Jedro

Glede na definicijo strokovno tehničnih nalog, določeno v ZJU, in glede na opis nalog v pogodbi o zaposlitvi tožnik opravlja strokovno tehnične naloge, zaradi česar po ZZelP-F ne more biti preveden v uradniški naziv.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS tožnikovo pritožbo z dne 17.10.2008, ki jo je vložil zaradi molka organa prve stopnje, kot neutemeljeno zavrnila. Iz obrazložitve izhaja, da je bil tožnik zaposlen v Javni agenciji za železniški promet RS na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 1.10.2003, po kateri je imel določen količnik za določitev osnovne plače v višini 6.40. Nato je z napredovanjem pridobil količnik 7.20. Po pogodbi o zaposlitvi št. ... je tožnik od 1.8.2007 v delovnem razmerju pri Ministrstvu za promet, Direkciji RS za vodenje investicij v javno železniško infrastrukturo na podlagi 43. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o železniškem prometu (Uradni list RS, št. 15/2007). Bil je razporejen na delovno mesto sodelavec za investicije I, s to pogodbo pa mu je bila določena osnovna plača s količnikom v višini 6.40. Dne 22.6.2007 je odvetnik na Ministrstvo za promet naslovil zahtevo za odpravo kršitev in izpolnitev obveznosti za 16 javnih uslužbencev, ki jim je prenehalo delovno razmerje v Javni agenciji za železniški promet RS in so sklenili delovno razmerje v Ministrstvu za promet, Direkciji RS za vodenje investicij v javno železniško infrastrukturo in med katerimi je tudi tožnik. V zahtevi je bilo navedeno, da bodo ti delavci poslej prejemali bistveno nižjo plačo kot doslej. Na to zahtevo je Ministrstvo za promet odgovorilo z dopisom z dne 27.6.2007. Dne 22.9.2008 je nato tožnik po svojem sedanjem pooblaščencu na Ministrstvo za promet naslovil zahtevo za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja, v kateri zagovarja stališče, da mora pri prevedbi po 194. členu Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU, Uradni list RS, št. 56/2002 s spremembami) javni uslužbenec obdržati enak količnik, kot ga je imel prej. Direkcija RS za vodenje investicij v javno železniško infrastrukturo na to zahtevo ni odgovorila, zato je tožnik na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja vložil pritožbo zaradi molka prvostopnega organa. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS je tožnikovo pritožbo zavrnila. Pojasnjuje, da je šlo v obravnavanem primeru za prenehanje delovnega razmerja v Javni agenciji za železniški promet RS in za sklenitev delovnega razmerja v Ministrstvu za promet, Direkciji RS za vodenje investicij v javno železniško infrastrukturo, kot izhaja iz 43. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o železniškem prometu (Uradni list RS, št. 15/2007).

Tožnik s tožbo, vloženo v tem upravnem sporu zahteva, da se izpodbijani sklep kot nezakonit odpravi, tožnika pa naj se z dnem 1.8.2007 prevede v uradniški naziv podsekretar. Zahteva tudi povrnitev stroškov upravnega spora. Tožnik v tožbi zatrjuje, da je v Javni agenciji za železniški promet RS opravljal javne naloge, javne naloge pa opravlja tudi na ministrstvu oziroma Direkciji RS za vodenje investicij v javno železniško infrastrukturo, kjer je zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 18.7.2007. Kot navaja v tožbi, mu je bil s to pogodbo določen količnik 6.40, z aneksom št. 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 1.8.2007 pa mu je bil na podlagi napredovanja določen količnik 7.20. Takšen količnik je imel nazadnje po aneksu št. 2 k pogodbi o zaposlitvi tudi v Javni agenciji za železniški promet RS. Tožnik pa sedaj s tožbo zahteva še naziv podsekretar. Zaradi neizvedene prevedbe v ustrezen uradniški naziv je tožnik v skladu z drugim odstavkom 24. člena ZJU zahteval odpravo kršitev iz delovnega razmerja, ker pa delodajalec na njegovo zahtevo ni odgovoril, je zahtevo za odpravo kršitev iz delovnega razmerja naslovil na pritožbeni organ, to je Komisijo za odpravo kršitev iz delovnega razmerja pri Vladi RS. Tožnik navaja, da je v izpodbijanem sklepu nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, saj je tožnik v Direkciji razporejen na strokovno tehnično delovno mesto v VII. tarifnem razredu in vse do sedaj ni bil preveden v ustrezen uradniški naziv in torej izpodbijani sklep temelji tudi na napačni uporabi materialnega prava.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za zavrnitev tožbe. Navaja okoliščine, na podlagi katerih je bil tožniku določen količnik za določitev osnovne plače, navaja pa tudi, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi pri Direkciji RS za vodenje investicij v javno železniško infrastrukturo, v kateri je navedeno, da opravlja dela in naloge na strokovno tehničnem delovnem mestu v VII. tarifnem razredu kot sodelavec za investicije. Tožniku je delovno razmerje v Javni agenciji za železniški promet RS prenehalo in ker opravlja delo na strokovno tehničnem delovnem mestu, s čimer je s podpisom pogodbe soglašal, ne more biti preveden v naziv podsekretar.

