Jedro

Zahteva za obvestilo o t. i. javni seji mora biti izrecna, tako da pritožbeno sodišče iz nje lahko razbere njeno vsebino. To še toliko bolj velja za zagovornika, ki kot prava vešči udeleženec postopka pozna pravno terminologijo in je odgovoren za pravilno pravno izražanje. Predlog za razpis pritožbene seje ne pomeni zahteve za obvestilo o seji pritožbenega senata.

Kršitev pravice do uporabe svojega jezika v postopku iz 62. člena Ustave RS, tretjega odstavka 6. člena EKČP in 8. člena ZKP mora vložnik konkretizirati z navedbo vsebine prikrajšanja. Pojasniti mora, pri katerih procesnih dejanjih mu ni bilo zagotovljeno ustrezno ustno tolmačenje in katero pisno gradivo, ki je bistveno za uveljavljanje njegovih pravic, mu ni bilo ustrezno prevedeno.

Načelo sodne individualizacije kazenske sankcije sodišču nalaga, da kazensko sankcijo v čim večji možni meri prilagodi vsem pravno relevantnim okoliščinam posameznega primera in pri tem upošteva vse možnosti, ki mu jih daje kazenski zakonik. Načelo individualizacije je v tem pomenu nadgradnja splošnega načela enakosti pred zakonom, ki zahteva, (i) da so bistveno enaki primeri obravnavani enako, bistveno različni pa različno in (ii) da je vsako razlikovanje oprto na stvarno utemeljen razlog, ki izvira iz narave stvari.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo I K 71513/2022 z dne 11. 5. 2023 (pravilno: I K 83565/2022 z dne 11. 5. 2023) obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu ob uporabi omilitvenih določil iz 50. in 51. člena KZ-1 izreklo kazen eno leto in sedem mesecev zapora ter stransko denarno kazen v višini dvesto dnevnih zneskov po 3,00 EUR, to je skupno 600,00 EUR. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 mu je v izrečeno kazen vštelo čas prestajanja pripora in mu po prvem odstavku 48.a člena KZ-1 izreklo stransko kazen izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas treh let. Višje sodišče v Kopru je s sodbo III Kp 83565/2022 z dne 22. 6. 2023 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper izpodbijano pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kazenske sankcije in izrečenih varnostnih ukrepov, ter kršitev 2., 12., 14., 21., 22. člena Ustave RS in 5., 6., 8., 13. in 14. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojencu zniža kazen na eno leto zapora, stransko denarno kazen na 200,00 EUR in stransko kazen izgona tujca iz države na dve leti. Predlaga tudi, naj Vrhovno sodišče obsojenca oprosti plačila stroškov postopka.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je po drugem odstavku 423. člena ZKP odgovorila vrhovna državna tožilka Tamara Gregorčič in predlagala, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. V bistvenem navaja, da vložnik pri zatrjevanju kršitve kazenskega zakona izhaja iz napačne izvršitvene oblike očitanega kaznivega dejanja; da zagovornik v pritožbenem postopku ni zahteval obvestila o seji; da vložnikove navedbe o kršitvi drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave RS po vsebini pomenijo zgolj ugovarjanje primernosti odmere kazenske sankcije; da obsojenec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal nobenega ugovora glede ustreznosti tolmačenja in prevajanja ter da je obsojenec kaznivo dejanje storil po uveljavitvi novele KZ-1G, pri čemer zgolj dvig predpisane kazni ni razlog za neustavnost novele.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena obsojenec in njegov zagovornik, ki brez kakršnekoli jasne navezave na odgovor vrhovne državne tožilke obširno ponavlja navedbe iz zahteve za varstvo zakonitosti in dodatno navaja še, da obsojenec kaznivega dejanja ni storil iz koristoljubnosti.

B.

5. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeno trdi, da opis dejanja v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, saj v njem ni navedeno, da se je obsojenec ukvarjal s protipravnimi prevozi. Nezakonito spravljanje tujcev, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali prebivanje v njej, je kaznivo, če se storilec ukvarja s takšno dejavnostjo ali če takšno dejanje stori z namenom pridobitve premoženjske koristi. Prva izvršitvena oblika zahteva kontinuirano dejavnost, medtem ko pri drugi izvršitveni obliki glede na uporabo dovršnih glagolov zadostuje že enkratno ravnanje. Inkriminacija v slednji izvršitveni obliki ni kolektivna,1 zakonski znak, ki jo razlikuje od izvršitvene oblike ukvarjanja z nezakonitim spravljanjem tujcev čez mejo, pa je namen pridobitve premoženjske koristi.

6. Obsojencu je bilo v obravnavani zadevi očitano, da je šest državljanov Turčije, ki niso imeli dovoljenja za vstop in bivanje v Republiki Sloveniji, nezakonito spravil čez mejo in jih prevažal po ozemlju Republike Slovenije, za svojo storitev pa bi prejel del zneska v višini 500,00 EUR po osebi, kolikor je znašala dogovorjena cena za prevoz tujih državljanov. Povzeta vsebina očitka ustreza zgoraj pojasnjeni zasnovi abstraktnega dejanskega stanu kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, ki v obravnavani izvršitveni obliki ni kolektivna in ne zahteva, da se storilec s takšno dejavnostjo kontinuirano ukvarja.

7. Vložnik sodišču druge stopnje očita, da ni opravilo javne seje pritožbenega senata, kjer bi zagovornik lahko predstavil pritožbo, obtoženi pa podal svoje navedbe, čeprav je zagovornik v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo to izrecno zahteval. Vložnikov očitek ni utemeljen, saj iz pritožbe in podatkov spisa ni razvidno, da bi zagovornik zahteval obvestilo o seji. Zagovornik je naslovu vloge pripisal "predlog za razpis pritožbene seje" (list. št. 299), besedilo pritožbe pa je sklenil s predlogom, "naj se razpiše pritožbena seja višjega sodišča" (list. št. 303 - verso). Kot je zagovorniku pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, takšne navedbe ni mogoče šteti kot zahtevo, naj se zagovornika in obsojenca obvesti o seji pritožbenega senata. Pritožbeno sodišče o pritožbi vedno odloča na pritožbeni seji (prvi in drugi odstavek 379. člena ZKP), stranke pa o njej obvesti le, če katera izmed njih to zahteva ali če predsednik senata ali senat oceni, da je njihova navzočnost na seji koristna za razjasnitev stvari (prvi odstavek 378. člena ZKP). Zahteva za obvestilo o t. i. javni seji mora biti izrecna, tako da pritožbeno sodišče iz nje lahko razbere njeno vsebino. To še toliko bolj velja za zagovornika, ki kot prava vešči udeleženec postopka pozna pravno terminologijo in je odgovoren za pravilno pravno izražanje. Predlog za razpis pritožbene seje ne pomeni zahteve za obvestilo o seji pritožbenega senata, zato vložnik ne more šele v zahtevi za varstvo zakonitosti z naknadno reinterpretacijo svojemu predlogu dati pomena, ki iz njega objektivno ne izhaja.2

8. Vložnik v nadaljevanju zatrjuje kršitev 5. in 6. člena EKČP, v zvezi s čimer navaja, da je sodišče prevajalo dokumentacijo v ruščino in ne v ukrajinščino, kljub temu, da je obsojenec Ukrajinec. Vložnikova navedba je presplošna, da bi jo Vrhovno sodišče moglo preizkusiti. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti v skladu z načelom stroge dispozitivnosti iz prvega odstavka 424. člena ZKP omeji izključno na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, in izpodbijane pravnomočne odločbe ne preizkuša po uradni dolžnosti. Vložnik mora kršitve, na katere se sklicuje, določno označiti in jih konkretizirati.3 Kršitev pravice do uporabe svojega jezika v postopku iz 62. člena Ustave RS, tretjega odstavka 6. člena EKČP in 8. člena ZKP mora vložnik zato konkretizirati z navedbo vsebine prikrajšanja. Pojasniti mora torej, pri katerih procesnih dejanjih mu ni bilo zagotovljeno ustrezno ustno tolmačenje in katero pisno gradivo, ki je bistveno za uveljavljanje njegovih pravic, mu ni bilo ustrezno prevedeno.4 Tega vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni storil, kot tudi ni zatrjeval, da obsojenec jezika tolmačenja ni razumel. Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da je z vidika ustavnih in konvencijskih zahtev ter zahtev Direktive o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih5 za poštenost postopka odločilno predvsem, da je obdolžencu omogočeno sodelovanje v kazenskem postopku v jeziku, ki ga razume.6 Ob dejstvu, da vložnik ni zadostil trditvenemu bremenu glede konkretizacije kršitve in da je obsojenec na predobravnavnem naroku izjavil, da jezik tolmačenja razume, pa Vrhovno sodišče ugotavlja še, da je vložnik v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje navajal ravno nasprotno, kot navaja sedaj, in sicer, da je na predobravnavnem naroku tolmačila sodna tolmačka za ukrajinski jezik, obsojenec pa je pojasnil, da ukrajinsko govori slabše in zato želi, da se mu tolmači v ruski jezik (list. št. 303). Takšna navedba, s katero vložnik nasprotuje svojim lastnim predhodnim navedbam in pravnim prizadevanjem, torej obenem nakazuje tudi na zlorabo pravice (15. člen ZKP).

9. Pretežni del zahteve za varstvo zakonitosti je namenjen izpodbijanju odločbe o kazenski sankciji, ki ji vložnik očita neustrezno obrazložitev (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) ter kršitev načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) in načela enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Očitki niso utemeljeni. Za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 je predpisana kazen od tri do deset let zapora in obligatorna denarna kazen. Če sodišče ugotovi posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni, sme kazen v skladu z drugo alinejo 50. člena KZ-1 v zvezi z 2. točko prvega odstavka 51. člena KZ-1 omiliti do enega leta zapora. Če storilec prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni, sme sodišče kazen po 2. točki drugega odstavka 51. člena KZ-1 omiliti do treh mesecev zapora. Sodišče pri izreku denarne kazni po drugem odstavku 47. člena KZ-1 določi število dnevnih zneskov z upoštevanjem splošnih pravil o odmeri kazni, višino dnevnega zneska pa po tretjem odstavku 47. člena KZ-1 določi na podlagi storilčevega premoženjskega stanja.

10. Sodišče prve stopnje je obsojencu ob uporabi citiranih omilitvenih določil izreklo kazen eno leto in sedem mesecev zapora ter stransko denarno kazen v višini dvesto dnevnih zneskov po 3,00 EUR, to je skupno 600,00 EUR. Pri odmeri kazni zapora je upoštevalo težo in način storitve kaznivega dejanja. Med obteževalnimi okoliščinami je upoštevalo, da je obsojenec kaznivo dejanje storil v okviru organizirane kriminalne dejavnosti in da ni šlo za priložnostno sprejeto odločitev, saj je za namen storitve kaznivega dejanja v Slovenijo pripotoval iz oddaljenega kraja (v Gruziji). Med olajševalnimi okoliščinami je upoštevalo obsojenčevo konstruktivno priznanje in predhodno nekaznovanost. Pri odmeri denarne kazni je upoštevalo težo kaznivega dejanja, pri določitvi višine dnevnega zneska pa obsojenčevo slabo premoženjsko stanje.7 Takšni obrazložitvi ni mogoče očitati kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

11. Sodišče je kazen zapora in denarno kazen izreklo v mejah zakonskih določil in tako ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP), povzeta obrazložitev kvantitativne odmere kazenske sankcije pa Vrhovnemu sodišču omogoča presojo, da sodišče prve stopnje pri tem ni ravnalo arbitrarno. Načelo sodne individualizacije kazenske sankcije sodišču nalaga, da kazensko sankcijo v čim večji možni meri prilagodi vsem pravno relevantnim okoliščinam posameznega primera in pri tem upošteva vse možnosti, ki mu jih daje kazenski zakonik.8 Načelo individualizacije je v tem pomenu nadgradnja splošnega načela enakosti pred zakonom, ki zahteva, (i) da so bistveno enaki primeri obravnavani enako, bistveno različni pa različno in (ii) da je vsako razlikovanje oprto na stvarno utemeljen razlog, ki izvira iz narave stvari. Vložnik bo z zatrjevanjem kršitve načela enakosti zato uspel tedaj, ko bo izkazal, da je glede na vse pravno relevantne okoliščine obravnavanega primera sodišče brez stvarno utemeljenega razloga odločilo drugače, kot sodišča redoma odločajo v takšnih primerih.9

12. Tega trditvenega bremena vložnik v obravnavani zadevi ni zmogel. Obširno sklicevanje na posamezne sodbe drugih sodišč (konkretno: sodbi Višjega sodišča v Kopru III Kp 49361/2018 - brez navedbe datuma in III K 59478/2021 z dne 14. 7. 2022; sodbe Okrožnega sodišča v Kopru I K 83565/2022 z dne 11. 5. 2023, I K 22055/2022 z dne 3. 6. 2022 in I K 83264/2022 - brez navedbe datuma ter sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 55097/2021 z dne 18. 8. 2022) zatrjevane kršitve ne more utemeljiti. Vložnik je navedene sodbe primerjal z izpodbijano sodbo le glede izrečene kazni in števila prepeljanih migrantov, kar z vidika primerljivosti pravnih položajev ni odločilna okoliščina, drugih okoliščin, ki jih sodišče upošteva v okviru individualizacije, pa ni predstavil. Smiselno enako je vložniku pojasnilo tudi sodišče druge stopnje,10 zato ni utemeljen niti njegov očitek, da višje sodišče na njegovo pritožbeno navedbo ni odgovorilo. Prav tako vložnik ne more uspeti s sklicevanjem na zadevo I Ks 50824/2020 Okrožnega sodišča v Kranju, kjer naj bi bil storilki za poskus umora izrečen "petletni varnostni ukrep”, saj je njegova navedba povsem splošna in nedoločna, odločba pa je glede na vsebino trditve tudi povsem neprimerljiva z obravnavano zadevo.

13. Vložnik odločbo o kazni izpodbija tudi z navedbami, da je obsojenec za prevoz izbral dovolj veliko vozilo, ki je omogočalo udoben prevoz tujcev; da je pri tem zgolj izpolnjeval navodilo naročnika; da svoje dejanje iskreno obžaluje; da je dejanje storil zaradi dolgov in stiske; da je s priznanjem bistveno pripomogel k skrajšanju postopka; da je v Ukrajini v vojni izgubil vse in da komaj preživlja svojo partnerko; da je brez zaposlitve, premoženja in dohodkov; da pri njem obstaja pozitivna prognoza; da ima številne zdravstvene - zlasti ortopedske - težave ter da še ni bil kaznovan in ni v drugem kazenskem postopku. Glede izrečene denarne kazni navaja tudi, da je obsojenec ne more plačati, saj je bolan in dolgotrajno brezposeln, preživlja pa tudi brezposelno partnerko, zaradi daljše zaporne kazni pa so onemogočene njegove zmožnosti ustvarjati dohodek, pri čemer zaradi neplačila denarne kazni ne bo mogel zaprositi za pogojni odpust. S povzetimi navedbami vložnik ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč po vsebini izpodbija pravilnost odmere kazni (prvi odstavek 374. člena ZKP), česar v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more več storiti.

14. Z nadaljnjimi navedbami, da obsojenec ni vedel, koliko tujcev bo vozil in v kakšnih razmerah; da se ni zavedal protipravnosti svojega ravnanja; da ni imel naklepa do izvršitve kaznivega dejanja in da dejanja ni storil iz koristoljubnosti, vložnik nasprotuje pravnomočno ugotovljenemu dejanskemu stanju, česar glede na omejitev iz drugega odstavka 420. člena ZKP ne more storiti.

15. Zahteva za varstvo zakonitosti vsebuje tudi obširno zatrjevanje neustavnosti novele KZ-1G, ki naj bi po vložnikovem mnenju narekovala uporabo milejšega zakona, kakršen je veljal pred uveljavitvijo novele. Vložnik se sprašuje o smiselnosti uporabe represije za preprečevanje ilegalnih migracij, primerja kaznivo dejanje po 308. členu KZ-1 s kaznivim dejanjem trgovine z ljudmi po 133. členu (pravilno: 113. členu) KZ-1, graja predpisani kaznovalni okvir, ne pojasni pa, v čem naj bi bil protiustavno prekoračen, zato Vrhovno sodišče na tako posplošeno trditev niti ne more odgovoriti.11 Ob navedenem pa vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti obširno navaja še delno odklonilno ločeno mnenje ustavne sodnice dr. Neže Kogovšek Šalamon v zadevi U-I-475/22-6, Up-1729/22-10 z dne 3. 5. 2023, v kateri pa je Ustavno sodišče med drugim pobudo istega vložnika za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 308. člena KZ-1 zavrglo, pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti šestega odstavka 308. člena KZ-1 pa zavrnilo. S takšnimi navedbami zato vložnik ne more uspeti.

16. Končno je zahteva za varstvo zakonitosti v določenih segmentih popolnoma nejasna in nerazumljiva. Tako vložnik v zvezi s sklicevanjem na sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 49361/2018 navaja, da je ta sodba neobrazložena, saj mora sodišče vselej preveriti ali dokazi v spisu podkrepijo priznanje krivde,12 kar je brez vsake povezave z obravnavano zadevo. Enako velja tudi za sklepno povzemanje ustavnopravnih zahtev glede standarda subjektivnega prepričanja (onkraj razumnega dvoma) in uporabe načela in dubio pro reo, saj te navedbe z obravnavano zadevo, v kateri je obsojenec na predobravnavnem naroku priznal krivdo, sodišče pa je njegovo priznanje sprejelo, nimajo smiselne povezave.

17. Nobena izmed preostalih kršitev, ki jih vložnik zatrjuje zgolj z označitvijo določbe in predpisa, v zahtevi za varstvo zakonitosti ni konkretizirana, zato jih ni mogoče preizkusiti.

C.

18. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevane ustavne in konvencijske kršitve ter kršitve zakona niso podane, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP.

19. Vrhovno sodišče je obsojenca glede na njegove premoženjske razmere, ugotovljene v sodbah sodišč prve in druge stopnje, na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

20. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Prim. Neža Kogovšek Šalamon; Tatjana Bobnar; Peter Skerbiš: 308. člen, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1) - 3. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, str. 493. 2 Glede pomena specifične besedne zveze "predlog za razpis pritožbene seje" je Vrhovno sodišče enako odločilo tudi v zadevi I Ips 51099/2022 z dne 31. 8. 2023 (točka 5). 3 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 2907/2010 z dne 22. 3. 2012, I Ips 273/2009 z dne 1. 7. 2010, I Ips 38/2009 z dne 28. 5. 2009, I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 in številne druge. 4 Vrhovno sodišče v tej zvezi dodaja, da je obdolžencu in njegovemu zagovorniku po petem odstavku 8. člena ZKP že neposredno ob izvajanju procesnih dejanj na voljo ugovor kot pravno sredstvo, ki ga lahko uporabita, če menita, da tolmačenje ali prevajanje ni ustrezno, ker ne omogoča uresničevanja jamstev ali pravic v kazenskem postopku. 5 Direktiva 2010/64/EU Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih (Ur. l. EU, L 280/1). 6 Npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 47234/2018 z dne 16. 10. 2020, XI Ips 41643/2019 z dne 3. 10. 2019, I Ips 16114/2013-97 z dne 7. 7. 2016 in druge. 7 3. in 4. stran prvostopenjske sodbe ter 13. točka razlogov drugostopenjske sodbe. 8 Prim. L. Bavcon; A. Šelih et al.: Kazensko pravo - Splošni del (6. izd.), Uradni list RS, Ljubljana 2013, str. 395. 9 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 34188/2020 z dne 16. 2. 2023, I Ips 59244/2020 z dne 26. 11. 2021, I Ips 59885/2010-958 z dne 17. 7. 2014, I Ips 16832/2011-217 z dne 3. 10. 2013 in I Ips 376/2007 z dne 7. 2. 2008. 10 Točka 11 razlogov drugostopenjske sodbe. 11 Prim. tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 39275/2022 z dne 27. 7. 2023. 12 Str. 7 zahteve za varstvo zakonitosti.