Jedro

Sodišče ne presoja primernosti odločitev delodajalca v zvezi z reorganizacijo kot poslovnih odločitev (in v povezavi s tem ne presoja, ali so obstajali utemeljeni razlogi za ukinitev posameznega delovnega mesta ali ne). Delodajalec se lahko odloča za spremembe v organizaciji dela, četudi slabših poslovnih rezultatov (še) ni.

Četudi je tožena stranka vodila postopek pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in je tožniku vročila opozorilo pred odpovedjo, to še ne pomeni, da je iz tega razloga kasneje podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga navidezna in zato nezakonita, zlasti ne zato, ker je bila pri toženi stranki dejansko izvedena reorganizacija v povezavi z ekonomskimi razlogi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se odpravi odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 2. 12. 2013, s katero je tožena stranka tožeči stranki odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 4. 9. 2009 (I. točka izreka).

Ugotovilo je, da je delovno razmerje med tožečo stranko in toženo stranko trajalo do dneva izdaje sodne odločbe. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 2. 12. 2013 dalje do dneva izdaje sodne odločbe (3. 7. 2014) obračunati bruto plačo, odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto zneske plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v roku 15 dni, vse zmanjšano za denarna nadomestila za brezposelnost, ki jih je tožeča stranka prejela s strani Zavoda RS za zaposlovanje. Kar zahteva tožeča stranka več iz naslova ugotovitve obstoja delovnega razmerja in iz naslova plač in vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja s pripadki, se zavrne (II. točka izreka).

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati odškodnino v znesku 11.508,00 EUR bruto, odvesti davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto znesek v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila. Kar zahteva tožeča stranka več iz naslova neto odškodnine ter presežno vtoževani znesek odškodnine v višini 112,80 EUR bruto, se zavrne (III. točka izreka).

Zavrne se primarni zahtevek, ki glasi: „Tožena stranka je dolžna tožečo stranko takoj pozvati nazaj na delo.“ (IV. točka izreka).

Tožba se zavrže v podrednem delu, ki se glasi: „1. Odpravi se odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 2. 12. 2013, s katero je tožena stranka tožeči stranki odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 13. 4. 2010. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 2. 12. 2013 dalje do dneva izdaje sodbe odločbe plačati plačo ter vse druge prejemke iz delovnega razmerja ter obvezne prispevke iz delovnega razmerje in akontacijo dohodnine

3. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki od zapadlosti vsake posamezne neizplačane plače do dejanskega plačila tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila“ (V. točka izreka).

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.064,45 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (VI. točka izreka).

