Jedro

Obrazložitev odločitve, da mora obtoženec oškodovani družbi plačati znesek 139.722,30 EUR, z ugotovitvijo, da je obtoženec spoznan za krivega kaznivega dejanja, s katerim je bila oškodovancu povzročena škoda, ne zadostuje za nastop civilnopravnih posledic, to je za odgovornost za s kaznivim dejanjem nastalo škodo.

Sodišče lahko šele na podlagi presoje konkretnega primera, ob upoštevanju vseh določb civilnega materialnega prava, sprejme pravilno odločitev o premoženjskopravnem zahtevku.

Izrek

I. Pritožbi zagovornice obtoženega A. A. se ugodi, izpodbijana sodba se pod točkama II in III izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. V ostalem se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Novem mestu obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 234.a člena KZ in kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem in prvem odstavku 227. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje pod točko 1 izreka določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2 izreka pa sedem mesecev zapora in mu nato določilo enotno kazen dve leti zapora s preizkusno dobo pet let (tč. I izreka). Odločilo je še, da je obtoženi dolžan oškodovani družbi B. d. o. o. plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 139.722,30 EUR, s presežkom zahtevka pa je oškodovano družbo napotilo na pravdo (tč. II izreka). Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni po pravnomočnosti sodbe, ter sodno takso v znesku 168,00 EUR (tč. III izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila zagovornica obtoženca, izpodbija pa odločbo o premoženjskopravnem zahtevku zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da oškodovano družbo B. d. o. o. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno „odločanje“.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov sodbe v izpodbijanem delu in pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica utemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožba ima prav, da je sodišče prve stopnje odločitev, da mora obtoženec oškodovani družbi B. d. o. o. plačati znesek 139.722,30 EUR obrazložilo z ugotovitvijo, da je obtoženec spoznan za krivega kaznivega dejanja, s katerim je bila oškodovancu povzročena škoda, kar pa ne zadostuje za nastop civilnopravnih posledic, to je za odgovornost za s kaznivim dejanjem nastalo škodo. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v okviru obrazložitve odločbe o premoženjskopravnem zahtevku v točki 26 najprej povzelo celoten opis dejanj iz izreka sodbe, nato pa v točki 27 izpeljalo obtoženčevo obveznost plačila škode oškodovancu zaradi ugotovljene krivde za storjeni kaznivi dejanji.

5. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da takšna obrazložitev odločitve o naložitvi plačila škode obtožencu v kazenskem postopku, ki je adhezijski postopek, ne zadostuje, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Utemeljeno pritožnica izpostavlja odločbo Ustavnega sodišča Up 103/2014 z dne 6. 6. 2018, v kateri je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da pravni sklep o obstoju kaznivega dejanja in obdolženčevi krivdi, ki temelji na kazenskopravni normi, sam po sebi ne zadostuje za pravni sklep o civilnopravnih posledicah. Sodišče lahko šele na podlagi presoje konkretnega primera, ob upoštevanju vseh določb civilnega materialnega prava, sprejme pravilno odločitev o premoženjsko pravnem zahtevku. To presojo pa mora na konkreten način in z zadostno jasnostjo v sodbi obrazložiti. Navesti mora formalne pravne vire, na temelju katerih je izpeljalo svojo odločitev, ugotovljena dejstva in dokaze, iz katerih ta dejstva izhajajo, ter utemeljitev oblikovanja zgornje in spodnje premise pravnega silogizma ter podreditev spodnje premise zgornji, kar izpostavlja tudi pritožnica v svoji pritožbi.

6. Po navedenem se pritožbeno sodišče pridružuje očitku pritožnice, da odločitve o premoženjskopravnem zahtevku sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo. Obrazložena sodna odločba je namreč bistven del poštenega postopka, ki je varovan s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, kar izpostavlja tudi pritožnica. Ustrezna obrazložitev je še posebej potrebna za stranko, ki v postopku odločanja o svoji pravici, obveznosti oziroma pravnem interesu, ni bila uspešna. Ustrezna obrazložitev pa je pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve.1

7. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi obtoženčeve zagovornice in izpodbijano sodbo razveljavilo v delu, ki se nanaša na premoženjskopravni zahtevek. Zaradi takšne odločitve pa je bilo potrebno razveljaviti tudi odločbo o stroških brez postopka. V tem obsegu je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo navedeno pomanjkljivost odpraviti in v primeru ponovne odločitve, da je obtoženec dolžan oškodovancu plačati zahtevani znesek, navesti razloge za svojo odločitev v skladu z gornjimi napotki. Ponovno pa bo moralo odločiti tudi o stroških kazenskega postopka.

8. Ob po uradni dolžnosti opravljenem preizkusu ostalega dela sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona v škodo obtoženca (člen 383 ZKP), zato je izpodbijano sodbo v nerazveljavljenem delu potrdilo.

1 19. točka odločbe Ustavnega sodišča Up 613/16 z dne 28. 9. 2016.