Jedro

Dokazno breme o tem, ali je delavec v določenem časovnem obdobju delal oziroma ali je bil odsoten (iz tega naslova tožnik uveljavlja plačilo plače), je na delodajalcu, ki mora za dokazovanje svojih navedb predložiti evidence delovnega časa, ki jih je dolžan voditi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, popravljene s sklepom o popravi z dne 4. 9. 2015, delno spremeni v IV. točki izreka tako, da se znesek stroškov zmanjša na 454,71 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, popravljene s sklepom o popravi z dne 4. 9. 2015. III. Tožena stranka po tožbi in tožeča stranka po nasprotni tožbi sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku v roku osmih dni po tožbi iz naslova neizplačane plače za mesec januar 2013 obračunati znesek 783,66 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost, pripadajoči neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2013 dalje do plačila; iz naslova regresa za letni dopust za leto 2012 obračunati znesek v višini 763,06 EUR bruto in iz naslova sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2013 obračunati znesek v višini 195,92 EUR, od navedenih zneskov odvesti akontacijo dohodnine, pripadajoča neto zneska pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 oziroma 2. 7. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo 1.000,00 EUR in 2.000,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku osmih dni na račun Delovnega sodišča v Celju povrniti stroške postopka po osnovni tožbi v znesku 319,54 EUR, stroške postopka po nasprotni tožbi v znesku 309,11 EUR in stroške sodnih taks v višini 99,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III., IV. in VI. točka izreka); neposredno tožniku pa v istem roku plačati 365,20 EUR potnih stroškov in mu vrniti 11,00 EUR plačane sodne takse, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. S sklepom o popravi je sodišče prve stopnje IV. točko izreka sodbe popravilo tako, da je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku osmih dni plačati stroške postopka po nasprotni tožbi v znesku 477,11 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Zoper II., IV. (popravljeno s sklepom o popravi) in V. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka po tožbi in tožeča stranka po nasprotni tožbi, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi ugodi, toženi stranki naloži v plačilo le 11,00 EUR sodne takse, tožniku pa stroške, ki jih je imela tožena stranka po nasprotni tožbi. Podredno predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do odločilnega dejstva, ali je tožnik dejansko upravičen do prejema 2.000,00 EUR oziroma v kolikšni višini bi bil upravičen. Tožnik namreč ni dokazal zatrjevanega obsega opravljenih ur v januarju 2013. Sodišče prve stopnje je nadalje napačno navedlo, da je tožnik v zvezi z nasprotno tožbo dokazal, da je 2.000 EUR dobil plačanih kot gotovinski del plače za januar 2013, saj ni dokazal, da bi v tem mesecu delo dejansko opravljal. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do dejstva, da je tožena stranka vse mesece, razen za januar 2013, nakazovala osnovni del plače na TRR tožnika. Razlog, zakaj ni prejel plače na TRR za mesec januar 2013, je v tem, da ta mesec ni delal. Drži, da je sicer upravičen do osnovne plače, kar je tožena stranka kot nesporno tudi priznala, vendar pa ni upravičen do gotovinskega plačila, ki je odvisno izključno od realizacije opravljenih ur in dejansko opravljenega dela. Sodišče prve stopnje je sledilo le neverodostojni in neprepričljivi izpovedi tožnika, ki pa je ne potrjujejo drugi dokazi. Njegova izpoved ni verodostojna, saj naj bi delal 300 ur v januarju, kar je glede na zimski mesec po praznikih v Nemčiji nemogoče. Sodišče prve stopnje bi se moralo izjasniti tudi do tožnikove izpovedi, da naj bi mu dela naročil A.A. (pravilno: A.A.) in ne osebno B.B. kot delodajalec, kar pomeni, da del, tudi če jih je dejansko opravil, ni opravil za toženo stranko. Tožena stranka v pritožbi navaja tudi, da tožnik ni dokazal, da bi vrnil 1.000,00 EUR iz naslova posojila za nakup avtomobila. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka v IV. in V. točki izreka sodbe. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo 5. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku. Tožnik ima svoje prebivališče na naslovu C. ulica 34, D.. Tožnik se ni pripeljal v Slovenijo izključno zaradi naroka 5. 6. 2015, ampak je imel še druge opravke. Pojasnil je, da ima v BIH zapuščinsko zadevo dan pred narokom. Da je imel tožnik še druge opravke, izhaja tudi iz potrdila, ki je bilo izdano 2. 6. 2015, kar pomeni, da se je na pot odpravil že 3. 6. 2015, zato v Slovenijo zagotovo ni prišel samo zaradi razpisanega naroka. Tožniku ne gredo niti potni stroški zaradi prihoda na narok 7. 5. 2015, saj njegova udeležba ni bila obvezna, hkrati pa tudi ni dokazal, da se je v Sloveniji nahajal le zaradi te pravde. Sodišče prve stopnje je za zastopanje po nasprotni tožbi tožnikovemu pooblaščencu neutemeljeno priznalo 300 točk za zastopanje na prvem naroku, saj so se vsi naroki odvijali skupaj. Potrebni niso bili niti stroški zaradi odsotnosti pooblaščenca iz pisarne (urnina) niti stroški za čas potovanja. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke. Prerekal je pritožbene navedbe in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, popravljene s sklepom o popravi, v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, ter da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pri odločitvi o stroških postopka je sodišče prve stopnje deloma zmotno uporabilo materialno pravo, v preostalem delu pa je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