Tožeča stranka vztraja pri svojih stališčih tudi v pripravljalni vlogi in navaja, da je bil tožnik v podpis pogodbe o delovnem razmerju prisiljen, saj bi mu v nasprotnem primeru delovno razmerje prenehalo.

Tožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je za odločitev bistveno določilo 43. člena Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o železniškem prometu (ZZelP-F, Uradni list RS, 15/2007). Ta v prvem odstavku 43. člena določa, da javni uslužbenci agencije, ki so opravljali nadzor nad opravljanjem gospodarskih javnih služb, investicijami in trženjem javne železniške infrastrukture, do uveljavitve tega zakona, sklenejo pogodbo o zaposlitvi z ministrstvom, pristojnim za promet oziroma upravljalcem. Javni uslužbenci agencije, ki glede na vsebino svojega dela opravljajo javne naloge in bodo v ministrstvu opravljali javne naloge se ob smiselni uporabi 194. člena ZJU z dnem uveljavitve akta o sistemizaciji delovnih mest prevedejo v ustrezne uradniške nazive in sklenejo pogodbo o zaposlitvi (drugi odstavek 43. člena ZZelP-F). Vsi ostali javni uslužbenci agencije, ki opravljajo po vsebini strokovno tehnične naloge in bodo v ministrstvu opravljali strokovno tehnične naloge, z dnem uveljavitve akta o sistemizaciji delovnih mest sklenejo pogodbo o zaposlitvi za ustrezna delovna mesta (peti odstavek 43. člena ZZelP-F).

Kot izhaja iz listin v spisu je tožnik po pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni z Javno agencijo za železniški promet RS dne 1.10.2003, opravljal delo na delovnem mestu vodja oddelka za vzdrževanje SV in TK naprav v sektorju za vzdrževanje JŽI. Po pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni dne 18.7.2007 z Direkcijo RS za vodenje investicij v javno železniško infrastrukturo, tožnik opravlja naloge strokovno tehničnega delovnega mesta v VII. tarifnem razredu na delovnem mestu sodelavec za investicije I. Glede na tako jasno pogodbeno določilo, se tudi sodišče strinja s toženo stranko, da tožnik opravlja strokovno tehnične naloge iz petega odstavka 43. člena ZZelP-F in ne javnih nalog iz drugega odstavka 43. člena ZZelP-F, zato tudi ne more biti preveden v željen uradniški naziv.

Uradniki so javni uslužbenci, ki v organih opravljajo javne naloge, to so tiste naloge, ki so neposredno povezane z izvrševanjem oblasti ali z varstvom javnega interesa (prvi odstavek 23. člena ZJU). Javni uslužbenci, ki v organih opravljajo spremljajoča dela, so strokovno-tehnični javni uslužbenci. Spremljajoča dela so dela na področju kadrovskega in materialno-finančnega poslovanja, tehnična in podobna dela ter druga dela, ki jih je treba opravljati zaradi nemotenega izvajanja javnih nalog organa (tretji odstavek 23. člena ZJU).

Glede na z zakonom določeno definicijo strokovno tehničnih nalog in glede na opis tožnikovih nalog v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni z Direkcijo RS za vodenje investicij v javno železniško infrastrukturo, se sodišče strinja s stališčem tožene stranke, da tožnik opravlja strokovno tehnične naloge in kot tak ne more biti preveden v uradniški naziv. Kolikor pa tožnik meni, da obstajajo napake glede pogodbe o zaposlitvi (zatrjuje namreč, da je bil takšno pogodbo prisiljen podpisati), pa teh ni mogoče uveljavljati v upravnem sporu, saj gre za spor iz delovnega razmerja glede katerega je dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem (peti odstavek 24. člena ZJU).

Izpodbijana odločba je bila izdana v postopku, ki je tekel na podlagi 24. člena ZJU. Ta daje javnemu uslužbencu, ki meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, možnost, da zahteva, da delodajalec kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni. Tožnik je takšno zahtevo naslovil na sedanjega delodajalca, ker od njega ni dobil odgovora, pa je vložil pritožbo zaradi molka organa prve stopnje. O tej je z izpodbijanim sklepom odločila pristojna Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS in tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnila.

Sodišče je po zgoraj obrazloženem presodilo, da je takšna odločitev pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami).

Tožeča stranka je zahtevala povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožena stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče njen zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo.