Jedro

V regresni pravdi zaradi povračila izplačane odškodnine tretjim, dokazuje tožeča zavarovalnica kršitev zavarovalne pogodbe, glede odgovornosti pa je dokazno breme na strani toženega zavarovanca. Ta se lahko razbremeni tako, da dokaže, da ni ravnal v nasprotju z zavarovalniško pogodbo ali da ni kriv za prometno nesrečo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 112.612,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti pravdne stroške v znesku 138.970,00 SIT z obrestmi. Toženec je povzročil prometno nesrečo, zaradi katere je zavarovalnica tretjim izplačala odškodnino 270.270,00 SIT, zaradi izgube zavarovalnih pravic pa mora toženec zavarovalnici ta znesek povrniti. Odplačal je sedem obrokov po 22.522,50 SIT oziroma 157.657,50 SIT, s sodbo mu je naloženo plačilo še preostalega zneska, to je 112.612,50 SIT. Prvostopno sodišče je zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek Mihaela G. do zavarovalnice d.d. Koper, PE Kranj za plačilo zneska 157.657,50 SIT, saj tega zneska Mihael G. ni izplačal Zavarovalnici d.d., kot je v nasprotni tožbi neutemeljeno zatrjeval. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče izvesti celotni dokazni postopek o krivdi ali nekrivdi tožene stranke, pri čemer je breme dokazovanja o utemeljenosti tožbenega zathevka po temelju na strani tožeče stranke. Dejansko stanje je glede gornjih okoliščin ostalo v celoti nepojasnjeno. Prvostopno sodišče navaja, da ni vezano na odločitev sodnika za prekršek. Potem je naloga sodišča, da samo izvede ustrezni dokazni postopek za ugotovitev utemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodišče ni pojasnilo okoliščin, zakaj tožeča stranka pred pravdo in med postopkom ni reagirala na pozive tožene stranke, da naj obrazloži, zakaj naj bi toženec pravice iz zavarovanja izgubil. Tožena stranka vztraja, da je bila izjava, podpisana med strankama, podpisana zgolj kot ugotovitev o nastanku škode in njeni višini. Sodišče bi moralo postopek prekiniti do pravnomočno končanega postopka pri sodniku za prekrške, v kolikor samo ni izvedlo dokaznega postopka. Toženec bi moral biti pred prvostopnim sodiščem zaslišan. Tožena stranka ni privolila v spremembo tožbe, o spremembi tožbe sodišče v sodbi ne pove ničesar. Obresti niso pravilno določene, stroški so odmerjeni previsoko in v nasprotju z odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah. Pritožba ni utemeljena. Pritožbene trditve o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka niso utemeljene. Tožeča stranka je med pravdo spremenila tožbo tako, da je dodatno zahtevala zakonite zamudne obresti od stroškov pravdnega postopka. Tožena stranka v to spremembo tožbe ni privolila, vendar je prvostopno sodišče s sklepom (list. št. 26) dovolilo spremembo tožbe v skladu z 2. odst. 190. čl. ZPP/77. V izpodbijani sodbi je na strani 5 to odločitev prvostopno sodišče obrazložilo. Iz navedenega sledi, da pritožbena trditev, da o spremembi tožbe izpodbijana sodba nima razlogov in da gre zato za kršitev določb ZPP, ne drži. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev o dovolitvi spremembe tožbe pravilna, saj je bilo smotrno, da za končno ureditev razmerja med strankama prvostopno sodišče odloči tudi o dodatnem obrestnem zahtevku. Tudi nadaljnja pritožbena trditev, češ da bi moral biti toženec zaslišan pred prvostopnim sodiščem, ni utemeljena, saj je bil toženec na glavne obravnave pravilno vabljen, vendar se nobene ni udeležil. Dokaza z zaslišanjem strank zato prvostopno sodišče ni izvedlo. Sicer pa pritožba ne pojasni, o čem naj bi bil toženec zaslišan oziroma o kateri sporni okoliščini naj bi izpovedal. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so glede na navedbe strank v postopku izvedeni dokazi povsem zadoščali za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ter za pravilno materialnopravno odločitev prvostopnega sodišča. Brez pomena so pritožbene trditve, da bi moralo sodišče pojasniti okoliščine, zakaj tožeča stranak ni reagirala na pozive tožene stranke, da naj obrazloži, zakaj naj bi toženec pravice iz zavarovanja izgubil. Za potek tega pravdnega postopka je navedeno izvensodno dopisovanje brezpredmetno, enako kot je neutemeljena pritožbena trditev, da bi moralo sodišče pravdni postopek prekiniti do pravnomočno končanega postopka pri sodniku za prekrške. Za prekinitev postopka ni bilo nobenih razlogov, sicer pa je odločba sodnika za prekrške zoper Mihaela G. postala pravnomočna že 15.5.1997. Pritožbeno sodišče pripominja, da je pravilno stališče prvostopnega sodišča, da sodišče ni vezano na odločitev sodnika za prekrške, da pa podatki spisa sodnika za prekrške še dodatno