Jedro

Tretji odstavek 142. člena ZPP v povezavi s 140. členom ZPP v primeru nedosegljivosti naslovnika dopušča vročitev odraslemu članu gospodinjstva, ki je pisanje dolžan sprejeti.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno in upravičeno usmerjalo izpovedbi s svojimi vprašanji, kar je tudi njegova naloga (298. člen ZPP), s tem pa je tudi upoštevalo, da zaslišuje starejši osebi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa povrniti stroške pritožbenega odgovora v znesku 280,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo toženčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje (I. točka izreka) in mu naložilo, da tožniku v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, povrne stroške tega postopka v znesku 548,44 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper ta sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V pritožbi izpostavlja, da izpodbijani sklep temelji na nepravilno ugotovljenemu dejanskemu stanju in nepravilni dokazni oceni. Sodišče prve stopnje je namreč imelo v postopku starejšega 84 let starega toženca, ki je težko in ob pomoči sina prišel na sodišče. Enako velja za pričo A. A. (toženčevo ženo). Gre za ostareli osebi, ki še nikoli nista bili na sodišču, zato sta bili povsem zmedeni. Njunih pričanj sodišče prve stopnje ni presodilo s kritične distance in iz prepisa zvočnega posnetka je razvidno, s kakšnimi komunikacijskimi težavami je potekalo zaslišanje toženca, zaslišanje priče A. A. pa sodišče prve stopnje sploh ni moglo snemati, saj je bila komunikacija s pričo tako otežena, da snemanje ni bilo mogoče, zaradi česar se je sodišče prve stopnje poslužilo pisanja zapisnika. Skozi celotno zaslišanje je tako mogoče ugotoviti, da je morala sodnica vseskozi posegati v toženčevo pričanje in ga usmerjati ter voditi, njegova izpoved pa je bila zmedena, površna in neskladna v številnih segmentih, kar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo in kritično presojalo, temveč je toženčeve navedbe zgolj selektivno izluščilo in jih presojalo tako, da je zadostovalo potrebi po zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Toženec namreč ni povsem razumel strokovnega izrazoslovja, s katerim ga je sodišče zasliševalo (tožba, predlog za začasno odredbo, zamudni sklep, sodno pisanje itd.). Iz osme strani prepisa zaslišanja tako izhaja, da je sodišče toženca spraševalo o tem, kdaj je našel tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe, toženec pa je vseskozi imel v mislih zamudni sklep oziroma dogajanje 24. 6. 2021. Toženec je tudi mešal pojme pritožba, tožba, predlog in zamudni sklep, kar je razvidno iz njegovega izpovedovanja. Tako je sodišče prve stopnje napačno razumelo, da je toženec odšel do tožnika že v mesecu maju 2021, ko naj bi prejel tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe, saj pisanja takrat sploh ni prejel. Šele po prejemu zamudnega sklepa 24. 6. 2021 sta toženec in sin odšla do tožnika, nakar je B. B. tudi klical odvetnika D. D. in sedanjega pooblaščenca, odvetnika C. C. Tudi odločilni razlogi izpodbijanega sklepa so nepravilni in ne odražajo dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa generalno zapisalo, da je bil toženec v pričevanju prepričljiv in da njegovo izpoved ocenjuje za resnicoljubno, saj je podrobno izpovedal o poteku dogodkov, njegova izpoved pa je smiselno skladna in brez nasprotij. Navedeno nikakor ne drži, saj ga je sodnica vseskozi usmerjala in opozarjala, da mora govoriti razumljivo in tako, da ga bodo vsi razumeli. Nepravilni in zmotni so nadalje zaključki sodišča prve stopnje, da naj bi toženec svoje izpovedbe prilagajal razlogom, da bi uspel v postopku vrnitve v prejšnje stanje (14. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), saj glede na njegovo zmedenost in neiznajdljivost pred sodiščem, nihče od prisotnih na zaslišanju ni imel takšnega vtisa. Nadalje izpostavlja, da je pravno pomembno dejstvo – kdaj se je toženec seznanil s tožbo in je njegov sin B. B. angažiral ali kontaktiral oba pooblaščenca pravdnih strank – napačno ugotovljeno ter da dokazna ocena sodišča nikakor ne potrjuje stališča, da naj bi se toženec s tožbo seznanil takoj, ko je prispela po pošti, torej v mesecu maju 2021. Opozarja, da izpodbijani sklep nima odločilnih dejstev o tem, da bi naj A. A. sploh seznanila toženca s prejeto tožbo in predlogom za izdajo začasne odredbe v mesecu maju 2021 oziroma o tem izpodbijani sklep nima nobene obrazložitve. Izkazano je namreč zgolj, da je sodno pošiljko 21. 5. 2021 sprejela A. A., ni pa ugotovljeno kdaj in na kakšen način naj bi o prejemu te sodne pošiljke bil seznanjen toženec, saj iz izpovedbe A. A. ne izhaja, da je takrat sploh prejela sodno pošiljko. Posledično predlaga ugoditev pritožbi in priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v pravočasnem odgovoru na pritožbo navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena, zato naj se zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Priglaša stroške pritožbenega odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZPP v 116. členu določa, da če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka. Navedeno pravno podlago je v izpodbijanem sklepu ustrezno povzelo tudi sodišče prve stopnje.

6. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje izdalo zamudni sklep P 36/2021 z dne 23. 6. 2021, s katerim je ugodilo tožbenemu zahtevku. Toženec je 9. 7. 2021 vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, v katerem je v bistvenem zatrjeval, da se je s sodnim pisanjem oziroma s tožbo in njenimi prilogami seznanil šele 24. 6. 2021, ko je prejel zamudni sklep z dne 23. 6. 2021. Takrat je namreč našel založeno sodno pisanje s tožbo in prilogami med kupom starih reklam, saj ga žena A. A. o prejetem sodnem pisanju ni seznanila.

7. Pritožbeno ni sporno, da 21. 5. 2021 sodno pisanje s tožbo in prilogami ni bilo vročeno neposredno tožencu, temveč je predmetno pisanje navedenega dne za toženca prevzela njegova žena A. A. kot odrasla članica gospodinjstva. Takšna vročitev je skladna s tretjim odstavkom 142. člena ZPP v povezavi s 140. členom ZPP, ki v primeru nedosegljivosti naslovnika dopušča vročitev odraslemu članu gospodinjstva, ki je pisanje dolžan sprejeti, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sporno je, ali se je toženec s predmetnim pisanjem sodišča seznanil (šele) 24. 6. 2021, ko je prejel zamudni sklep sodišča prve stopnje z dne 23. 6. 2021. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da toženec ni uspel dokazati, da s tožbo (in njenimi prilogami) ni bil seznanjen vse do 24. 6. 2021 kot je navajal, posledično pa ni dokazal, da brez lastne krivde ni mogel pravočasno odgovoriti na tožbo, zaradi česar je njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo. Toženec v pritožbi takšno dokazno oceno sodišča prve stopnje izpodbija.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pričanj toženca in A. A. ni presodilo s kritične distance oziroma da ni upoštevalo, da je zasliševalo starejša občana. Sodišče prve stopnje je povsem utemeljeno in upravičeno usmerjalo izpovedbi s svojimi vprašanji, kar je tudi njegova naloga (298. člen ZPP), s tem pa je tudi upoštevalo, da zaslišuje starejši osebi, saj sta tako toženec, kot priča A. A., brez vprašanj sodišča, izpovedovala povsem pravno nepomembna dejstva za odločitev o toženčevemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, kar v celoti izhaja iz prepisa zvočnega posnetka za toženca, smiselno pa tudi iz zapisnika zaslišanja za pričo A. A. oziroma je navedeno upoštevalo ravno s pisanjem zapisnika ob njenem zasliševanju. Ob tem ne gre spregledati, na kar pravilno opozarja tožnik v odgovoru na pritožbo, da je bil ob zaslišanju vseskozi prisoten tožnikov pooblaščenec, ki bi lahko v primeru nepravilnosti ob izvedbi zaslišanja, na zapisnik podal pripombe, pa le-teh ni imel oziroma jih ni podal. 9. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da toženec ob zaslišanju ni razumel strokovnega izrazoslovja in da je zamenjeval pojme, kot so pritožba, tožba, predlog za izdajo začasne odredbe in zamudni sklep, saj iz prepisa zvočnega posnetka o zaslišanju toženca, slednje ne izhaja. Toženec je, kot je sodišče prve stopnje utemeljeno pojasnilo in vse povzelo v 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, jasno izpovedal, da je tožbo prejel takrat, ko je prišla po pošti. Nadalje je izpovedal, da so sodno pošiljko s tožbo odprli takoj in da sta se s sinom odpeljala do tožnika z dokumenti, da bi ga vprašala kaj je tožil in zakaj je tožil. Da je šlo v konkretnem primeru za tožbo, se je sodišče prve stopnje prepričalo tudi s pomočjo časovnega sosledja dogodkov, ko je toženec na vprašanje sodišča pojasnil, da takrat še ni pooblaščenca in da je njegov sin te dokumente vrnil tožnikovemu pooblaščencu, kar vse izhaja iz citirane točke obrazložitve izpodbijanega sklepa in ima podlago v prepisu zvočnega posnetka zaslišanja toženca. Iz prepisa zvočnega posnetka pa nadalje tudi izhaja, da je toženec ločil med zamudnim sklepom in tožbo, kot je razvidno iz 9 strani prepisa zvočnega posnetka o zaslišanju toženca, na kar pravilno opozarja tudi tožnik v odgovoru na pritožbo.

10. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da po prejemu tožbe 21. 5. 2021, ki je bila sicer skladno s tretjim odstavkom 142. člena ZPP v povezavi s 140. členom ZPP neposredno vročena njegovi ženi, ni uspel dokazati, da s tožbo ni bil seznanjen vse do 24. 6. 2021 kot je zatrjeval v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče druge stopnje nadalje tudi v celoti soglaša s sodiščem prve stopnje, da toženec ni dokazal, da brez lastne krivde ni mogel pravočasno odgovoriti na tožbo, o čemer se je sodišče prve stopnje prepričljivo prepričalo – poleg tega, da je toženec med zaslišanjem sam izpovedal, da se je s tožbo seznanil takoj, ko je prispela po pošti kot je že obrazloženo zgoraj – na podlagi toženčeve skrbnosti pri ravnanju s prejeto pošto. Izpovedal je namreč, da redno pregleda prejeto pošto in račune, med drugim tudi prejete položnice, da le-te redno plačuje in s plačili ne zamuja, ter da se položnice in kar je uradnega ne sme izgubiti, česar pritožba niti ne izpodbija. Iz tega pa je sodišče prve stopnje napravilo povsem življenjsko logičen sklep, da ni verjetno, da se je pošiljka s tožbo, prilogami, pozivom za odgovor in začasno odredbo, pri njem založila.1 S tem je v celoti odgovorjeno na vse pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bil toženec s prejeto tožbo seznanjen že pred 24. 6. 2021. V zvezi s pritožbenim očitkom, da izpodbijani sklep nima nobenih razlogov o tem kdaj bi naj A. A. sploh seznanila toženca s prejeto tožbo in predlogom za izdajo začasne odredbe oziroma da ni ugotovljeno kdaj in na kakšen način naj bi o prejemu te sodne pošiljke toženec bil seznanjen, pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je toženec v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje z dne 9. 7. 2021 zatrjeval, da se je s sodnim pisanjem seznanil 24. 6. 2021, ko je prejel zamudni sklep z dne 23. 6. 2021. Sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov na podlagi podane trditvene podlage in predlaganih dokazov (smiselno prvi odstavek 2. člena ZPP in prvi odstavek 7. člena ZPP). V konkretnem primeru tako ni bila naloga sodišča, da bo dokazovalo kdaj je bil toženec s tožbo dejansko seznanjen in kako, temveč je bila naloga toženca dokazati svoje trditve, da se je s tožbo in njenimi prilogami seznanil (šele) 24. 6. 2021. Slednjega pa – kot že obrazloženo – ni uspel dokazati. Kljub temu sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tako v 13. točki, kot v 18. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo, da se je toženec s prejeto tožbo seznanil že 21. 5. 2021, ko mu je bila tudi vročena skladno z zgoraj povzeto pravno podlago.

11. Toženec v zvezi z višino odmerjenih stroškov tožnika ne podaja nobenih konkretnih trditev. Sodišče druge stopnje je zato opravilo zgolj preizkus odločitve po uradni dolžnosti in ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, pri čemer je odmerjena višina stroškov skladna z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT).

12. Glede na obrazloženo in ker sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). Tožnik se je v odgovoru na pritožbo obrazloženo opredelil do pritožbenih navedb, zato mu mora toženec povrniti njegove stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP). Ob upoštevanju priloženega stroškovnika in veljavne OT, je sodišče druge stopnje tožniku za vlogo z dne 28. 3. 2022 priznalo strošek nagrade za sestavo pritožbenega odgovora (tar. št. 21/1 OT) v obsegu 375 odv. točk, k navedenemu znesku je dodalo materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT v obsegu 7,5 odv. točk (t. i. v pavšalnem znesku v višini 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 odv. točk) in oboje povečalo za 22 % DDV (2. člen OT). Ob upoštevanju vrednosti točke v znesku 0,60 EUR, znašajo tožnikovi stroški pritožbenega postopka 280,00 EUR, ki jih je toženec dolžan povrniti tožniku v roku 15 dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.

1 Primerjaj 14. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa.