Jedro

Že s tožbenimi trditvami mora biti začrtan okvir pravotvornih dejstev, ki jih je sodišče dolžno upoštevati (načelo razpravnosti iz 7. člena ZPP; primerjaj tudi določbi 180. člena in 212. člena ZPP). Pravdne stranke izostanek pravno odločilnih trditev zato tudi ne morejo nadomestiti z izpovedovanjem pri izvedbi dokazovanja z njihovim zaslišanjem, in obseg ter vsebina izpovedb posledično tudi ne more predstavljati podlage za izvedbo drugih dokazov, ki bi lahko podprle strankine izpovedbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine v znesku 46.000,00 EUR s pripadki.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in odločilo, da pravdne stranke in stranski intervenient krijejo same svoje pritožbene stroške.

3. Revizijo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj se reviziji ugodi, prvostopno sodbo razveljavi in vrne v ponovno obravnavanje in odločanje prvostopnemu sodišču. Trdi, da je protispisna ugotovitev pritožbenega sodišča, da ni sporno, da je tožnica prvotno odklonila opravo preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom. Tožnica ves čas trdi, da ni odklonila alkotesta temveč, da je zaprosila policista, da ji prinese instrument za izvedbo alkotesta v avto in je tudi pojasnila, da se je bala izstopiti iz avta, ker ji je bilo znano, da se posamezniki pogosto izdajajo za policiste. Iz tožničine izpovedbe ne sledi, da bi odklanjala uporabo alkotesta, temveč, da je klicala odvetnico, ker sta policista z njo grobo ravnala. Policiste je prosila, da ji podajo instrument za preizkus z alkotestom v avtomobil. Torej je ugotovitev sodišč, da je nesporno ugotovljeno, da je tožnica odklonila preizkus z alkotestom protispisna in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ta zaključek in navedena kršitev pa je podlaga za celotno napačno odločitev v izpodbijani sodbi. Sprašuje se, na podlagi česa je sodišče sklepalo, da je nesporno, da je prvotno odklonila alkotest. Je hudo prizadeta, saj sta policista ravnala z njo diskriminatorno. Ne razume, da sta jo dva oborožena moška - policista grobo oziroma zverinsko pograbila in zvlekla iz avta. Brez podlage so zaključki sodišča, ali je tožnica utrpela kakšne poškodbe. Pojasnila je, kaj se ji je zgodilo in tudi predložila medicinsko dokumentacijo. Med postopkom je ponudila dokaz z izvedencem medicinske stroke in sodišče se je postavilo za strokovnjaka medicinske stroke in samo ocenjevalo, kakšne poškodbe in posledice je utrpela. Dežurna zdravnica je anamnestično ugotovila, kakšne poškodbe je utrpela in le strokovnjak medicinske stroke lahko poda razlago in strokovno mnenje v zvezi z utrpelimi poškodbami in posledicami. Iz zdravstvene dokumentacije nedvoumno sledi, da je utrpela poškodbe udarcev v trebuh, predel prsnega koša in glavo. Glavne posledice, ki so ji nastale zaradi ravnanja policistov, pa se odražajo na njenem psihičnem področju, saj se je povsem porušil njen bioritem, kar negativno vpliva na njeno psihično življenje in se je glede teh okoliščin nujno treba medicinsko opredeliti. Zato so kršene njene ustavne pravice iz 14. člena Ustave RS. Sprašuje se, zakaj bi na kraj dogodka klicala odvetnico in ji razlagala, da sta policista z njo neprimerno ravnala in to ponovila na policijski postaji in pri dežurni zdravnici takoj po dogodku. Zdravnica, ki je videla tožničino stanje, se je zgrozila in bi moral izvedenec medicinske stroke pregledati celotno dokumentacijo in podati mnenje o tožničinem stanju po dogodku. Zato je kršena tudi ustavna pravica do enakega varstva pravic v smislu 22. člena Ustave RS. Dokaza z izvedencem sodišče ni izvedlo, prvostopno sodišče pa je štelo, da naj ne bi bilo o tem zadostne trditve. Drugostopno sodišče se tudi ni opredelilo do pritožbenih očitkov, temveč je na podlagi napačnih zaključkov glede ugotovljenega dejanskega stanja očitno štelo, da ga ni treba raziskovati. Z izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke bi se ugotovile poškodbe, ki jih je utrpela. Te ugotovitve pa bi bile podlaga za ustrezno oceno verodostojnosti prič, policistov za katere trdi, da so neresnične in da ni nujno, da bi jim moralo sodišče brezpogojno verjeti.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Kolikor revizija ocenjuje verodostojnost izpovedovanja policistov ter samih tožničinih izpovedb, gre za v revizijskem postopku nedopusten razlog – zmotne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato teh revizijskih trditev ni mogoče upoštevati.

