Jedro

Glede na določbe ZGO-1 mora investitor izkazati pravico graditi, ne pa tudi način pridobitve te pravice, zato način pridobitve pravice graditi ni pravno vprašanje, ki je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja pomembno za pravilno in zakonito odločitev in zato tudi ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Takšno tudi ni vprašanje statusa zemljišč, saj v pravni teoriji in praksi ni dvomov ali dilem, da se status zemljišč določi v prostorskih planih.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (revident) vložil pravočasno revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na vse tri točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. K 1. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostave Vič-Rudnik z dne 23. 12. 2009. Upravni organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo investitorjema A. A. in B. B. izdal gradbeno dovoljenje za rušitev obstoječega objekta na zemljišču parc. št. 1 k. o. C. in gradnjo enostanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 2 k. o. D., vse pod tam navedenimi pogoji. Tožena stranka je z odločbo z dne 12. 4. 2010 revidentovo pritožbo zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 1. točke prvega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov. V obravnavani zadevi gre za spor o izdaji gradbenega dovoljenja, to pa ni spor, izražen v denarni vrednosti, zato že iz tega razloga ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz navedene določbe ZUS-1. 6. Revident uveljavlja tudi dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah (npr. X Ips 774/2008, X Ips 776/2008, X Ips 151/2008, X Ips 238/2009, X Ips 406/2009, X Ips 414/2009, X Ips 206/2010) že zavzelo stališče, da revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila.

7. Revident kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje: „ali je dovoljeno izdati gradbeno dovoljenje na kmetijskem zemljišču, na katerem je investitor nezakonito prišel do lastninske pravice oziroma je investitor pridobil lastninsko pravico v nasprotju z Zakonom o kmetijskih zemljiščih in je na podlagi nezakonito pridobljene lastninske pravice za gradnjo izdano izpodbijano nezakonito gradbeno dovoljenje“. Zatrjuje še, da izpodbijana sodba, glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča in da v sodni praksi sodišč prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča revident izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. 9. Pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za izdajo gradbenega dovoljenja, določa Zakon o graditvi objektov – ZGO-1. Ta v 6. točki prvega odstavka 66. člena določa, da mora investitor med drugimi izkazati tudi pravico graditi. Kaj se šteje za dokazilo o pravici graditi, določa 56. člen ZGO-1. Na podlagi citiranih določb ZGO-1, ki sta jasni in dodatne razlage ne rabita, v pravni teoriji in praksi ni dvomov ali dilem, da mora investitor izkazati pravico graditi, ki jo izkazuje med drugim z izpiskom iz zemljiške knjige o lastninski pravici na zemljišču (kot je tudi obravnavani primer), na katerem naj bi se gradilo, ne pa tudi način pridobitve te pravice. Način pridobitve lastninske pravice na zemljišču, na katerem namerava investitor graditi, zato ni pravno vprašanje, ki bi bilo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja pomembno za odločitev. V pravni teoriji in praksi pa tudi ni dvomov ali dilem, da se status zemljišč (ali gre za stavbna, ali kmetijska zemljišča) opredeli v prostorskih aktih, določenih v Zakonu o prostorskem načrtovanju – ZPNačrt. Zato izpostavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zaradi katerega bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo.

10. Revident tudi ni izkazal zatrjevane neenotne sodne prakse sodišč prve stopnje in odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki bi bilo bistveno za odločitev. Te svoje navedbe ni konkretiziral, saj ni navedel opravilnih številk odločb Vrhovnega sodišča, niti ni navedel in ni predložil odločb sodišč prve stopnje, iz katerih naj bi izhajala različna sodna praksa. Zato s to navedbo, ki predstavlja le prepis dela besedila določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, izpolnjevanja zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije ni izkazal. 11. Revident uveljavlja tudi dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (X Ips 535/2007, X Ips 97/2009, X Ips 428/2009, X Ips 477/2009, X Ips 168/2010, X Ips 273/2010), je treba v reviziji natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima za revidenta izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

12. Revident je izpolnjevanje tega pogoja utemeljil z navedbo, da mu bo kot neposrednemu mejašu nastala velika škoda in da izpodbijana odločba posega v njegove ustavno zagotovljene pravice. S temi pavšalnimi navedbami pa revident ni izkazal zelo hudih posledic izpodbijane odločitve. Njegove navedbe Vrhovnemu sodišču namreč ne omogočajo presoje, ali so zatrjevane posledice zanj res zelo hude.

13. Glede na navedeno v tem primeru pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

14. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K 2. točki izreka:

15. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).