7. V pritožbi tožena stranka po tožbi in tožeča stranka po nasprotni tožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe jasno in razumljivo navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, jasen in razumljiv pa je tudi izrek sodbe. Ne drži pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja, ali je bil tožnik upravičen do prejema 2.000,00 EUR oziroma do kakšne višine bi bil upravičen. Sodišče prve stopnje je ta dejstva navedlo in pojasnilo v 17. točki obrazložitve sodbe, iz katere izhaja ugotovitev, da je bil tožnik do zneska v višini 2.000,00 EUR upravičen, in sicer iz naslova gotovinskega dela plače za januar 2013. 8. V tem individualnem delovnem sporu je tožnik od tožene stranke zahteval obračun in plačilo ene neizplačane plače v letu 2013 v višini 783,66 EUR, regresa za letni dopust za leto 2012 in sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2013. Navedenim tožbenim zahtevkom je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo. Z nasprotno tožbo je tožena stranka od tožnika zahtevala plačilo zneska 1.000,00 EUR in 2.000,00 EUR, ta dva zahtevka pa je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo. Pritožuje se tožena stranka, in sicer zoper odločitev, da se zavrneta njena zahtevka po nasprotni tožbi, in zoper del odločitev o stroških postopka.

9. Tožena stranka je z nasprotno tožbo od tožnika zahtevala plačilo 1.000,00 EUR, ki jih je tožniku posodila za nakup avtomobila in jih po navedbah tožene stranke ni vrnil. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je verjelo izpovedi tožnika, da je navedeni znesek vrnil v dveh obrokih po 500,00 EUR, ki sta mu bila odtrgana od plače. Tožnik sicer potrdila o vračilu denarja ni predložil, vendar je navedel in v svoji izpovedi to potrdil, da naj bi vračilo izhajalo iz modrega zvezka, v katerem je tožena stranka vodila obračune mesečnih plač (med strankama namreč ni bilo sporno, da so delavci del plače prejemali na TRR, del pa v gotovini, kar je tožena stranka ročno beležila v zvezke). Glede na to, da tožena stranka po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni predložila pravega modrega zvezka, je sodišče prve stopnje verjelo tožniku in tožbeni zahtevek zavrnilo. V zvezi z navedenim je po presoji pritožbenega sodišča neutemeljena pritožbena navedba, da tožnik ni uspel dokazati vračila vtoževanega zneska 1.000,00 EUR. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik vračilo potrdil s svojo izpovedjo, to dejstvo pa je želel dokazati tudi z ustrezno listino, ki pa je tožena stranka ni predložila. Glede na določbo petega odstavka 227. člena ZPP se zato šteje, da je vračilo denarja tožnik dokazal, saj tožena stranka listine, s katero razpolaga, sodišču prve stopnje ni predložila.

10. Tožena stranka je z nasprotno tožbo od tožnika zahtevala še plačilo 2.000,00 EUR. Navajala je, da je tožnik ta znesek brez vednosti in dovoljenja tožene stranke zahteval in 14. 3. 2013 prejel od naročnika tožene stranke iz Nemčije, čeprav je bila tožniku plača za februar 2013 izplačana. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik navedeni denar prejel od A.A. po tem, ko je izročitev denarja odobril direktor tožene stranke, B.B.. Tožnik je v zvezi z navedenim zahtevkom podal ugovor, da se je prejeti znesek nanašal na del plače, ki naj bi jo prejel v gotovini za januar 2013, čemur je tožena stranka nasprotovala z navedbo (podano na prvem naroku za glavno obravnavo 5. 6. 2015), da tožnik januarja 2013 ni delal. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka presodilo, da se je vtoževani znesek nanašal na plačo za januar 2013, saj tožena stranka ni predložila evidence delovnega časa, ki jo je dolžna voditi, in tudi ni dokazala, da je tožnik prejel izplačilo gotovinskega dela plače za januar 2013. Pritožbeno sodišče se strinja tako s pravnimi kot dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da tožnik januarja 2013 ni delal. Glede na to, da tožena stranka ni predložila evidence delovnega časa, ki jo je dolžna voditi(1) in je zato na njej dokazno breme, je sodišče prve stopnje pravilno sledilo tožnikovi izpovedi, da je januarja 2013 delal. Pravilno je tudi ugotovilo, da se znesek 2.000,00 EUR nanaša na gotovinski del plače za januar 2013. Tožena stranka bi namreč lahko predložila obračun mesečne plače za navedeni mesec, saj je obračune gotovinskega dela plače ročno vodila sama. Da bi se navedeni znesek nanašal na plačo za februar 2013 pa ni logično, kot navaja sodišče prve stopnje, saj v tem primeru (če bi dejansko šlo za plačo za februar 2013) tožena stranka tožniku ne bi še dodatno izplačala plače za februar 2013 v gotovini, ko je že vedela, da je tožnik od naročnika iz Nemčije prejel 2.000,00 EUR (da je bil tožniku izplačan tudi gotovinski del plače za februar 2013, ko se je že vedelo, da je prejel 2.000,00 EUR, izhaja iz izpovedi direktorja tožene stranke, B.B.). Tožena stranka si v pritožbi tudi sama s seboj prihaja v nasprotje, saj najprej navaja, da je na dejstvo, da tožnik v januarju 2013 ni delal, mogoče sklepati na podlagi tega, da za ta mesec ni dobil osnovne plače, nakazane na TRR (kar je bil sicer predmet tožnikove tožbe), po drugi strani pa navaja, da je v primeru neopravljanja dela delavec upravičen le do osnovne plače, ki se nakazuje na TRR, ne pa tudi do gotovinskega dela plače. Neutemeljeno tožena stranka oporeka verodostojnosti izpovedi tožnika iz razloga, ker naj bi bilo „matematično neizvedljivo“, da bi tožnik v januarju 2013 delal 300 ur. Da bi tožnik v januarju 2013 delal kar 300 ur, ni nemogoče, zato to ne vpliva na verodostojnost tožnikove izpovedi, pa tudi sicer število ur, ki naj bi jih tožnik opravil v januarju 2013, v tem sporu niti ni relevantno.

11. Pritožbena navedba, da tožnik v januarju 2013 ni opravljal del za toženo stranko, saj naj bi delal po navodilu A.A. in ne tožene stranke, pa predstavlja novo dejstvo, ki ga tožena stranka v dosedanjem postopku ni zatrjevala. Ker ni izkazala, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti že prej, se pritožbeno sodišče do navedene pritožbene navedbe ne opredeljuje (337. člen ZPP).

