Jedro

Izrek izpodbijane sodbe ni ustrezno formuliran, saj ne zadostuje zgolj zavrnitev pobotnega ugovora. Sodišče prve stopnje bi ob podanem pobotnem ugovoru moralo v izreku sodbe odločiti o obstoju ali neobstoju terjatve tožene stranke, ki je bila uveljavljena v pobot, v skladu z določbo tretjega odstavka 324. člena ZPP. Formulacija izreka izpodbijane sodbe je torej pomanjkljiva in neustrezna, ker ni oblikovan jasen in določen tričlenski izrek.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 191. člena OZ, ko je presodilo, da je neutemeljen pobotni ugovor tožene stranke glede nasprotne terjatve. Tožena stranka je tožnici prostovoljno in brez kakršnihkoli zahtev občasno plačala stroške prevoza na delo in z dela. V postopku pred sodiščem prve stopnje je ugovarjala le, da je po pomoti izplačevala te stroške. Ker je tožena stranka morala vedeti, da plačuje nekaj, česar ni dolžna plačati, in kar s pobotnim ugovorom zahteva nazaj, bi si morala pridržati pravico, da znesek zahteva nazaj, če se ugotovi, da ga ni bila dolžna plačati. Tožena stranka pridržka ni navajala niti dokazovala, zato izplačanih zneskov prevoza na delo in z dela ne more zahtevati nazaj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0000 VL 97873/2015 z dne 21. 8. 2015, ostane v veljavi v prvem odstavku izreka, in sicer v delu, ki toženi stranki nalaga plačilo regresa za letni dopust v neto zneskih za leta 2011, 2012, 2013 in 2014 v skupni višini 1.642,97 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih zneskov, navedenih v izreku sodbe, do plačila, v ostalem delu pa ga je razveljavilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici na neto zneske obračunati in plačati dohodnino (I. točka izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna tožnici obračunati razliko do polne plače za mesec februar 2013 v bruto znesku 45,36 EUR, od tega zneska obračunati davke in prispevke, ter ji plačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 3. 2013 do plačila (II. točka izreka) ter da ji je dolžna obračunati plačo za mesec april 2013 v bruto znesku 397,89 EUR, od tega zneska obračunati davke in prispevke, ter ji plačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 5. 2013 do plačila (III. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna tožnici plačati regres za prehrano med delom za meseca februar 2013 v znesku 78,32 EUR in april 2013 v znesku 78,32 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti posameznih zneskov, navedenih v izreku, do plačila (IV. točka izreka), da ji je dolžna za obdobje od januarja 2013 do vključno novembra 2014 obračunati nadurno delo v bruto zneskih, navedenih v izreku, odvesti davke in prispevke, ter ji plačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti posameznih mesečnih zneskov do plačila (V. točka izreka), da ji je dolžna za neizrabljeni letni dopust v letih 2013 in 2014 obračunati bruto zneska 178,00 EUR in 322,56 EUR, od teh zneskov odvesti davke in prispevke, ter ji plačati ustrezna neto zneska z zakonitimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti posameznih mesečnih zneskov, navedenih v izreku, do plačila (VI. točka izreka) ter da ji je dolžna plačati odpravnino v višini 560,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2015 dalje do plačila (VII. točka izreka). Zavrnilo je pobotni ugovor tožene stranke za plačilo 1.511,00 EUR s pripadki (VIII. točka izreka). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je delni umik tožbe za plačilo razlike, razvidne iz IX. točke izreka odločbe, vzelo na znanje in v tem delu postopek ustavilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.543,32 EUR, in sicer tako, da v roku 15 dni od prejema te sodbe plača tožnici znesek 569,79 EUR, znesek 973,53 EUR pa nakaže na račun Delovnega sodišča v Kopru št. ..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (X. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper I. točko izreka, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi priznava, da tožnici ni izplačala zahtevanih zneskov regresa za letni dopust izključno zaradi slabe finančne situacije in je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna. Tožena stranka se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da ni konkretizirano nasprotovala preostalemu tožbenemu zahtevku in da za svoje navedbe ni predložila ustreznih dokazov. Vztraja, da razen zahtevanih zneskov regresa za letni dopust ne dolguje ničesar. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožnica prikrajšana pri izplačilu plače. V postopku pred sodiščem prve stopnje je tožnica zatrjevala le, da ji niso bili plačani stroški prehrane med delom. Navedeno ne drži, saj je plačilo teh stroškov razvidno iz predloženih plačilnih list. Tožena stranka je v spis vložila verodostojno evidenco delovnega časa, ki jo je bila dolžna voditi v skladu s predpisi. Njena evidenca je bila vodena na podlagi uradnih podatkov iz lokala, v katerem je tožnica delala, in bi jo moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri odločitvi. Iz evidence, ki jo je vodila tožena stranka, je razvidno, da tožnica ni imela viška ur oziroma nadur, zato je njen zahtevek v tem delu neutemeljen. Sodišče prve stopnje bi moralo pri oceni izpovedi priče A.A. upoštevati, da tožena stranka priči ni podaljšala pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kar naj bi ji priča zamerila. Sicer pa je v identični zadevi, ki je tekla pred prvostopenjskim sodiščem v zadevi opr. št. Pd 39/2016, navedena priča izpovedala, da se je toženi stranki večkrat pritožila zaradi tožničinega počasnega dela oziroma nedela. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo evidence delovnega časa, ki jo je v spis vložila tožena stranka, niti se do tega dokaza ni posebej opredelilo, je po mnenju tožene stranke podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni omogočila tožnici izrabe letnega dopusta. Tožnica ni pojasnila, kdaj je zaprosila toženo stranko za izrabo letnega dopusta, oziroma kdaj ji tožena stranka izrabe dopusta ni omogočila, kar bi bil pogoj za to, da bi se toženka sploh lahko izjasnila o navedbah tožnice. Zaradi navedenega je v odgovoru na tožbo na splošno prerekala vse navedbe tožnice. Nepravilna je odločitev sodišča prve stopnje o upravičenosti tožnice do odpravnine in njeni višini. Tožena stranka meni, da je utemeljen njen pobotni ugovor. Iz izpovedbe tožnice izhaja, da je delala v B., torej v kraju svojega bivališča, zato ji niso nastali stroški za prevoz na delo in z dela. Vse v zvezi s plačili je za toženo stranko urejal računovodski servis. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka vedela, da plačuje tožnici nekaj, kar ji ne pripada.

