev sodišča o tožbenem zahtevku (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

28. Druga toženka pa v zvezi z ugodilnim delom odločitve, ki se nanaša na regres, poleg utemeljene navedbe o nepravilni opisni odločitvi o regresu za leto 2020 navaja še, da bi moralo sodišče prve stopnje iz razloga, ker se je delovno razmerje vzpostavilo od datuma med koledarskim letom, upoštevati le sorazmerni del dolgovanega zneska. Pritožbeni očitek je neutemeljen, saj se tožniku delovno razmerje ni vzpostavilo v letu 2014 med koledarskim letom. Ker je tožnik v tem letu pridobil pravico do celotnega letnega dopusta (pri prvi toženki je bil zaposlen od leta 2011 dalje) ima tudi pravico do celotnega regresa (131. člen ZDR-1). Pri tem pa je potrebno upoštevati, da je bila dejanski delodajalec tožnika v celotnem letu 2014 druga toženka. Odločitev glede regresa za leto 2019 (6. alineja 1. odstavka VI. točke izreka) pa je dejansko preuranjena. Ker ni ugotovljeno, kdaj je tožniku na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani prve toženke delovno razmerje prenehalo in torej njegov status v letu 2019 še ni raziskan, tudi ni mogoče ugotoviti, ali tožniku za to leto pripada celoten ali le sorazmerni del regresa, za kar se zavzema druga toženka. V tem delu je tako zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato na pritožbo druge toženke razveljavilo tudi 6. alinejo prvega odstavka VI. točke izreka (1. odstavek 355. člena ZPP).

29. Ugovor zastaranja zakonskih zamudnih obresti za daljši čas od treh let pa druga toženka prvič podaja šele v pritožbi in torej prepozno3. Ta ugovor namreč stranka v skladu s spremenjeno določbo 286. člena ZPP, lahko uveljavlja najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, druga toženka pa niti ni navedla, zakaj ugovora zastaranja zakonskih zamudnih obresti in dejstev v zvezi s tem ni mogla navesti pravočasno.4 Gre za pritožbene novote, ki so kot takšne nedovoljene, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo (337. čl. v zvezi z 286. čl. ZPP).

30. Glede zavrnilnega dela odločitve, ki se nanaša na regres za letni dopust (2. odstavek VI. točke izreka) tožnik navaja zgolj, da mu je dolžna tožena stranka plačati regrese tudi za leta od 2011 do 2014. Pritožbeno sodišče je že zgoraj navedlo, da o tem delu zahtevka ni odločeno in se torej pritožba tožnika šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Drugih pritožbenih razlogov tožnik ne navaja. Pritožbeno sodišče pa je pri preizkusu po uradni dolžnosti ugotovilo, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje v drugem odstavku točke VI. izreka nerazumljiv, saj iz njega ni jasno razvidno, v kolikšnem delu je sodišče zavrnilo zahtevke iz naslova regresa (in zakonskih zamudnih obresti, ki jih je sicer nedoločno vtoževal tožnik) za posamezno vtoževano leto (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Tudi v tem delu je zato odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo.

31. Neutemeljena je tudi pritožba druge toženke zoper odločitev sodišča, da sama krije svoje stroške postopka (2. točka izreka sklepa). Ker gre v ključnem delu tega spora za spor v zvezi z obstojem delovnega razmerja, druga toženka na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) ne glede na izid postopka sama krije svoje stroške postopka.

32. Navedene postopkovne kršitve ter v posledici zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, so tako še dodaten argument za razveljavitev izpodbijane sodbe v V. točki izreka, v 6. in 7. alineji VI. točke izreka ter v 2. odstavku VI. točke izreka ter v tem delu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

33. Ker torej sodišče prve stopnje zaradi zmotnih materialnopravnih stališč ni ugotavljalo dejstev, ki so bistvena za odločitev glede trajanja delovnega razmerja tožnika pri toženki po 18. 7. 2019 in glede prikrajšanja pri tožnikovih prejemkih iz delovnega razmerja od 15. 8. 2014 dalje, ter zaradi zagrešenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo, pritožbi druge toženke pa delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, kot izhaja iz izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP in prvi odstavek 354. člena ZPP). Ocenilo je namreč, da postopkovnih kršitev glede na njihovo naravo ne more samo odpraviti, poleg tega pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede datuma prenehanja delovnega razmerja tožnika pri prvi toženki in morebitnih novih zaposlitev ter prejemkov, do katerih bi bil (upoštevaje trditveno podlago strank) upravičen pri drugi toženki in od katerih je odvisna višina vtoževanega reparacijskega zahtevka. Gre torej za več postopkovnih kršitev in za več sklopov dejstev. Namen instančnega odločanja pa ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve, pri čemer z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje glede na dosedanji potek postopka ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva v tej odločitvi poudarjena izhodišča in o zadevi ponovno odloči ter svojo odločitev tudi ustrezno obrazloži, tako da bo mogoč njen preizkus.

34. Ker v preostalem delu niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo druge toženke v preostalem delu na podlagi 353. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje, to je odločitev glede poziva nazaj na delo v delu IV. točke izreka in glede regresa v prvem odstavku VI. točke izreka (za leta od 2014-2018) ter izpodbijani del sklepa (2. točka izreka sklepa glede odločitve, da druga toženka sama krije svoje stroške postopka).

35. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.

1 Primerjaj: Sklep VSRS VIII Ips 191/2018, točko 13 obrazložitve. 2 Tudi slednje ni specificiral. 3 Pravočasno je druga toženka uveljavljala zgolj zastaranje terjatev, ki bi v plačilo zapadle 5 let pred vložitvijo tožbe. 4 Primerjaj: VSL Sodba II Cp 833/2020.