Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Dogovoru, ki ne ustvarja nobenih učinkov, ni mogoče dati pravnega varstva.
82. člen OZ določa pravilo pri razlagi pogodb – njihova določila se uporabljajo tako, kot se glasijo. Takšna uporaba (razlaga) pogodb pomeni uporabo avtonomnega (pogodbenega ) prava.
I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene (1) plačilo zneska 32.133,87 EUR s pripadki in (2) sklenitev aneksa k Pogodbi o razmejenih aktivnostih in odgovornostih na regionalni ravni z dne 29.6.2006. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.
2. Tožeča stranka je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ocenilo, da je Pogodba o razmejenih aktivnostih in odgovornostih na regionalni ravni, sklenjena 15.11.2006 med toženo in tožečo stranko (Priloga A4), sklenjena v nasprotju s prisilnimi predpisi (Zakon o javnih naročilih, v nadaljevanju: ZJN-1), sankcija za takšno pogodbo pa je ničnost. Pritožba opozarja, da postopek izvedbe javnega naročanja ni bil potreben, zato ga tožeča stranka ni bila dolžna izvesti. Navaja, da se za dodeljevanje sredstev po javnih razpisih (ki niso javna naročila) uporabljajo določila Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna RS, ki je izdan na podlagi Zakona o javnih financah in ne ZJN, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje.
6. Tožeča stranka v pritožbi pojasnjuje, da plačila vtoževanega zneska ne zahteva na podlagi sklenjene Pogodbe o razmejenih aktivnostih in odgovornostih na regionalni ravni, temveč na podlagi dejstva, da je bila tožeča stranka soprijavitelj za sredstva, ki jih je prejela tožena stranka, ter da je tožena stranka ta sredstva prejela zgolj zato, ker je v svojo prijavo kot soprijavitelja vključila tudi tožečo stranko. Do teh trditev, ki jih je tožeča stranka podala po že opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo, se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Ker pa tožeča stranka v pritožbi ni navedla, zakaj teh navedb ni mogla ponuditi pravočasno (prvi in četrti odstavek 286. člena ZPP), sodišče prve stopnje s tem, ko jih ni upoštevalo, ni naredilo nobene kršitve. Ne glede na to pa višje sodišče ugotavlja, da iz Pogodbe št. C1536-06B500209 o sofinanciranju nalog spodbujanja regionalnega razvoja za osrednjeslovensko razvojno regijo, sklenjene 12.10.2006 med RS, Službo vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko (v nadaljevanju: SVLR) in toženo stranko (Priloga A2) ne izhaja, da bi bila tožeča stranka kot soprijavitelj na podlagi navedene pogodbe neposredno upravičena do sredstev v vtoževani višini. 3. člen pogodbe namreč določa, da bo SVLR sofinancirala izkazane upravičene stroške (do 26,27% oziroma maksimalno 7.700.561,00 SIT Območnemu razvojnemu partnerstvu središča Slovenije (v nadaljevanju: ORP SS)) na osnovi podpisane pogodbe med prejemnikom in ORP SS. Očitno je, da financiranje ne more biti neposredno, zahteva se podpis pogodbe, ta pa predvideva še podpis aneksa in odločitev Sveta LUR o višini sofinanciranja.
7. Za odločitev v tej zadevi je po oceni višjega sodišča pomembno določilo 3. člena Pogodbe o razmejenih aktivnostih in odgovornostih na regionalni ravni, sklenjene med tožečo in toženo stranko, ki določa, da bo višina sofinanciranja upravičenih stroškov priprave območnega razvojnega programa določena z aneksom k tej pogodbi po podpisu pogodbe med toženo stranko in SVLR o financiranju nalog spodbujanja regionalnega razvoja za Osrednjeslovensko razvojno regijo. Določeno je še, da bo o višini sofinanciranja odločal Svet LUR. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, 5. člen Zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja določa, da je organ odločanja zveze občin na ravni razvojne regije Svet regije. Višje sodišče ocenjuje, da bi bili pravdni stranki na podlagi pogodbe sicer dolžni skleniti aneks k pogodbi, ker pa je Svet LUR odločil, da se sredstva ne bodo delila (Priloga B24), tožeča stranka s takšnim aneksom ne bi mogla doseči svojega cilja (priti do poplačila svoje terjatve). Dogovoru, ki ne ustvarja nobenih učinkov, pa ni mogoče dati pravnega varstva.
8. Zaradi navedenega je (iz drugih razlogov, kot jih je v sodbi navedlo sodišče prve stopnje) utemeljena odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo vtoževanega zneska in tudi zahtevek na sklenitev aneksa.
9. Višje sodišče je odločitev sprejelo ob uporabi prvega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ), kjer je postavljeno pravilo pri razlagi pogodb – njihova določila se uporabljajo tako, kot se glasijo. Takšna uporaba (razlaga) pogodb pomeni uporabo avtonomnega (pogodbenega ) prava.
10. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Uveljavljani pritožbeni razlogi tožeče stranke niso podani. V postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Tak zaključek je narekoval zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
11. Višje sodišče je zavrnilo zahtevo tožene stranke za povračilo stroškov, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj je ugotovilo, da ta ni pripomogel k reševanju pritožbe in je bil zato nepotreben (1. odst. 155. člena ZPP).