2. Tožena stranka s pritožbo sodbo in sklep izpodbija v celoti (pravilno: ugodilni del) iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, sklep pa v celoti razveljavi, ali podredno, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavo naslovnemu sodišču. Iz razlogov sodbe in sklepa izhaja, da je sodišče ugotovilo, da tožnik ni prejel odpovedi zaradi organizacijskih ali ekonomskih razlogov, ampak zaradi drugih (krivdnih) razlogov. S tem je odpoved iz poslovnega razloga ugotovilo za navidezno. Takšna ugotovitev sodišča pa je povsem zmotna in napačna ter v nasprotju z razlogovanjem sodbe in sklepa, zaradi česar je obrazložitev sodbe sama s sabo v nasprotju. Po mnenju pritožbe sodišče prav tako zmotno presoja listine ter izpovedbe prič. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da je obstajal poslovni razlog in da je tožena stranka dejansko izvajala reorganizacijo z zmanjševanjem števila zaposlenih (točka 7 razlogov sodbe in sklepa), zato ni logičen zaključek sodišča, da je odpoved tožniku nezakonita. Evidentno je, da je naslovno sodišče prepričano, da je obstajal poslovni razlog, torej da je šlo za reorganizacijo z zmanjševanjem števila zaposlenih in da je obstajal ekonomski razlog v okviru poslovnega razloga. Zaradi tega se naslovno sodišče pri zasliševanju prič v ugotavljanje ekonomskih razlogov ni podrobneje spuščalo. Kot izhaja iz sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 880/2012, lahko ob ugotovljenem in izkazanem obstoju poslovnega razloga poslovodstvo poda odpoved komurkoli od zaposlenih na istem delovnem mestu, vendar mora delodajalec v takšnem primeru dokazati, da delavcu ni bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz diskriminatornih razlogov. Takšen je primer tudi v obravnavani zadevi. Naslovno sodišče je ugotovilo, da je obstajal poslovni razlog, torej da je tožena stranka dejansko izvajala reorganizacijo z zmanjševanjem števila zaposlenih (točka 7 razlogov sodbe in sklepa) in da je obstajal ekonomski razlog za izvedbo organizacijskih ukrepov (točka 8 razlogov sodbe in sklepa). Tožena stranka je torej lahko podala odpoved komurkoli od zaposlenih na istem delovnem mestu. Tožena stranka je tekom postopka dokazala, da tožniku ni odpovedala pogodbe iz diskriminatornih razlogov. Tožnik je namreč trdil, da naj bi bilo razlog za odpoved dejstvo, da je pred kratkim postal oče (točka 6 razlogov sodbe in sklepa) in da mu je tožena stranka podala odpoved zaradi osebnih interesov nadrejenih (točka 9 razlogov sodbe in sklepa). Ker je tožena stranka dokazala, da je obstajal poslovni razlog za podajo odpovedi tožniku in da odpoved ni bila podana iz diskriminatornih razlogov, bi moralo naslovno sodišče ugotoviti, da je bila odpoved zakonita in tožbeni zahtevek v celo ti zavrniti. Vendar pa je sodišče prve stopnje odločilo, da reorganizacija, v okviru katere je bilo ukinjeno delovno mesto tožeče stranke, ni bila utemeljena in da je bila navidezna. Sodišče svojo odločitev povsem zmotno utemelji z dejstvi, da je bila poslovalnica, v kateri je delal tožnik, med uspešnejšimi, da je tožnik avgusta prejel opozorilo ter da je tožena stranka tožniku odredila koriščenje letnega dopusta tekom odpovednega roka. Ugotovitev in stališče sodišča, da je bila poslovalnica tožnika med uspešnejšimi, ne utemeljuje dodatno sprejetega organizacijskega razloga, tj. ukinitve tožnikovega delovnega mesta in je v nasprotju z obsežno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS kot tudi Višjega delovnega in socialnega sodišča. Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da so organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja v avtonomni sferi delodajalca in da sodišče ne sme in niti ne more presojati, ali je sprememba v organizaciji družbe potrebna in smotrna. Po mnenju pritožbe je sodišče, s tem ko je presodilo, da bi morala tožena stranka izbrati delavce v manj uspešnih poslovalnicah, pretirano poseglo v avtonomijo delodajalca glede odločitve, kako bo reorganiziral delovni proces. Prav tako je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ravnanje tožene stranke, ki je tožniku podala opozorilo zaradi kršitev delovnih obveznosti, kasneje pa odpoved iz poslovnih razlogov, le dokaz, da je odpoved navidezna in neutemeljena. Delodajalec lahko v primeru, ko obstajajo kršitve pogodbenih obveznosti, začne postopek redne odpovedi iz krivdnega razloga, v obravnavanem primeru je podal opozorilo. Ker kasneje s strani tožeče stranke ni prišlo do takšnih kršitev pogodbenih obveznosti, ki bi utemeljevale odpoved iz krivdnega razloga, ni bilo podlage za odpoved iz krivdnega razloga. Prav tako je, če bi bil prevladujoči razlog za odpoved krivdni, nerazumno in ekonomsko gledano neracionalno, zakaj tožena stranka tožeči stranki ne bi podala odpovedi iz krivdnega razloga, saj je za delodajalca, s stroškovnega vidika bistveno cenejša odpoved iz krivdnega razloga, pri kateri ni odpravnine, odpovedni rok pa je bistveno krajši v primerjavi z odpovedjo iz poslovnega razloga. Napačen je tudi zaključek sodišča, da dejstvo, da je tožena stranka tožniku v času odpovednega roka omogočila izrabo dopusta, kaže, da ni bil podan poslovni razlog. Takšna odreditev izrabe letnega dopusta nikakor ne predstavlja potrditve, da je bil razlog za odpoved drugačen od poslovnega. Ravno nasprotno, če bi delodajalec ugotovil, da je potreba po delu posameznega delavca prenehala, hkrati pa bi mu odredil delo še tekom odpovednega roka, bi se utemeljeno postavljalo vprašanje, ali je dejansko prenehala potreba po delu tega konkretnega delavca. Zaradi navedenega je dokazna ocena sodišča prve stopnje v tem delu zmotna. Sodišče je do napačnega zaključka, da reorganizacija, v okviru katere je bilo ukinjeno delovno mesto tožeče stranke, ni bila utemeljena in da je bila navidezna, prišlo zato, ker je spregledalo, da je ključno in glavno pravno vprašanje v obravnavani zadevi, ali sta priči A.A. in B.B. izpovedovali o razlogih za objektivni izbor tožnika ali o razlogih za odpoved. B.B. je izpovedala, da je prišla odločitev za reorganizacijo s strani vodstva in da je ona nudila podporo vsem trem (C.C., D.D. in A.A.) pri odločitvi, katere osebe bodo prejele odpoved. Napačna je ugotovitev sodišča, da je bil tožnik izbran ravno iz razloga očitanih nepravilnosti pri svojem delu, ki jih ni odpravil niti po prejetem opozorilu. Naslovno sodišče govori o izbiri, v naslednjem stavku pa povsem nelogično zaključi, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi njegovega problematičnega odnosa z ostalimi zaposlenimi v smislu odpovednega razloga. Kako in zakaj sodišče naredi kar naenkrat preskok med "izbiro" in "razlogom za odpoved” toženi stranki ni jasno in je sodba v tem delu povsem nelogična. Sodišče svojo odločitev utemeljuje s tem, da tožene stranke pri odpovedi niso vodili poslovni razlogi in da sta tudi zaslišani priči izrecno potrdili, da so bile ravno opisane težave s tožnikom razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Takšna presoja izpovedi obeh prič naslovnega sodišča je zmotna, saj pri teh izpovedih ne upošteva dejstva, da priči nista pravna strokovnjaka, kar sta izrecno izpovedali tudi sami, ter da besednih zvez "razlog za odpoved" in "razlog za izbor" ne uporabljata kot pravne termine in bi bilo to od njiju tudi pretirano pričakovati. Iz razlogov sodbe in sklepa izhaja, da tudi sodišče ne razlikuje jasno med razlogi za objektivni izbor