Jedro

Kadar je med pogodbenima strankama nesporazum o predmetu obveznosti, pogodba ne nastane. Takšne pogodbe zato tudi ni mogoče razdreti zaradi neizpolnitve. Glede zamudnih obresti, ki jih je dolžna plačati stranka, ki vrača denar, ne pride v poštev peti odst. 132. čl. ZOR, ampak 214. čl. ZOR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se v izpodbijanem delu sodba v točki 2 izreka: 1.razveljavi glede odločitve o povrnitvi zamudnih obresti ter glede odločitve o pravdnih stroških in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje; 2.spremeni glede odločitve, da se razdre ustna sklenjena pogodba za nepremičnino - dvodružinsko stanovanjsko hišo v Logatcu tako, da se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne. V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica samolastnica dvodružinske stanovanjske hiše v Logatcu, ker je sklenila kupoprodajno pogodbo s tožencem za kupnino 59.000,00 DEM, zaradi česar ji je toženec dolžan priznati lastninsko pravico na navedeni nepremičnini ter ji izstaviti zemljiškoknjižno listino, primerno za vpis njene lastninske pravice. Ugodilo pa je podrejenemu zahtevku in razdrlo ustno sklenjeno pogodbo za zgoraj omenjeno dvodružinsko stanovanjsko hišo v Logatcu in naložilo tožencu, da je dolžan tožnici vrniti znesek 59.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Banke Slovenije na dan plačila ter tudi zamudne obresti, kot jih v kraju izpolnitve priznavajo banke za devizne vloge na vpogled, obračunanimi od tolarske protivrednosti posameznih delnih zneskov, izraženih v nemških markah od dneva njihove izročitve do plačila, vse po srednjem tečaju Nove Ljubljanske banke d.d.. Naložilo mu je tudi, da je dolžan plačati tožeči stranki 568.730,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. Kar je tožnica v obrestnem delu zahtevka zahtevala več, je bilo zavrnjeno. Proti ugoditvenemu delu podrejenega zahtevka (zoper točko 2 izreka sodbe) se je pravočasno pritožil toženec. Izpodbija jo iz vseh možnih pritožbenih razlogov po prvem odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da zahtevek za razdrtje pogodbe zavrne, vključno z zahtevki, ki so odvisni od take odločitve, podrejeno pa, da sodbo razveljavi v tem delu in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno ugotovilo odločilno dejstvo, ali je tožnica takrat, ko je pooblaščencu toženca izročila kupnino, vedela, da hiša nima funkcionalnega zemljišča. Priča A.B. je namreč izpovedal, da ji ni nikoli obljubljal kakšne zemlje in da ji je povedal, da je last prodajalca toliko, kot izhaja iz posestnega lista, torej 66 m2 zemljišča. Do tega se sodišče ni opredelilo, kot tudi ne do pasivnosti kupovalke, ki se ni prepričala, kaj pravzaprav kupuje, kar bi lahko storila s pribavo posestnega lista. Sploh pa se sodišče prve stopnje v svoji dokazni oceni ni opredelilo do soočenja med pričo B-ičem in tožnico, niti do izpovedi drugih prič. Zmotna pa je odločitev tudi glede zamudnih obresti, ki jih je dolžan plačati od dneva pridobitve kupnine dalje, saj njegove nepoštenosti ni z ničemer ugotavljalo ali utemeljilo. Taka odločitev je vprašljiva tudi zato, ker toženec ni bil nikoli osebno v pravnoposlovnem odnosu s tožnico in z njo ni kontaktiral. Pritožba je delno utemeljena. Sodišče druge stopnje je sodbo preizkusilo v delu, v katerem se izpodbija, torej glede 2. točke izreka. Kot odločilna dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo: izjavi volje pogodbenih strank glede predmeta pogodbe se nista krili, prišlo je do disenza glede predmeta (toženec je ponujal zgolj dvodružinsko hišo s stavbiščem, tožničin akcept pa se je nanašal na hišo s 117 m2 funkcionalnega zemljišča); tožnici je cenitveno poročilo bilo izročeno šele decembra 1995 ob priliki plačila zadnjega plačanega obroka kupnine; tožnica do geodetskih izmer dejansko ni vedela za neobstoj funkcionalnega zemljišča. Za takšne ugotovitve je imelo podlago v izvedenih dokazih in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Izvedeni dokazi, zaslišanje prič sinov tožnice, predvsem pa geodeta L. in