Jedro

Osebna vročitev odločbe tožniku se na naslovu njegovega prebivališča dne 10. februarja 2017 ni dala opraviti in je bilo zato tega dne tožniku v hišnem predalčniku puščeno standardizirano obvestilo o tem, s poukom, kje lahko pismo, v katerem je bila odločba, prevzame v roku 15 dni, in opozorilom o pravnih posledicah, če tega ne bo storil. Tožnik pisma z odločbo v 15-dnevnem roku ni dvignil. Zato na podlagi četrtega odstavka 87. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP velja, da je bila vročitev odločbe opravljena zadnji dan 15-dnevnega roka za prevzem, to je 25. februarja 2017. Da je bila tega dne sobota, nima vpliva na datum vročitve, prav tako na to ne vpliva datum, ko je bilo nato tožniku pismo z odločbo, ker ga ni prevzel, puščeno v hišnem predalčniku.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo, št. Bpp 433/2016 z dne 25. 1. 2017, je toženka zavrnila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), ki jo je tožnik vložil dne 29. 7. 2016. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik zaprosil za dodelitev BPP v postopku, ki ga je sprožil zaradi plačila odškodnine in ki se na Okrajnem sodišču v Piranu vodi pod št. P 40/2016. Na podlagi dejstev, ki jih je ugotovila z vpogledom v listine sodnega spisa v zadevi P 40/2016, je toženka zaključila, da je odškodninska terjatev, ki jo tožnik uveljavlja s tožbo, zastarala (352. člen Obligacijskega zakonika). Toženec je v odgovoru na tožbo zastaranje ugovarjal. Toženka je zato ocenila, da tožnik verjetnega izgleda za uspeh v postopku nima in se tako postopka ni razumno udeleževati, ter prošnjo za dodelitev BPP zavrnila na podlagi določb 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

2. Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in je zato vložil tožbo v upravnem sporu, iz razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. V tožbi utemeljuje, da njegov odškodninski zahtevek oziroma odškodninska terjatev ni zastarala. Sodišče naj zato izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se tožnikovi prošnji za dodelitev BPP ugodi.

3. Toženka je sodišču predložila spise zadeve, na tožbo pa ni odgovorila.

4. Tožba je prepozna.

5. Po določbi prvega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek.

6. Iz predloženih spisov je razvidno, da je bila izpodbijana odločba, s katero je bil končan zadevni BPP postopek, tožniku vročena 25. februarja 2017. Iz dokazila o poštnem vročanju navedene odločbe je namreč razvidno, da se osebna vročitev odločbe tožniku na naslovu njegovega prebivališča ... (ki ga kot svoj naslov navaja tudi v tožbi) dne 10. februarja 2017 ni dala opraviti in je bilo zato tega dne tožniku v hišnem predalčniku puščeno standardizirano obvestilo o tem, s poukom, kje lahko pismo, v katerem je bila odločba, prevzame v roku 15 dni, in opozorilom o pravnih posledicah, če tega ne bo storil. Tožnik pisma z odločbo v 15-dnevnem roku ni dvignil. Zato na podlagi četrtega odstavka 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP) velja, da je bila vročitev odločbe tožniku opravljena zadnji dan 15-dnevnega roka za prevzem, to je 25. februarja 2017. Da je bila tega dne sobota, nima vpliva na datum vročitve, prav tako na to ne vpliva datum, ko je bilo nato tožniku pismo z odločbo, ker ga ni prevzel, puščeno v hišnem predalčniku (tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 14. 1. 2015 in na tej podlagi ustaljena sodna praksa).

7. Z zakonom določeni 30-dnevni rok za vložitev tožbe je tako za tožnika začel teči 26. februarja 2017 in se je iztekel 27. marca 2017 - to je bil torej zadnji dan, ko bi tožnik še lahko pravočasno vložil tožbo. Tožbo pa je, kot je razvidno iz sodnega spisa, vložil šele 29. marca 2017, ko jo je temu sodišču poslal priporočeno po pošti. To pomeni, da je tožnik tožbo vložil po poteku z zakonom določenega 30-dnevnega roka, torej prepozno.

8. Če je tožba vložena prepozno, jo mora sodišče po določbi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 s sklepom zavreči. Sodišče je zato, ob upoštevanju tretjega odstavka istega člena ZUS-1, izdalo ta sklep.

9. Sklep o zavrženju tožbe pomeni, da tožbe ni mogoče vsebinsko presojati, ker niso izpolnjene procesne predpostavke, ki jih za to določa zakon. Na zakon pa je sodišče vezano.