ter razlogi za odpoved, čeprav bi, v nasprotju s pričama A.A. in B.B., ki nista pravna strokovnjaka, moralo. Pri razjasnitvi in ugotavljanju, ali gre za razloge za objektivni izbor ali za razloge za odpoved, bi moralo sodišče upoštevati izpovedbi obeh prič kot celoto, ne pa zgolj parcialno. Upoštevati je potrebno dejstvo, da sta imeli tako A.A. kot tudi B.B. ključno vlogo le v drugi fazi reorganizacije, to je pri objektivnem izboru delavcev, ki se jim bo podala odpoved, odločitev o sami reorganizacijo pa je bila že pred tem na C.C. in D.D.. A.A. in B.B. operativno izvajata poslovanje tožene stranke v Sloveniji, C.C. in D.D. pa sta stacionirana v E. v Avstriji in sprejemata poslovne odločitve v zvezi s Slovenijo, med katere spada tudi odločitev o reorganizaciji. Razumevanje in pravilna dokazna ocena teh izpovedb sta ključna za razjasnitev glavnega vprašanja v obravnavani zadevi, naslovno sodišče pa ju je v celoti spregledalo in ju ni upoštevalo. Tožena stranka je opravila tudi objektivno izbiro presežnih delavcev, kot izhaja iz izpovedb A.A. in B.B.. V času obeh reorganizacij (decembra 2013 in konec januarja začetek februarja 2014) se je zmanjšalo število zaposlenih za 19 oseb (zaradi odpovedi iz poslovnega razloga in zaradi izteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas). V okviru objektivne izbire med zaposlenimi je razumljiva in povsem poslovno racionalna odločitev tožene stranke, da za odpoved ni izbrala "najboljših" delavcev, kot je izpovedala priča A.A.. Pri pregledu dela tožeče stranke je bilo ugotovljeno, da kot vodja poslovalnice nima korektnega odnosa do podrejenih, da ne sprejema povratnih informacij (feed back-ov) s strani nadrejenih in da ne dela popoldan. Zaradi navedenega je bil izbran za podajo odpovedi v okviru reorganizacije, kot sta izpovedali A.A. in B.B.. Nadalje, je odločitev sodišča, da naj bi šlo za navidezno odpoved iz poslovnega razloga, sodba presenečenja, saj sodišče ni razjasnjevalo, npr. kako so bili izbrani ostali 18 delavci v okviru reorganizacije, tako da bi lahko naredilo neko primerjavo z izborom tožeče stranke ter na podlagi tega ugotovilo, ali je šlo za objektivni izbor tožeče stranke ali pa ji je bila dejansko pogodba odpovedana z navideznim razlogom. Sodišče pa bi nujno moralo upoštevati to, kar izhaja iz listinskih dokazov in izpovedb A.A. in B.B., da so bili v okviru reorganizacije izbrani zaposleni v poslovalnicah po vsej Sloveniji, na različnih delovnih mestih, da so delovna razmerja prenehala tako ženskam kot moškim. Tudi to dokazuje, da je bil opravljen objektiven izbor med zaposlenimi. Tožena stranka se na tem mestu tudi sprašuje, kaj je sporočilo sodišča. Da je odpoved navidezna zgolj zato, ker je delodajalec v okviru reorganizacije izbral delavca, ki ga je v preteklosti opozoril na to, da krši svoje pogodbene obveznosti? Da v primeru obstoja poslovnega razloga delodajalec ne sme izbrati in podati odpovedi delavcu, ki je bil v preteklosti opozorjen na to, da krši svoje pogodbene obveznosti, ker bo tvegal, da bo sodišče razsodilo, da gre za krivdno odpoved? Takšna sodna praksa pretirano posega v avtonomijo delodajalca, v njegovo svobodo poslovanja in njegovo odločitev, s kom želi uresničevati svojo gospodarsko dejavnost. Zaradi navedenega je nujno, da Višje delovno in socialno sodišče o obravnavani zadevi razsodi kot predlaga tožena stranka. Iz dokazov, ki bi jih moralo sodišče oceniti in presoditi kot celoto, očitno izhaja, da je bil razlog za podajo odpovedi toženi stranki zgolj in samo poslovni razlog, ki je bil resen in utemeljen, in da je bila kvaliteta opravljanja dela tožeče stranke upoštevana v okviru objektivne izbire med zaposlenimi, ki jo je morala tožena stranka opraviti v postopku reorganizacije, nikakor pa ni predstavljala razloga za odpoved. Podredno pa se tožena stranka pritožuje zoper prvi odstavek II. točke. Namreč, naslovno sodišče je v prvem odstavku II. točke izpodbijane sodbe in sklepa prekoračilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka v 2. točki med drugim zahteva, da mora tožena stranka za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plačati plačo ter vse druge prejemke iz delovnega razmerja. Naslovno sodišče izven okvira tožbenega zahtevka in brez podlage v spisu zmotno ugotavlja, da je delovno razmerje prenehalo 2. 12. 2013. Dne 2. 12. 2013 je bila zgolj vročena odpoved; delovno razmerje je prenehalo 7. 12. 2013 na željo tožeče stranke, ki je zahtevala odškodnino namesto odpovednega roka, s čimer je tožena stranka soglašala. Odpovedni rok je znašal 42 dni in je začel teči 3. 12. 2013. Če bi tekel do konca, bi se iztekel 13. 1. 2014. Ker je delovno razmerje prenehalo 7. 12. 2013, tožeča stranka pa je za preostanek odpovednega roka prejela odškodnino v višini, ki predstavlja nadomestilo plače za ta odpovedni rok, je podredno, če bi Višje delovno in socialno sodišče ugotovilo, da je odpoved iz poslovnega razloga nezakonita, tožeča stranka upravičena zgolj do obračuna bruto plače za obdobje od 14. 1. 2014 do 2. 2. 2014, zmanjšano za denarna nadomestila za brezposelnost, ki jih je tožeča stranka prejela s strani Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje. Nadalje, podredno, se tožena stranka pritožuje tudi zoper višino dosojene odškodnine namesto reintegracije. Pri določitvi odškodnine naslovno sodišče ni upoštevalo dejstva, da je tožeča stranka sama zahtevala, da se ji odpovedni rok skrajša in da zato prejme odškodnino namesto odpovednega roka in da je bila tožeča stranka zato dejansko brezposelna zgolj 2 tedna - od 14. 1. 2014 do 2. 2. 2014. Ker se je tožeča stranka v zameno za odškodnino za odpovedni rok odpovedala odpovednemu roku, je bila zato upravičena do nadomestila za brezposelnost šele od 14. 1. 2014 dalje. Prav tako sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, da je tožeča stranka za 2 tedna brezposelnosti prejela nadomestilo za brezposelnost. Ker je prejela odškodnino namesto odpovednega roka, nato 2 tedna nadomestila za brezposelnost in ker se je 2. 2. 2014 zaposlila, dejansko v nobenem trenutku od podaje redne odpovedi iz poslovnega razloga ni bila brez prihodka. Zaradi tega tožena stranka, podredno, predlaga, da se tožeči stranki dosodi odškodnina največ v višini 1 plače. V primeru, da bi Višje delovno in socialno sodišče ugotovilo, da je bila odpoved nezakonita, tožena stranka predlaga, da se spremeni prvi odstavek točke II. izpodbijane sodbe in sklepa, tako, da se glasi "Ugotovi se, da je delovno razmerje med tožečo stranko in toženo stranko trajalo do 2. 2. 2014. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 14. 1. 2014 do 2. 2. 2014 obračunati bruto plačo, odvesti davke in prispevke ter tožeči izplačati neto zneske plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v roku 15 dni, vse zmanjšano za denarna nadomestila za brezposelnost, ki jih je tožeča stranka prejela s strani Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje."Nadalje, podredno, tožena stranka predlaga, da se prvi odstavek točke III. izreka izpodbijane sodbe in sklepa spremeni tako, da se tožeči stranki prizna odškodnina največ v višini 1 plače. 3. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Ker ima izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka v pritožbi sama navaja, da gre za nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanje in dokazno oceno, kar pa ne pomeni bistvene kršitve določb postopka.

6. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 1. alineje 1. odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, če delodajalec dokaže, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi resen in utemeljen (2. odstavek 89. člena ZDR-1). V primeru poslovnega razloga mora delodajalec dokazati, da je zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na njegovi strani prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa velja, da organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja ostajajo v avtonomni sferi delodajalca. Sodišče ne presoja, ali je sprememba v organizaciji družbe potrebna ali smotrna, saj lahko preverja le, ali ni morda le navidezna. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 12. 2013 je tožena stranka navedla, da je novembra 2013 opravila pregled poslovanja in se odločila za reorganizacijo in racionalizacijo poslovanja. Ob inventuri oktobra 2013 so bili ugotovljeni visoki inventurni manjki in je bilo posledično poslovanje tožene stranke v letu 2012/2013 slabše od pričakovanega, glede na opravljene investicije. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da je prišlo do upada prometa glede na predhodno leto, kar je ekonomski razlog za izvedbo organizacijskih ukrepov. Sodišče je verjelo pričam A.A., zaposleni pri toženi stranki kot področni vodja, in B.B., ki je bila pri toženi stranki odgovorna za kadre v Sloveniji. Obe sta prepričljivo izpovedali, da so se v okviru reorganizacije novembra 2013 odločili za zmanjševanje števila zaposlenih, navedeno pa potrjuje tudi sklep o reorganizaciji in zmanjšanju števila zaposlenih z dne 28. 11. 2013. Pri toženi stranki so zaradi reorganizacije v obdobju od decembra 2013 do februarja 2014 odpovedali pogodbo o zaposlitvi 19 zaposlenim, o čemer je tožena stranka predložila tudi listinsko dokumentacijo.

7. Na podlagi izpovedi prič A.A. in B.B. je sodišče ugotovilo, da tožena stranka v času podaje odpovedi ni na novo zaposlovala in glede na rezultate prometa, negativno inventurno stanje ter upad prometa v celotni Republiki Sloveniji zaključilo, da so pri toženi stranki obstajali ekonomski razlogi za izvedbo organizacijskih ukrepov. Upoštevalo je, da glede na ustaljeno sodno prakso sodišče ne ugotavlja, ali je sprememba organizacije družbe potrebna in smotrna, temveč preverja le, ali ni morda navidezna. Sodišče prve stopnje pa je kljub ugotovitvi, da je prišlo pri toženi stranki do reorganizacije in posledično do prenehanja pogodb o zaposlitvi 19 zaposlenim, zaključilo, da je tožena stranka tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je bil resnični razlog za prenehanje delovnega razmerja tožniku krivdni razlog.

8. Tožena stranka v pritožbi pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev zmotno utemeljilo z dejstvi, da je bila poslovalnica tožnika med uspešnejšimi, zato ni bilo razloga, da bi bil tožnik izbran kot presežni delavec, ter da je tožnik prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi izključno iz krivdnega razloga, glede na to, da mu je tožena stranka podala opozorilo pred odpovedjo. Četudi je tožena stranka vodila postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in je tožniku avgusta vročila opozorilo pred odpovedjo, še ni mogoče zaključiti, da je že iz tega razloga kasneje podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga navidezna in zato nezakonita. Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je s stroškovnega vidika odpoved iz poslovnega razloga, v primerjavi z odpovedjo iz krivdnega razloga, za delodajalca bistveno dražja, saj pri odpovedi iz krivdnega razloga delodajalec delavcu ni dolžan izplačati odpravnine in mu omogočiti odpovednega roka in bi bilo zato nesmiselno, da bi se delodajalec posluževal odpovedi iz poslovnega razloga, če so pogoji za odpoved iz krivdnega razloga.