3. Tožnica je odgovorila na pritožbo tožene stranke, prerekala je pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, izpodbijana odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna in zakonita.

6. Zmotno je pritožbeno stališče, da tožena stranka ni dolžna tožnici plačati stroškov za prehrano, ker naj bi bilo plačilo teh stroškov razvidno iz plačilnih list. Plačilne liste, iz katerih so sicer razvidni zneski stroškov za prehrano, niso dokazila o plačilu teh stroškov. Dokazov o plačilu stroškov prehrane med delom pa tožena stranka ni predložila. Tožnica je v potrditev navedb, da ji tožena stranka ni povrnila stroškov za prehrano, predložila bančne izpiske, iz katerih je razvidno, da ji tožena stranka teh stroškov ni plačala. Ker tožena stranka teh navedb ni izpodbijala niti ni predlagala ustreznih dokazov, je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno prisodilo zahtevana zneska iz tega naslova.

7. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati zahtevane zneske za opravljeno nadurno delo. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve pravil postopka (po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do evidenc delovnega časa, ki jih je predložila tožena stranka. V 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da evidence tožene stranke ne odražajo resničnega obsega dela tožnice v spornem obdobju, temveč jih je tožena stranka izdelala upoštevajoč časovne normative čiščenja, kot izhaja iz njene izpovedbe. Poleg tega tožena stranka ni predložila evidenc delovnega časa za celotno sporno obdobje. Iz teh razlogov se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na podatke o obsegu nadurnega dela po posameznih mesecih, kot izhajajo iz evidenc, ki jih je vodila tožnica, zlasti zato, ker je tožničino izpoved o opravljanju in obsegu nadurnega dela potrdila tudi priča A.A.. Pritožbena trditev, da se je priča, ki ji tožena stranka ni podaljšala pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pritoževala nad tožničinim počasnim delom, na ugotovljen obseg opravljenega nadurnega dela ne vpliva.

8. V postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka ni izpodbijala navedb in dokazov tožnice, s katerimi je utemeljila zahtevek za plačilo denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust, kot to zahteva 212. člen ZPP. Navedbe tožnice, da ji tožena stranka ni omogočila izrabe 10 dni letnega dopusta v letu 2013 in 9 dni letnega dopusta v letu 2014, je izpodbijala šele v pritožbi. Te navedbe pomenijo nedovoljeno pritožbeno novoto v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP, ker tožena stranka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

9. Tožena stranka v pritožbi ni pojasnila, zakaj naj bi bil napačen zaključek sodišča prve stopnje o upravičenosti tožnice do odpravnine in njen izračun. Tožnici je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 31. 12. 2014, zato je upravičena do odpravnine v višini petine njene povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem zadnje pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi trajanja zaposlitve tožnice pri toženi stranki v času po uveljavitvi Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), v skladu z določbami četrtega in petega odstavka 79. člena tega zakona toženi stranki naložilo, da tožnici plača vtoževano odpravnino v znesku 560,51 EUR.

10. Tožena stranka v pritožbi nadalje uveljavlja, da je utemeljen njen pobotni ugovor. Pritožbeno sodišče pripominja, da izrek izpodbijane sodbe ni ustrezno formuliran, saj ne zadostuje zgolj zavrnitev pobotnega ugovora. Sodišče prve stopnje bi ob podanem pobotnem ugovoru moralo v izreku sodbe odločiti o obstoju ali neobstoju terjatve tožene stranke, ki je bila uveljavljena v pobot, v skladu z določbo tretjega odstavka 324. člena ZPP. Formulacija izreka izpodbijane sodbe je torej pomanjkljiva in neustrezna, ker ni oblikovan jasen in določen tričlenski izrek. Sicer pa je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 191. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji), ko je presodilo, da je neutemeljen pobotni ugovor tožene stranke glede nasprotne terjatve v znesku 1.511,00 EUR. Tožena stranka je tožnici prostovoljno in brez kakršnihkoli zahtev občasno plačala stroške prevoza na delo in z dela. V postopku pred sodiščem prve stopnje je ugovarjala le, da je po pomoti izplačevala te stroške. Tak ugovor brez kakršnihkoli dokazov je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo, saj je plačilne liste, na katerih je naveden tožničin naslov, pripravljala tožena stranka, ki je tožnici odrejala delo in natančno poznala kraj opravljanja dela. Ker je tožena stranka morala vedeti, da plačuje nekaj, česar ni dolžna plačati, in kar s pobotnim ugovorom zahteva nazaj, bi si morala pridržati pravico, da znesek zahteva nazaj, če se ugotovi, da ga ni bila dolžna plačati. Tožena stranka pridržka ni navajala niti dokazovala, zato izplačanih zneskov prevoza na delo in z dela ne more zahtevati nazaj, kot je to že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Šele v pritožbi je tožena stranka začela navajati, da je vse v zvezi z obračunom plač pripravljal računovodski servis in da zato ni mogla vedeti, da tožnici izplačuje nekaj, česar ne dolguje. Te navedbe pomenijo nedovoljeno pritožbeno novoto v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP, ker tožena stranka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

11. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odgovor tožnice na pritožbo tožene stranke ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z določili prvega odstavka 165. člena ter 155. člena ZPP.