Jedro

Očitek obsojencu, da je "za čase zasedbe imel zelo dobre odnose z Italijani ter z njimi trgoval in prevzel gradnjo bunkerjev", nima zakonskih znakov prestopka po a) točki 2. člena Zakona o kaznovanju zločinov zoper slovensko narodno čast.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Sodišča slovenske narodne časti- senata v Novem mestu z dne 12.7.19945 spremeni tako, da se obs. S.V. na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe, da je gospodarsko sodeloval z okupatorjem s tem, da je za čase zasedbe imel zelo dobre odnose z Italijani ter z njimi trgoval in prevzel gradnjo bunkerjev v Ž., s čimer naj bi storil prestopek po a) točki 2. člena Zakona o kaznovanju zločinov zoper slovensko narodno čast (ZSNČ).

Stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bilo obsojenih 7 oseb, med njimi tudi S.V., ki je bil spoznan za krivega prestopka po a) točki 2. člena ZSNČ, ki naj bi ga storil z dejanjem, opisanim v izreku. Izrečena mu je kazen izgube narodne časti za dobo 1 leta ter zaplemba njegove žage v Ž. v korist države. Ta sodba je bila po 15. členu ZSNČ "takoj izvršna". Iz podatkov sodnega spisa je razvidno, da so bile na podlagi Ukaza Predsedstva SNOS-a z dne 24.8.1945 o pomilostitvi oseb, obsojenih po ZSNČ, obsojenemu S.V. pravne posledice kazni izgube narodne časti omejene na izgubo političnih in državljanskih pravic.

Zoper to pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec M.V. v korist obsojenega S.V. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve zakona. Meni, da dejanje, zaradi katerega je bil S.V. obsojen, ni pomenilo prestopka po a) točki 2. člena ZSNČ in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da po 1. točki 358. člena ZKP obsojenca oprosti obtožbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po 1. odstavku 2. člena ZSNČ so veljale za zločine in prestopke zoper slovensko narodno čast "vsa namerno izvršena dejanja, ki jih sicer ni mogoče označiti za veleizdajo ali za pomoč okupatorju pri izvrševanju vojnih zločinov, ki pa so škodovala ali bi utegnila škodovati ugledu ali časti slovenskega naroda in njegove odpornosti". V 2. odstavku istega člena pa so bile v točkah a), b) in c) naštete izvršitvene oblike dejanj, ki so veljale za zločine in prestopke zoper slovensko narodno čast. Med temi izvršitvenimi oblikami je bilo v točki a) navedeno tudi gospodarsko sodelovanje z okupatorjem, kot primeri takšnega sodelovanja pa so bili navedeni: "stavljanje gospodarskega podjetja v službo ali podporo okupatorju; važnejša opravila v gospodarskem stroju oziroma v podjetju, ki ga je izkoriščal okupator; izvrševanje dobav za račun okupatorja." Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo z dne 30.9.1998 (Ur. list RS, št. 76/98) odločilo, da so bile določbe ZSNČ v času nastanka in uporabe tega zakona v neskladju s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih v času njihove uveljavitve priznavali civilizirani narodi, kolikor so zaradi svoje nedoločnosti predstavljale podlago za arbitrarno uporabo zakona. V razlogih te odločbe (pod točko 18) Ustavno sodišče ugotavlja, da so bile posamezne inkriminacije v točkah a) do c) 2. člena ZSNČ po svoji vsebini takšne, da so lahko zajemale nedoločno širok krog posameznih ravnanj, ki bi jih bilo mogoče uvrstiti pod posamezne opise in zato niso izpolnjevale določnosti pri inkriminaciji kaznivih dejanj. Ni pa tega mogoče trditi za vse inkriminacije. Kot primer takšne inkriminacije, pri kateri ni bilo kršeno načelo zakonitosti (lex certa) Ustavno sodišče navaja inkriminacijo iz a) točke 2. člena ZSNČ - "stavljanje gospodarskega podjetja v službo in podporo okupatorju".