12. Tožena stranka po tožbi in tožeča stranka po nasprotni tožbi se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka v IV. (popravljena s sklepom o popravi) in V. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka po nasprotni tožbi v znesku 477,11 EUR (IV. točka izreka sodbe, popravljena s sklepom o popravi). Iz obrazložitve sodbe in sklepa o popravi izhaja, da je v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015) tožniku priznalo stroške odgovora na nasprotno tožbo (300 točk), zastopanja na prvem naroku (300 točk), za čas potovanja na narok (40 točk), za urnino (200 točk) in materialne stroške (12 točk), kar skupaj znese 852 točk oziroma 391,07 EUR(2) (477,11 EUR z 22-odstotnim DDV). Tožena stranka meni, da sodišče prve stopnje tožniku ne bi smelo priznati stroškov zastopanja na prvem naroku, saj so bili ti stroški tožniku priznani že v okviru nagrade za narok za postopek s tožbo. Takšno stališče je zmotno, saj pravdni stranki (v primeru njenega uspeha) ne glede na združitev pravd pripadajo stroški, ki so ji nastali tako za postopek s tožbo kot tudi za postopek z nasprotno tožbo. Tožniku tako pripadajo stroški zastopanja na prvem naroku v postopku z nasprotno tožbo, saj ti stroški niso obseženi v nagradi za narok, ki jo je tožnik prejel v zvezi s postopkom s tožbo. Tožniku pripada tudi urnina, saj se domneva, da je narok zaradi združitve pravd trajal dlje in zato ti stroški niso obseženi v nagradi za narok za postopek s tožbo. Utemeljena pa je pritožbena navedba, da tožniku ne pripadajo stroški za čas potovanja na narok, saj so ti že obseženi v nagradi za narok za postopek s tožbo, pa tudi sicer ne gre za potrebne stroške. Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.) izhaja tudi pravica do zastopanje po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika, vendar pa to še ne pomeni, da je nasprotni stranki v postopku treba naložiti v breme stroške, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika iz kraja zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek(3). Kot potrebni stroški za pravdo se tako ne morejo upoštevati stroški za čas potovanja pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža stranke oziroma sodišča (v tem delovnem sporu je pooblaščenec iz E., tožnik pa iz D., prav tako je bilo pristojno Delovno sodišče v Celju) in gre za zastopanje v sorazmerno nezapleteni zadevi, kar velja za konkretni primer. Tožnik zato ni upravičen do stroškov za čas potovanja na narok v višini 40 točk, kar skupaj z 22-odstotnim DDV znese 22,40 EUR. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, popravljene s sklepom o popravi, delno spremenilo v IV. točki izreka tako, da je znesek stroškov zmanjšalo z zneska 477,11 EUR na znesek 454,71 EUR, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

13. Neutemeljeno se tožena stranka pritožuje zoper odločitev o povračilu potnih stroškov, ki so nastali tožniku (V. točka izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo potne stroške kilometrine za prihod na narok 7. 5. 2015 in 5. 6. 2015 na relaciji F. (Nemčija) – D. – F. (Nemčija) (2 × 1660 km × 0,11 EUR). Sodišče prve stopnje je pri tem ob pravilni uporabi Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/2003 in nadalj.) pravilno štelo, da je tožnik upravičen do stroškov za prihod na sodišče iz kraja F. (Nemčija), saj je tam dejansko nastanjen(4). Neutemeljene in nerelevantne pa so pritožbene navedbe, da tožniku potni stroški za prihod na naroka 5. 6. 2015 in 7. 5. 2015 ne pripadajo, saj tožnik ni prišel v Slovenijo le zaradi narokov, ampak tudi iz osebnih razlogov. Tožnik je bil na narok 7. 5. 2015 vabljen (list. št. 48), na naroku 5. 6. 2015 pa je bil zaslišan kot stranka, zato je bil njegov prihod na naroka potreben. Iz tega razloga mu potni stroški, ki jih je zaradi prihoda imel, v celoti pripadajo, ne glede na to, ali je bil njegov prihod v Slovenijo povezan tudi z osebnimi razlogi.

14. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu (II. in V. točka izreka) potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, popravljene s sklepom o popravi z dne 4. 9. 2015, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe. Pravno podlago za takšno odločitev pritožbenemu sodišču daje 353. člen ZPP.

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Kljub temu, da je tožena stranka s pritožbo delno uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena, saj je uspela le s sorazmerno majhnim delom pritožbe (tretji odstavek 154. člena ZPP).

(1) Ta delodajalčeva obveznost izhaja iz 18. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/2006).

(2) Vrednost točke je 0,459 EUR.

(3) Tako tudi sklep pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 115/2015 z dne 9. 4. 2015. (4) Tako tudi sodba VSL I Cp 221/2012 z dne 22. 8. 2012.