9. Zmoten pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tudi dejstvo, da je tožena stranka tožniku v času odpovednega roka omogočila koriščenje dopusta do konca odpovednega roka, kaže, da ni bil podan poslovni razlog. Ravno nasprotno, če bi delodajalec ugotovil, da je delo posameznega delavca nepotrebno, hkrati pa bi mu odredil nadurno delo še tekom odpovednega roka, bi se utemeljeno postavljalo vprašanje dejanskega prenehanja potreb po delu konkretnega delavca. Napačen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da reorganizacija, v okviru katere je bilo ukinjeno delovno mesto tožnika, ni bila utemeljena in je bila navidezna izključno zato, ker sta priči A.A. in B.B. izpovedali, da so bili razlogi za izbor tožnika kot presežnega delavca tudi nepravilnosti pri delu in ker tožnik tudi po opozorilu nepravilnosti ni odpravil (nepravilno razporejanje lastnega delovnega časa in delovnega časa drugih zaposlenih). Priči sta izpovedali, da sta pri izbiri presežnih delavcev (19) upoštevali tudi njihov odnos do dela. Sodišče prve stopnje je spregledalo dejstvo, da sta C.C. in D.D. sprejela odločitev o reorganizaciji in šele v naslednji fazi sta v postopku sodelovali A.A. in B.B., ki sta morali konkretno reorganizacijo izvesti s tem, da sta opravili objektivni izbor presežnih delavcev, med njimi tudi tožnika.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje najmanj preuranjeno ugotovilo, da je tožena stranka izbrala tožnika kot presežnega ravno zaradi očitanih nepravilnosti pri delu, katerih tudi po opozorilu ni odpravil. Glede na to, da sta priči A.A. in B.B. izpovedali, kako so bili izbrani presežni delavci, sta izpovedbi teh prič ključni za odločitev v sporni zadevi. V kolikor je bil tožnik izbran kot presežni delavec na podlagi kriterijev (uspešnost dela) in so bili ti kriteriji objektivni ter so bili na podlagi teh kriterijev izbrani tudi ostali delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, toženi stranki ni mogoče očitati, da je tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka sicer res ni bila dolžna oblikovati kriterijev za izbor delavcev, katerim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, glede na to, da ni šlo za odpoved večjemu številu zaposlenih, vendar pa je bila dolžna izvesti objektivno izbiro in se s tem izogniti očitani pristranski obravnavi delavcev (tako stališče je bilo zavzeto v podobnem primeru v sklepu Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 27/2014 z dne 2. 9. 2014).

11. Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, podani, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

12. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila pri toženi stranki izvedena reorganizacija in racionalizacija poslovanja, zaradi katere se je tožena stranka odločila zmanjšati število zaposlenih (za 19 delavcev), kar potrjuje tudi sklep o reorganizaciji in zmanjšanju števila zaposlenih z dne 28. 11. 2013 in zato, ker ne drži trditev tožnika, da tožena stranka ni zmanjševala števila zaposlenih, bo sodišče prve stopnje moralo v ponovljenem postopku ponovno dokazno oceniti izpovedi zaslišanih prič A.A. in B.B., da so bili v okviru reorganizacije izbrani zaposleni v poslovalnicah v vsej Sloveniji, na različnih delovnih mestih in da so bile odpovedi podane tako ženskam kot moškim. V kolikor bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik izbran kot presežni delavec, kateremu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ker je ocenila, da so ostali delavci pri delu uspešnejši kot tožnik, odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni nezakonita, saj je v okviru objektivne izbire med zaposlenimi možno upoštevati kvaliteto dela. V kolikor bi ponovno zaključilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 2. 12. 2013 nezakonita, pa je potrebno tudi preveriti, kdaj je tožniku prenehalo delovno razmerje (tožena stranka trdi, da je tožnik prejel odškodnino namesto odpovednega roka) in do katerega datuma je tožnik upravičen do pravic iz delovnega razmerja.