Jedro

Pravico do odkupa stanovanja po Stanovanjskem zakonu lahko najemnik stanovanja uveljavlja šele po pravnomočno končanem denacionalizacijskem postopku, ni pa to podlaga za obnovo denacionalizacijskega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke z dne 2.4.2001. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper sklep Upravne enote L., Izpostava C. z dne 27.11.2000. Z njim je prvostopni organ zavrgel njun predlog za obnovo postopka, ki je bil končan z delno odločbo Upravne enote L., Izpostava C. z dne 11.3.1996, s katero je bil ZZS in SZD vrnjen v last oziroma v last in posest podržavljeni del stavbe D. (1. odstavek izrek izpodbijane odločbe), z 2. odstavkom izreka izpodbijane odločbe pa je tožena stranka prvostopnemu organu naložila, da v roku 60 dni odloči o priglasitvi zahtevka tožniku za povrnitev vlaganj v stavbo. Po presoji tožene stranke tožnika ne moreta predlagati obnove po določbi 23. člena ZDen-B, pravica do odkupa stanovanja pa ni verjetno izkazan obnovitveni razlog po 9. točki 249. člena ZUP.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da obnovo postopka po 23. členu ZDen-B, na katerega sta svoj predlog oprla tožnika, lahko predlagajo stranke v postopku, državni tožilec, državni pravobranilec in družbeni pravobranilec. Po določbi 60. člena ZDen je stranka v denacionalizacijskem postopku poleg zavezanca in upravičenca tudi druga fizična ali pravna oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Z ZDen-B je bilo izrecno še določeno, da je stranka fizična ali pravna oseba, ki je do uveljavitve zakona vlagala v podržavljeno nepremičnino, kadar in kolikor se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj. Ta dopolnitev ne pomeni novo priznanega položaja stranke najemnika v denacionalizacijskem postopku. Imel ga je že po 49. členu ZUP/86. Tožnika sta najemnika prostorov v pritličju podržavljene stavbe D. v L., v denacionalizacijskem postopku obravnavanih kot poslovni prostor, potrditvah tožnikov pa stanovanjski prostor. V smislu 60. člena ZDen sta lahko v denacionalizacijskem postopku stranki, kolikor v tem postopku varujeta svoje pravice in koristi. Ker so v denacionalizacijskem postopku najemna razmerja tako glede stanovanj (29. člen ZDen) kot glede poslovnih prostorov (30. člen ZDen) varovana, najemniku iz najemnega razmerja ne gre položaj stranke v denacionalizacijskem postopku. Iz te podlage tožnika svoje pravice do udeležbe v postopku nista zatrjevala. Svoj pravni interes sta oprla na pravico do odkupa stanovanja po Stanovanjskem zakonu (SZ). Pravico do odkupa stanovanja je posebna pravica po 117. členu SZ. Po določbi 115. člena tega zakona so subjekti, ki so po SZ stanovanja lastninili denacionalizacijski zavezanci. Prodaja stanovanja, ki je lahko predmet denacionalizacije, po SZ ni možna. Pravico do odkupa lahko najemnik uveljavlja šele po pravnomočno končanem denacionalizacijskem postopku. Realizira jo proti lastniku, ki mu je bilo stanovanje vrnjeno. Iz te ureditve izhaja, da tožnika pravico do odkupa stanovanja ne varujeta v denacionalizacijskem postopku. Zato v tem svojstvu ne moreta biti stranki v denacionalizacijskem postopku. Njuno nasprotno stališče je zmotno. Pač pa lahko varujeta svoje pravice iz vlaganj v podržavljeno premoženje. V obravnavanem primeru je bil denacionalizacijski postopek pravnomočno končan pred uveljavitvijo ZDen-B. Za takšne postopke je v 24. členu ZDen-B določeno, da lahko stranke iz 60. člena ZDen podajo zahtevo iz 25. člena ZDen (zahtevo za razliko v vrednosti iz naslova večvrednosti vrnjene nepremičnine) v roku enega leta od uveljavitve zakona.

Navedena določba ne predpisuje, da se vračilu vlaganj odloča v obnovi denacionalizacijskega postopka. Iz sklicevanja na 25. člen ZDen je mogoče utemeljeno zaključiti, da je zakonodajalec za obravnavanje teh zahtev predvidel naknadno odločanje z dopolnilno odločbo. Zato lahko tožnika vlaganja uveljavljata v dopolnilnem postopku. Zato je pravilna odločitev tožene stranke, da mora prvostopni organ o takšnem njunem zahtevku odločiti. Ne moreta pa s sklicevanjem na uveljavljanje vlaganj utemeljevati, da imata v denacionalizacijskem postopku položaj stranke in zahtevati obnovo tega postopka, ker naj bi varovala svojo zatrjevano pravico za odkup stanovanja. Tožnika zato v denacionalizacijskem postopku, končanim z delno odločbo z dne 11.3.1996, nimata položaja stranke, ker v tem postopku ne varujeta nobene svoje pravice ali pravne koristi. Če pa nista stranki, tudi nista upravičeni osebi za predlaganje obnove postopka. Zato je odločitev prvostopnega organa, ki je njun predlog za obnovo postopka iz tega razloga zavrgel, pravilna, pravilna pa je odločitev tožene stranke, ki je to odločitev potrdila, čeprav je tožena stranka pri tem tudi ocenila, da okoliščine, na katere se predlog opira, niso verjetno izkazane. Na drugačno odločitev ne more vplivati pravdni postopek, ki sta ga tožnika sprožila zaradi odkupa stanovanja.

Vračanje nepremičnine v denacionalizacijskem postopku ni civilnopravno razpolaganje.

Tožnika v pritožbi uveljavljata bistveno kršitev določb postopka, napačno uporabo materialnega zakona in zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Navajata, da je sodišče odločalo samo na podlagi ZUS. Tožba zaradi odkupa je že vložena. Do pravnomočne rešitve pravde bi moral biti upravni postopek prekinjen. Kršeni sta bili pravica do sodnega varstva in enakost pred zakonom. Tožnika tudi trdita, da je odločba, katere obnovo predlagata, nična. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, podrejeno pa, da samo opravi glavno obravnavo in s sodbo spremeni izpodbijano sodbo.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbo v tem upravnem sporu zavrnilo s presojo, da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja tudi z razlogi, navedenimi v izpodbijani sodbi. Tudi tožbeni ugovori so bili utemeljeno in pravilno zavrnjeni. Vse razloge sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče sprejema kot svoje razloge pri presoji pritožbe.

Sodišče prve stopnje je odločalo na podlagi določb ZUS, vendar njegova presoja predstavlja celotno presojo zakonitosti izpodbijane odločbe v okviru tožbenih ugovorov. Iz že navedenih razlogov (pravilno stališče o opredelitvi pravice do odkupa po Stanovanjskem zakonu) in ker se upravni spor nanaša na pravilnost zavrženja predloga za obnovo denacionalizacijskega postopka, ni podlage za pritožbeni ugovor o obligatorni prekinitvi denacionalizacijskega postopka. Ob pravilnih stališčih, na katerih temelji izpodbijana sodba in ki so bili tudi podlaga za zavrnitev tožbe, ne drži očitek o kršitvah pravice do sodnega varstva in enakosti pred zakonom. Tožnika s pritožbo tudi ne moreta uspeti s pavšalnim in nekonkretiziranim ugovorom o ničnosti odločbe, glede katere sta predlagala obnovo.

Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani.

Skladno z določbo 73. člena ZUS je pritožbeno sodišče zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.