Ker torej gospodarsko sodelovanje z okupatorjem, če so bili podani pogoji iz 1. odstavka 2. člena ZSNČ, po citirani odločbi Ustavnega sodišča ni bilo v neskladju z Ustavo, je Vrhovno sodišče moralo presoditi, ali je dejanje, kot se očita obsojenemu S.V., pomenilo prestopek po a) točki 2. člena ZSNČ.

Po presoji Vrhovnega sodišča je utemeljena trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti, da izpodbijana sodba obsojenemu S.V. ne očita nobene izmed takšnih oblik gospodarskega sodelovanja z okupatorjem, kot so inkriminirana v točki a) 2. člena ZSNČ, oziroma da nobena takšna oblika obsojenčevega sodelovanja z Italijani ni dovolj konkretno opisana. Obs. S.V. se namreč v izpodbijani sodbi ne očita, da bi svoje gospodarsko podjetje - oziroma žago, ki mu je bila zaplenjena - stavil na razpolago italijanskemu okupatorju ter da je s svojim dejanjem škodil ugledu in časti slovenskega naroda in njegovi odpornosti (okupatorju). Očitka v sodbi, da je obsojeni za časa zasedbe "imel zelo dobre odnose z Italijani ter z njimi trgoval", pa nista niti v izreku niti v obrazložitvi sodbe z ničemer konkretizirana in že iz tega razloga ne moreta pomeniti prestopka po ZSNČ. Edini konkretizirani očitek obsojenemu S.V. je, da je "prevzel gradnjo bunkerjev v Ž.". Gre torej za očitek opravljanja določenih del oziroma storitev za okupatorja. Po mnenju Vrhovnega sodišča so sicer tudi dela in storitve, opravljene za okupatorja - ob pogojih iz 1. odstavka 2. člena ZSNČ - lahko pomenila gospodarsko sodelovanje, če je šlo za kontinuirano in ne zgolj za enkratno dejavnost storilca. Toda v obravnavani zadevi ni niti iz sodbe niti iz podatkov spisa razvidno, kakšna je bila dejanska vloga obsojenega pri gradnji teh bunkerjev. V ovadbi je namreč zgolj navedba, da se je S.V. dogovoril z Italijani za gradnjo bunkerjev. V predhodnem postopku je obsojeni ta očitek zanikal in trdil, da so mu Italijani les za bunkerje nasilno vzeli, na glavni obravnavi pa se je zagovarjal, da je v resnici "izplačal delavce, ki so delali v Ž. bunkerje pod nadzorstvom Italijanov". L.J., ki je bil kot edina priča o tem očitku zaslišan na glavni obravnavi, je izpovedal, da sta gradnjo bunkerjev od Italijanov prevzela obsojenec in njegov brat M. in da sta dobila izplačilo od italijanskih oblasti, vendar nista izplačala svojih delavcev. V obrazložitvi sodbe pa je izrek o obsojenčevi krivdi utemeljen zgolj s tem, da mu je dejanje dokazano "po podatkih prijave v zvezi z določnim pričevanjem L.J., ker so tudi v skladu z obdolženčevim priznanjem, da je res parkrat izplačal delavce, ki so delali bunkerje v Ž. in to z denarjem, ki ga je dobil od Italijanov", medtem ko izrek o zaplembi žage ni obrazložen. Glede na takšne pomanjkljivosti sodbe, ko nista niti v izreku niti v obrazložitvi navedena vsebina in obseg obsojenčevih del ali storitev, je treba pritrditi stališču vložnika zahteve za varstvo zakonitosti, da v sodbi opisano ravnanje obsojenca ni prestopek po a) točki 2. člena ZSNČ.

Po povedanem je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bil z izpodbijano sodbo v škodo obsojenega S.V. kršen kazenski zakon na način iz 1. točke 372. člena ZKP. Zato je zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo in skladno z določbo 1. odstavka 426. člena ZKP izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je obsojenca oprostilo obtožbe.

Izrek o stroških kazenskega postopka je posledica izrečene oprostilne sodbe (1. odstavek 96. člena v zvezi z 98.a členom ZKP).