utemeljujejo ugotovitev prvostopnega sodišča o toženčevi odgovornosti za prometno nesrečo in o okoliščinah, zaradi katerih je toženec izgubil svoje zavarovalne pravice v razmerju do zavarovalnice. Ko pa končno pritožba navaja, da bi sodišče moralo samo izvesti ustrezni dokazni postopek za ugotovitev utemeljenosti tožbenega zahtevka, pritožbeno sodišče odgovarja, da je prvostopno sodišče prav to tudi storilo in na podlagi izvedenih dokazov napravilo ustrezno dokazno oceno, iz katere sledi, da je utemeljen regresni zahtevek zavarovalnice. V obravnavanem primeru gre za regresni zahtevek zavarovalnice zoper sklenitelja zavarovanja avtomobilske odgovornosti zaradi kršitve zavarovalne pogodbe po 2. odst. 7. čl. Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS št. 70/94). Tožeča stranka je tretjim oškodovancem iz škodnega dogodka z dne 19.5.1995 izplačala odškodnino, povračilo plačanih zneskov pa je utemeljila z izgubo toženčevih zavarovalnih pravic, kot so opredeljeni v splošnih pogojih za zavarovanje avtmobilske odgovornosti AO-93. Tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da bi moralo sodišče ugotoviti utemeljenost tožbenega zahtevka po temelju, v zvezi s tem pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zavarovalnica dokazuje dejstvo, ki je po splošnih pogojih kršitev pogodbe, glede odgovornosti pa je dokazno breme na strani zavarovanca. Ta se lahko razbremeni tako, da dokaže, da ni ravnal v nasprotju z zavarovalno pogodbo ali da ni kriv za prometno nesrečo. Tožeča stranka je v tej pravdi dokazala toženčevo kršitev pogodbe in škodo, ki ji je nastala, toženec pa ni dokazoval in dokazal ničesar, saj niti ni podal ustreznih navedb v smeri svoje razbremenitve. Prvostopno sodišče je zato na podlagi izvedenih dokazov, to je predloženih listin, ugotovilo toženčevo kršitev zavarovalne pogodbe, to je zavrnitev preizkusa alkoholiziranosti, ki ima po 3. čl. Splošnih pogojev AO-93 za posledico izgubo zavarovalnih pravic. Nadalje je tožeča stranka izkazala plačilo odškodnine dvema oškodovancema v znesku 270.270,00 SIT, to pa je znesek njene škode, nastal zaradi toženčeve kršitve zavarovalne pogodbe in ki ga je toženec delno že poravnal pred pravdo, delno pa mu je plačilo naloženo v izpodbijani sodbi. Da ni kriv za prometno nesrečo in za v njej nastalo škodo, toženec ni dokazal, prav tako ne, da ni ravnal v nasprotju z zavarovalno pogodbo, kar pomeni, da se svoje odgovornosti za škodo, nastalo tožeči stranki, ni razbremenil. Glede na to je po temelju izpodbijana sodba pod I. utemeljena, po višini pa je znesek dokazan z listinami A 17 in A 18. Ob navedenem pa je poudariti, da je zahtevek tožeče stranke utemeljen tudi na podlagi listine A 1, to je toženčeve izjave z dne 28.7.1995, s katero je toženec priznal dolg proti tožeči stranki v znesku 270.270,00 SIT in se ga zavezal poravnati v 12 mesečnih obrokih po 22.522,50 SIT. Po navedbah tožeče stranke, ki jim toženec ni ugovarjal, je toženec tudi plačal sedem obrokov po 22.522,00 SIT, to je 157.657,50 SIT in je predmet te pravde naplačana razlika 112.612,50 SIT. Pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, da je šlo s toženčevo izjavo za priznanje dolga, ne pa za ugotovitev o nastanku škode in njeni višini, kot trdi pritožba. Nasprotno s trditvijo pritožbe se je toženec s to izjavo zavezal plačati škodo tožeči stranki v znesku 270.270,00 SIT in to v 12 mesečnih obrokih, torej je šlo za toženčevo izjavo volje (28. čl. ZOR), ki toženca veže in že iz tega obstaja njegova obveznost proti tožeči stranki. Že samo na tej podlagi je podana utemeljenost tožbenega zahtevka, pri čemer je dodati, da toženec izjave ni izpodbijal zaradi morebitne napake volje. Toženčeva naprotna tožba ni temeljila na izpodbijanju izjave o priznanju dolga, ampak se je sklicevala na s strani toženca, tožeči stranki neutemeljeno izplačan del škode, kar je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi utemeljeno zavrnilo, v pritožbi pa tožena stranka pritožbe proti temu delu sodbe (II.) ni obrazložila. Pritožba nasprotuje obrestnemu delu izreka in pravdnim stroškom, ki naj bi bili odmerjeni v nasprotju z odvetniško tarifo in z Zakonom o sodnih taksah. V obeh primerih gre za pavšalne oz. nekonkretne pritožbene trditve, saj tožena stranka ne pojasni, v čem naj bi bile napake pri prisoji zamudnih obresti in pravdnih stroškov. Preizkus glede uporabe materialnega prava je pokazal, da so odločitve o zamudnih obrestih in o pravdnih stroških materialnopravno pravilne, nasploh pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, v okviru uradnega preizkusa, da ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo (368. čl. ZPP).