7. Tudi ni izkazana očitana „protispisnost“, saj sodišči prve in druge stopnje nista izhajali iz predpostavke, da je bilo med pravdnima strankama nesporno, da je tožnica odklonila preizkus alkoholiziranosti, temveč prav nasprotno v obeh sodbah je izdelana oziroma povzeta obširna dokazna ocena o tej okoliščini, ki temelji na izpovedbah policistov in medicinski dokumentaciji. Očitana procesna kršitev je sicer lahko storjena le v primeru napačnega povzetka oziroma „prepisa“ besedila listine, zapisnika o izvedenih dokazih ali prepisov zvočnih posnetkov v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih tako, da obstaja medsebojno nasprotje med njihovo dejansko vsebino in zapisi v razlogih, torej če sodišče kakšno listino ali zapisnik o izpovedbah oziroma prepis zvočnega posnetka v razlogih povzame oziroma citira v nasprotju z njihovo vsebino (primerjaj določbo 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP); v to procesno kršitev torej ni mogoče uvrstiti tudi situacij, ko sodišče interpretira izvedene dokaze, z dokazno oceno pa pravdna stranka ne soglaša.(1)

8. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi pričevanja policistov in medicinske dokumentacije ugotovili: - da sta policista prijela tožnico za zapestji in jo zvlekla iz avtomobila, ker se ni odzvala na njun ukaz, da opravi preizkus alkoholiziranosti in ker je hotela med poskusom preizkusa alkoholiziranosti odpeljati, - da bi morala tožnica utrpeti bistveno hujše telesne poškodbe, če bi jo policista res vrgla na tla in jo brcala, kot je zatrjevala pri zaslišanju; da so vidni le rdeči madeži na zapestjih, kot posledica zakonitega strokovnega prijema policistov (transportnega prijema), da je imela na dotik občutljiv prsni koš in trebuh pa je tožničina subjektivna ocena, ki ni razvidna iz medicinske dokumentacije; iz medicinske dokumentacije sicer izhaja le, da je teden dni po policijskem postopku zdravnici na kontrolnem pregledu pokazala manjši hematom (modrico) na radialni strani levega epikondila homerusa (nadlahtnice) ter da je bila psihično vznemirjena.

