Jedro

Pri presoji, ali gre za pravnomočno razsojeno stvar, mora sodišče po ustaljeni sodni praksi oceniti, ali obstoji subjektivna in objektivna identiteta tožbenega zahtevka, pri slednjem pa enakovredno upoštevati tako tožbeni predlog kot tudi njegovo dejansko podlago.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

Okrajno sodišče na Vrhniki je z izpodbijanim sklepom tožbo, ki je bila vložena 29.7.2010, v delu, ki se nanaša na toženo stranko R. Z., zavrglo. Menilo je, da gre za že pravnomočno razsojeno stvar, saj se je pred istim sodiščem že vodil spor v zvezi z izstavitvijo zemljiškoknjižne listine pod Opr. št. P 40/2007. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka. V bistvenem navaja, da se s stališčem sodišča prve stopnje, da je o zahtevku zoper toženega R. Z. že pravnomočno odločeno, ne strinja in predlaga, da pritožbeno sodišče takšen sklep razveljavi. Iz primerjave obeh zahtevkov izhaja, da je besedilo starega in novega zahtevka nespremenjeno samo glede generalij, ostalo pa ne. Pritožnika ne trdita, da se oba zahtevka ne nanašata na isto služnost, trdita pa, da je sodišče s prvo sodbo zavrnilo zahtevek, ki ni bil skladen z dovolilom, kakršnega sta bila toženca dolžna izdati, sedanji, procesno drugačen zahtevek, pa je skladen s pogodbo, ker gre za prepis. Sodišče v prvem postopku ni presojalo potrebe po izdaji novega zemljiškoknjižnega dovolila, ker tožeča stranka, kot je zapisalo Višje sodišče v sodbi, ni pojasnila, v čem je ta potreba.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, tožbo na podlagi 2. odstavka 319. člena ZPP zavrže. Pri presoji, ali gre za pravnomočno razsojeno stvar, mora sodišče po ustaljeni sodni praksi oceniti, ali obstoji subjektivna in objektivna identiteta tožbenega zahtevka.

Pritožnica ne oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je v tej zadevi in v že pravnomočno razsojeni zadevi Okrajnega sodišča na Vrhniki, opr. št. P 40/2007, podana subjektivna identiteta, saj v obeh kot tožnika nastopata isti osebi, kot toženec pa (poleg N. Z.) tudi R. Z..

Sporno za tožečo stranko kot pritožnico je vprašanje, ali sta zadevi identični tudi v objektivnem smislu in to tako v pogledu presoje identitete tožbenega zahtevka, kot glede presoje identitete dejanskega podlage le-tega. Po večinskem stališču sodne prakse (1) je namreč pri presoji objektivne identitete, v skladu z t.i. ekvivalenčno teorijo potrebno enakovredno upoštevati tako tožbeni predlog kot dejansko podlago. Pritožnik zatrjuje, da sta, v primerjavi z zadevo P 40/20087, oba elementa različna.

Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je dejanska podlaga obeh zahtevkov enaka. V obeh namreč tožnika svoj zahtevek do prvega toženca utemeljujeta s trditvami, da sta bili med strankama sklenjeni pogodba o ustanovitvi služnosti z dne 6.12.2002 in dodatek z dne 28.2.2003, ki vsebuje tudi zemljiškoknjižno dovolilo; da je prvo toženec pogodbo in dodatek podpisal in overil podpis; da zaradi spremembe zakonodaje vsebina zemljiškoknjižnega dovolila ni ustrezna in zato prvi toženec svoje obveznosti, da izda ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo, ni izpolnil. Res je, da je tožeča stranka v tej pravdni zadevi dodatno navedla tudi to, zakaj meni, da zemljiškoknjižno dovolilo, ki je bilo dano s pogodbo, ne ustreza, vendar pa zgolj navedba posameznega dejstva, ki je bilo odločilno pri presoji sklepčnosti tožbe zoper prvega toženca v zadevi P 40/2007, še ne spremeni dejanske podlage tožbe. Dejansko podlago se namreč razume kot sklop dejstev, ki opredeljujejo določen historičen dogodek (2). Dokler gre torej za isti historičen dogodek, kljub dodajanju ali odvzemanju posameznih dejstev o drugačni dejanski podlagi ne moremo govoriti.

Glede vprašanja, ali je v obeh zadevah podana tudi identiteta glede samega tožbenega predloga (zahtevka), pa pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da v tem pogledu ni identitete. Zahtevek, ki je bil predmet zadeve pod opr. št. P 40/2007, je bil, kot je ugotovilo tudi pritožbeno sodišče v razlogih sodbe II Cp 1545/2010, nejasen in ni vseboval navedbe v breme katerih parcel naj toženca izdata dovolilo (23. člen SPZ, 4. odstavek 32. člena ZZK-1) in zato ni bil v skladu s pogodbama. Tožeča stranka je z njim zahtevala zgolj izdajo zemljiškoknjižnega dovolila. Z novo postavljenim zahtevkom pa, za razliko od prej, tožeča stranka ne zahteva zgolj dovolila, ampak overjeno zemljiškoknjižno dovolilo, vsebuje pa tudi zahtevo po izstavitvi te listine v breme točno opredeljene parcele (parcela 1713/2 k.o. L.). Tožeča stranka torej zahteva več, delno pa drugače in zato objektivna identiteta spora ni podana.

Sodišče prve stopnje je glede na navedeno z drugačno presojo obeh zahtevkov in posledično odločitvijo o zavrženju tožbe zoper prvo toženca, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 319. členom ZPP, kar je terjalo razveljavitev odločitve (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. in 354. členom istega zakona).

Sodišče prve stopnje bo glede na razveljavitev odločitve moralo o tožbi meritorno odločiti. Pritožbeno sodišče pa ob tem posebej poudarja, da je bil stvar pritožbene presoje zgolj sklep procesne narave in torej presoja pravilnosti uporabe procesnih pravil, ne pa presoja utemeljenosti samega tožbenega zahtevka kot je (sedaj) postavljen. O tem bo moralo presojati sodišče prve stopnje.

(1) Primerjaj npr. odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevah II Ips 813/2008, II Ips 873/2006, II Ips 468/2003. (2) Primerjaj odločbe II Ips 596/2005, II Ips 455/2008 in II Ips 813/2008.