Jedro

Ne gre za izpolnitev dogovora o razdelitvi skupnega premoženja med zakoncema (58. člena ZZZDR), če toženec predčasno (pred razvezo zakonske zveze) izpolni sprejeto obveznosti, ker svojega namena tožniku ni sporočil, niti slednja njegovega ravnanja ni jemala kot izpolnitev obveznosti (2. in 1. odstavke 315. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožnici izročiti nov osebni avto znamke Golf, plačati zanj vse davščine ter ga registrirati na njeno ime. Pritožbo toženca je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Določilo delilne pogodbe, po katerem bi moral toženec tožnici izročiti osebni avto po razvezi, je bilo zapisano zato, ker se je pričakovala razveza zakonske zveze po sklenitvi te pogodbe. Zakonska zveza od navedene delilne pogodbe dalje ni več obstojala in od tedaj dalje stranki tudi nista več imeli skupnega premoženja. Zato je toženec z nakupom avtomobila Renault Fuego svojo obveznost, čeprav še v času obstoja zakonske zveze, v celoti izpolnil. Avtomobil je kupil iz svojega denarja. Upoštevati je tudi treba, da je iz toženčeve blagajne izginilo 28.000 DEM, delilna pogodba, ki jo je tožnica predložila v postopku, pa je bila hranjena prav v tej blagajni.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Med pravdnima strankama dne 15.10.1984 sklenjena delilna pogodba z dodatkom z dne 7.11.1984 ima pravno naravo sporazuma zakoncev, sklenjenega v času trajanja zakonske zveze, o razdelitvi skupnega premoženja (drugi odstavek 58. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - Ur. list SRS, št. 14/89). Po sodni overitvi je sporazum postal za stranki obvezen. Dolžni sta ga bili izpolniti tako, kot se njegova posamezna določila glasijo (prvi odstavek 17. člena in prvi odstavek 99. člena ZOR). O razlagi spornega besedila delilne pogodbe ne more biti spora: avto znamke Golf se je toženec zavezal tožnici izročiti v treh mesecih po razvezi zakonske zveze. Od tu naprej pa so odločilni elementi dejanske presoje. Ker toženec trdi, da je z avtom druge znamke svojo obveznost izpolnil predčasno že 24.6.1987 - več kot 3 leta pred razvezo zakonske zveze - so na nižjih stopnjah bile sprejete dejanske ugotovitve, po katerih navedeno toženčevo ravnanje ne predstavlja izpolnitve spornega določila pogodbe. Tedaj je zakonska zveza med pravdnima strankama še obstajala s pretežnimi elementi, med katerimi je odločilna ugotovitev, da je (kljub delilni pogodbi) skupno premoženje še obstojalo in da je toženec imel vsa pooblastila, da je lahko razpolagal s (še) skupnim denarjem. Na revizijski stopnji ne velja ponavljati sprejetih dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP). Tožnica pri tem nakupa drugega avta ni sprejela s stališča izpolnitve 6. točke delilne pogodbe, kar bi imelo za posledico, da je toženčeva obveznost s tem ugasnila (drugi odstavek 17. člena ZOR). V tem okviru revizijsko sodišče sprejema pravno razlago, sprejeto v izpodbijani sodbi, da je bil rok izpolnitve obveznosti dogovorjen v interesu tožnice, ki pa nakupa drugega avta ni jemala kot njeno izpolnitev (drugi odstavek 315. člena ZOR). Celo, če bi rok izpolnitve bil dogovorjen v toženčevem interesu, bi moral ta svoj namen sporočiti tožnici (prvi odstavek 315. člena ZOR), kar pa po dejanskih ugotovitvah ni storil. Iz trditvenega gradiva na toženi strani je celo razvidno, da tega niti ne zatrjuje.

Revizijske trditve torej pomenijo nestrinjanje z dokazno oceno, kar pa ne more biti predmet revizijske presoje. To velja tudi glede v reviziji ponovno navedenega stališča o povezanosti tožnice z izginotjem 28.000 DEM iz blagajne, kar sta že nižji sodišči ocenili za pravno neupoštevno okoliščino pri presoji v tem sporu. Glede očitka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa revizija ne vsebuje razlogov. Zato je bilo treba na revizijski stopnji v tej smeri opraviti le uradni preizkus po določbi 386. člena ZPP. Pri tem je bilo ugotovljeno, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Revizijo je bilo zato treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).