Jedro

Predmetni stečajni postopek se je začel na predlog pritožnikov. Posledica tega stečajnega postopka je bil insolvenčni postopek St 2507/2013, ki se je začel na dolžnikov predlog. Ker se je po umiku predloga za začetek postopka prisilne poravnave postopek prisilne poravnave ustavil, se je predhodni postopek odločanja o predlaganem začetku stečajnega postopka nadaljeval, upravitelj pa je imel pristojnosti po določbah 237.a in 238. člena ZFPPIPP. Kasneje se je v stečajnem postopku izkazalo, da predlagatelji stečajnega postopka niso imeli aktivne legitimacije za začetek stečajnega postopka, zato je bil njihov predlog zavržen. Če je temu tako, gre v tem delu za stroške, ki so bili povzročeni s strani upnikov (predlagateljev) in jih morajo le-ti tudi plačati.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1., 2.) upravitelju A. A. odmerilo nagrado za opravljanje nadzora v višini 10.394,40 EUR (skupaj z DDV), v preostalem delu predlog upravitelja za odmero nagrade zavrnilo ter (3.) po pravnomočnosti tega sklepa naložilo plačilo celotnega zneska nagrade z vključenim DDV v skupni višini 10.394,40 EUR v breme predujma za začetek stečajnega postopka v višini 3.627,01 EUR, ki so ga založili upniki – predlagatelji tega postopka. Nadalje še, da morajo tam navedeni upniki v osmih dneh po pravnomočnosti tega sklepa upravitelju plačati razliko med založenim predujmom in odmerjeno nagrado iz 2. točke izreka tega sklepa v višini 6.767,39 EUR.

2. Zoper sklep so se pritožili upniki iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega pava (tretji odstavek 153. člena, 233. in 237.a člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Primeroma se sklicujejo na odločbo višjega sodišča Cst 206/2015 (St 2507/2013) z dne 2. 4. 2015. 3. Dolžnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev ter opozoril na zavrženje predloga za začetek stečajnega postopka (v zvezi s petnajstim odstavkom 237.a člena ZFPPIPP).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče je v stečajnem postopku odmerilo stroške upravitelja za opravljanje nadzora upravitelja iz 4. točke drugega odstavka 103. člena v zvezi s štirinajstim odstavkom 237.a člena ZFPPIPP in jih upnikom (predlagateljem stečajnega postopka) naložilo v plačilo za razliko do že plačanega predujma. Odločitev je oprlo na tretji odstavek 153. člena ZFPPIPP(1). Višje sodišče se do višine odmerjenega nadomestila posebej ne opredeljuje, ker pritožbeno to ni izpodbijano. Pritožniki predvsem izpostavljajo, da gre za stroške upravitelja, ki je bil imenovan v postopku prisilne poravnave, predlagatelj prisilne poravnave pa je bil dolžnik in ne upniki, zato bi moral stroške kriti dolžnik.

6. Predmetni stečajni postopek se je začel na predlog pritožnikov. Posledica tega stečajnega postopka je bil insolvenčni postopek St 2507/2013, ki se je začel na dolžnikov predlog; dolžnik je 11. 10. 2013 predlagal odlog odločanja o predlogu upnikov za začetek stečajnega postopka in še pred iztekom roka dveh mesecev iz prvega odstavka 237. člena ZFPPIPP vložil predlog za začetek postopka prisilne poravnave. Postopek prisilne poravnave je bil s sklepom z dne 6. 1. 2015 ustavljen, kar je bilo potrjeno s sklepom višjega sodišča (sklep Cst 206/2015 z dne 2. 4. 2015). Ker se je po umiku predloga za začetek postopka prisilne poravnave po 1. točki četrtega odstavka 149. člena ZFPPIPP postopek prisilne poravnave ustavil, se je predhodni postopek odločanja o predlaganem začetku stečajnega postopka nadaljeval, upravitelj pa je imel pristojnosti po določbah 237.a in 238. člena ZFPPIPP, ki urejajo položaj upravitelja v obdobju dvomesečne odložitve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka v smislu opravljanja nadzora nad poslovanjem dolžnika. Kasneje se je v stečajnem postopku izkazalo (glej sklep sodišča prve stopnje St 1892/2013 z dne 22. 6. 2015 in sklep višjega sodišča VSL Cst 460/2015 z dne 26. 8. 2015), da predlagatelji stečajnega postopka niso imeli aktivne legitimacije za začetek stečajnega postopka, zato je bil njihov predlog zavržen. Če je temu tako, gre v tem delu za stroške, ki so bili povzročeni s strani upnikov (predlagateljev) in jih morajo le-ti v smislu prvega odstavka 105. člena ZFPPIPP in 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP tudi plačati (primerjaj še petnajsti odstavek 237.a člena ZFPPIPP, ki ureja plačilo stroškov ob zavrnitvi upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka). S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pravno pomembne pritožbene navedbe.

7. Pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Op. št. (1): Sodišče s sklepom o začetku postopka prisilne poravnave naloži predlagatelju, da založi predujem za kritje stroškov postopka prisilne poravnave, in določi rok za plačilo predujma, ki ne sme biti krajši od 8 dni in ne daljši od 15 dni od prejema sklepa.