Ob takšnih ugotovitvah, in ob pomanjkanju ustrezne tožbene trditvene podlage o vlečenju po tleh in brcanju v tožnico, sodiščema prve in druge stopnje za ugotavljanje pravno odločilnih dejstev ni bilo treba postaviti izvedenca medinske stroke, kot nasprotno tožnica navaja tudi v reviziji. Že iz trditvene podlage tožbe pa tudi predložene celotne medicinske dokumentacije bi moralo izhajati, da je bilo ravnanje policistov protipravno oz. nesorazmerno - torej, ne le da sta jo brez potrebe prijela za zapestje in vlekla iz avtomobila, temveč celo brcala, in da je utrpela še kakšne druge poškodbe razen rdečine na zapestjih, da bi bila posledično potrebna tudi izvedba z dokazom izvedencem medicinske stroke, ki bi se sicer lahko oprl le na medicinsko dokumentacijo. Prav tako iz dokazno ocenjene dokumentacije ne izhaja, da bi tožnica doživela kakšne psihične posledice, razen vznemirjenosti, ki je bila sicer razumljiva zaradi posredovanja policistov, katero pa si je povzročila z upiranjem preizkusu in poskusu pobega s kraja. Pomanjkanje opisane trditvene in dokazne podlage tožbe torej ni omogočalo večje dokazne aktivnosti sodišč. Ker se revidentka sklicuje tudi na svoje izpovedbe pri zaslišanju, pa ji je treba pojasniti, da sodišče v pravdnem postopku lahko odloča le v okviru trditvene in dokazne podlage tožbe. Že s tožbenimi trditvami pa mora biti začrtan okvir pravotvornih dejstev, ki jih je sodišče dolžno upoštevati (načelo razpravnosti iz 7. člena ZPP; primerjaj tudi določbi 180. člena in 212. člena ZPP). Pravdne stranke izostanek pravno odločilnih trditev zato tudi ne morejo nadomestiti z izpovedovanjem pri izvedbi dokazovanja z njihovim zaslišanjem, in obseg ter vsebina izpovedb posledično tudi ne more predstavljati podlage za izvedbo drugih dokazov, ki bi lahko podprle strankine izpovedbe.(2) Upoštevaje obseg in vsebino trditvene podlage tožbe oziroma trditev pravdnih strank in zbranega oziroma ponujenega dokaznega gradiva torej ne gre za procesno situacijo, ko bi si moralo sodišče pomagati z izvedencem, ker naj ne bi imelo potrebnega strokovnega znanja v smislu določbe 243. člena ZPP. Zato nista podani vsebinsko uveljavljani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP (nepravilna formalna dokazna presoja sodišča, ki ni izvedlo dokaza tudi z (izvedencem) in v zvezi z 243. členom ZPP ali celo bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (onemogočanje obravnavanja pred sodiščem oz. kršitev načela kontradiktornosti). Posledično tudi nista kršeni v reviziji zatrjevani pravici v smislu 14. člena Ustave RS (enakega obravnavanja pred zakonom) in 22. člena Ustave RS (enakega obravnavanja v sodnem postopku oz. pravica do izjave).

9. Ker se je torej tožnica uprla preizkusu alkotesta in se celo hotela odpeljati ter s tem povsem onemogočiti izvedbo preizkusa, je opisano ravnanje policistov v skladu s predpisi, na katerih temeljita obe sodbi(3) in torej ni protipravno oz. nesorazmerno, kot še v reviziji poskuša prikazati tožnica. Posledično ni upravičena do odškodnine za zatrjevano premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Tudi materialno pravo je torej v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno.

10. Revizijski razlogi torej niso podani. Revizijsko sodišče je zato revizijo zavrnilo na podlagi 278. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej tudi v J. Zobec v J. Zobec in drugi: „Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a-503.člen)“, GV Založba, 2009, Ljubljana, stran 339. “...Protispisnost je napaka tehnične narave – gre namreč za napačen „postopek prenosa“ (lahko bodisi kot napaka v prenosu bodisi kot protisloven prenos)...“.

Glej v sodni praksi napr.: Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 194/2005 z dne 26. 5. 2005. Op. št. (2): Primerjaj še v ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča na primer: Sodba II Ips 355/2007 z dne 25. 2. 2010, Sodba in sklep II Ips 730/2008 z dne 12.9.2008 in Sodba III Ips 63/2007 z dne 28. 10. 2008. Op. št. (3): 132. člen Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), po katerem ima policist vsakemu udeležencu v prometu pravico odrediti preizkus alkoholiziranosti, pri odklonitvi preizkusa pa odrediti prepoved nadaljnje vožnje, odvzem dovoljenja, na podlagi 238. b člena ZVCP-1 pa se v tem primeru tudi odredi obligatorno pridržanje za največ 12 ur; 32.a člena in 51. b člena Zakona o policiji in 76. člena Pravilnika o policijskih pooblastilih, ki v primeru upiranja, ki onemogoča izvedbo policijske naloge, omogočajo uporabo fizične sile kot najmilejše oblike, v primerih ko je treba osebo prijeti, privesti ali odvzeti prostost.