Jedro

Poznejša reorganizacija tožene zavarovalnice ne more imeti vpliva na pravico tožnika, da zahteva odškodnino od Zavarovalnice Triglav d.d. kot ene od prej solidarno zavezanih območnih skupnosti prejšnje Zavarovalne skupnosti Triglav. 124. člen zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Uradni list SFRJ, št. 17/90 in 82/90) ne ureja obveznosti več pravnih naslednic prej ene zavarovalne skupnosti. Odgovornost za obveznosti pravnih naslednic nasproti tretjim ureja tedaj veljavni splošni predpis, to pa je zakon o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88 - 61/90 in Uradni list SRS, št. 42/90). V 187.a členu je določeno, da so podjetja, nastala z delitvijo, spojitvijo z drugimi podjetji ali s pripojitvijo k drugemu podjetju, solidarno odgovorna za obveznosti podjetij, ki so nehala obstajati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženi stranki solidarno dolžni plačati tožniku odškodnino v znesku 13.520 DEM in 275.000,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V ostalem delu pa je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala dne 1.3.1987, zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo prve tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo prva tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da ni pasivno legitimirana za to pravdo. Vozilo druge tožene stranke je bilo zavarovano pri Zavarovalni skupnosti Triglav OS B. Navedena območna skupnost pa se je organizirala v delniško družbo "K." Beograd in je v Beogradu tudi vpisana v sodni register. Glede na to je navedena delniška družba po 124. členu zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja z dnem vpisa v sodni register prevzela vse pravice in obveznosti iz premoženjskih zavarovanj in pozavarovanj ter vse druge pravice in obveznosti skupnosti. Sodišče druge stopnje zmotno trdi, da prva tožena stranka ni zatrjevala pomanjkanja pravnega nasledstva glede OS B. V dokaz prilaga kazensko ovadbo zoper tožnika, iz katere je razvidno, kje je bilo vozilo zavarovano. Sicer pa trdi, da bi moral tožnik predložiti dokaz o zavarovanju vozila, od katerega zahteva odškodnino. Zato prva tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in tožbeni zahtevek tožeče stranke stroškovno zavrne.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da predložitev novih dokazov v revizijskem postopku, ob uveljavljanju revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, ni dovoljeno (387. člen ZPP). Za odločitev o tej pravdni zadevi so bila pravnoodločilna dejstva, ki so bila zatrjevana in dokazana na prvi stopnji. V tožbi je tožeča stranka trdila, da je vozilo, ki je bilo udeleženo v prometni nesreči, zavarovano pri Zavarovalni skupnosti Triglav v L. Kot je že sodišče druge stopnje obširno obrazložilo, tožena stranka ves čas postopka na prvi stopnji pasivni legitimaciji ni ugovarjala, temveč je dne 14.6.1991 že kot Zavarovalnica Triglav d.d. L. celo s tožnikom sklenila delno sodno poravnavo za obveznost prejšnje Zavarovalne skupnosti Triglav. Tožnik bi moral dokazovati, kje je bilo vozilo zavarovano, če bi o tem obstajal spor. Prva tožena stranka je nato v pritožbi sicer navajala, da je bilo vozilo zavarovano pri Območni skupnosti B., vendar za to trditev ni predložila nobenega dokaza. Že iz tega razloga sodišče druge stopnje pritožbi ni moglo ugoditi. Prva tožena stranka je sicer nato v reviziji za svojo trditev predložila kot dokaz ovadbo zoper tožnika, v kateri je res navedeno, da je bilo vozilo zavarovano pri navedeni območni skupnosti. Toda tudi če bi ovadbo bilo mogoče šteti za dokaz, ga revizijsko sodišče ne bi smelo upoštevati, ker mu to prepoveduje že navedena določba ZPP. Revizija je torej že iz tega razloga neutemeljena.

Revizijsko sodišče pa nadalje še ugotavlja, da je sodišče druge stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da poznejša reorganizacija tožene zavarovalnice ne more imeti vpliva na pravico tožnika, da zahteva odškodnino od Zavarovalnice Triglav d.d. kot ene od prej solidarno zavezanih območnih skupnosti prejšnje Zavarovalne skupnosti. 124. člen zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Uradni list SFRJ, št. 17/90 in 82/90) ne ureja obveznosti več pravnih naslednic prej ene zavarovalne skupnosti. Odgovornost za obveznosti pravnih naslednic nasproti tretjim ureja tedaj veljavni splošni predpis, to pa je zakon o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88 - 61/90 in Uradni list SRS, št. 42/90). V 187.a členu je določeno, da so podjetja, nastala z delitvijo, spojitvijo z drugimi podjetji ali s pripojitvijo k drugemu podjetju, solidarno odgovorna za obveznosti podjetij, ki so nehala obstajati. To velja tudi za primere, kakršen je nastal v tej pravdni zadevi. Ni pravno odločilno, da je bila neomejena solidarna odgovornost dogovorjena s samoupravnim sporazumom.

Zato je prva tožena stranka odgovorna tudi za preostalo škodo, ki je nastala tožniku v škodnem dogodku dne 1.3.1987. Ker tako sodišče druge stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).