tajnika občine Logatec, ki nista osebno zainteresirana za izid postopka, dajejo namreč zadosti podlage, da je tožnica dejansko mislila, da je kupila poleg hiše vsaj še določen del zemljišča in da je bila presenečena, ko se je izkazalo drugače. Tudi dejstvo, da ji je bilo cenitveno poročilo izrečeno šele po sklenitvi pogodbe, je močan indic, da se ni zavedala in da ni vedela, da ji toženec ponuja le to, kar sedaj trdi. Zato je glede tega dejstva očitek pritožnika neutemeljen, kot so tudi neutemeljene njegove trditve, da je tožnica vedela, da hiša nima funkcionalnega zemljišča. Tudi očitki, da se sodišče ni dovolj jasno opredelilo do pasivnosti in malomarnosti tožnice pri ugotavljanju, kaj sploh kupuje, so nekorektni. Glede na ugotovljeni nesporazum med pogodbenima strankama, ki sta prepričani, da se strinjata, dejansko pa je bil med njima nesporazum o predmetu obveznosti, pogodba ni nastala. Za odločitev sodišča prve stopnje pa je bilo pomembno le to. Skrbnost tožnice v fazi sklepanja pravnega posla ne vpliva na odločitev o neobstoju pogodbe in tako sploh ni relevantno dejstvo v tej pravdi. Pritožnikova prizadevanja, da bi se ohranila v veljavi sklenjena pogodba za dvodružinsko stanovanjsko hišo, ker ta sploh ni nastala zaradi nesporazuma, zato ne morejo biti uspešna. Pritožnik torej zahteva zavrnitev podrejenega tožbenega zahtevka pod točko 2 izreka sodbe, podrejeno pa razveljavitev, kar mu je sodišče delno ugodilo. Vendar pa glede odločitve, s katero je bilo ugodeno zahtevku tožnice na razdrtje pogodbe ne iz razlogov, kot jih uveljavlja, ampak iz razlogov, ki jih je moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v tem izpodbijanem delu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo zahtevku tožnice na razdrtje pogodbe. Izhajajoč iz dejanskega stanja, kakor ga je samo ugotovilo, je bilo potrebno tak zahtevek zavrniti, saj ni mogoče razdirati pogodbe, ki sploh ni nastala. V tem delu je zato sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in zavrnilo zahtevek, da se razdre ustna sklenjena pogodba za dvodružinsko stanovanjsko hišo, stoječo na parceli št. ......, za kar je imelo podlago v 4. tč. 373. čl. ZPP/77. Glede na to, da med pravdnima strankama pogodba ni nastala zaradi nesporazuma, neprerekano pa je dejstvo, da je tožnica tožencu izročila v zvezi s tem neobstoječim pravnim poslom 59.000,00 DEM, je glede na določbo 210. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti plačani znesek v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. V tem delu je zato pritožba tožene stranke neutemeljena in je pritožbeno sodišče sodbo v tem izpodbijanem delu potrdilo na podlagi 368. čl. ZPP/77. Utemeljena pa je pritožba tožene stranke glede plačila zamudnih obresti. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na določbo 214. čl. ZOR, kar je pravilna pravna podlaga za odločitev, vendar pa izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je o poštenosti ali nepoštenosti tožene stranke, od česar je odvisno ali mora plačati zamudne obresti od dneva pridobitve neupravičeno pridobljenega ali pa od dneva vložitve zahtevka za vrnitev. Ker se sodba glede tega ne more preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. tč. drugega odst. 354. čl. ZPP/77, ki narekuje razveljavitev sodbe v tem delu. Pritožbeno sodišče je to storilo in v tem delu sodbo razveljavilo ter vrača zadevo sodišču prve stopnje, da o tem ponovno odloči in tudi v obrazložitvi navede razloge za svojo odločitev, ki bodo omogočali preizkus njene pravilnosti. Zaradi delne razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi izrek o stroških postopka, o katerih bo odločeno v novem sojenju po načelu uspeha strank v pravdi. Glede na delno razveljavitev in spremembo sodbe pa je pritožbeno sodišče tudi odločilo, da bo o pritožbenih stroških odločeno s končno odločbo, za kar je imelo podlago v določbi 166. čl. ZPP/77. Na podlagi prvega odst. 498. čl. ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99, je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in RS, št. 55/92.