Jedro

Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi neveljaven zaradi nedopustne grožnje zunanjega pravnega svetovalca tožene stranke. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje namreč nobena od zaslišanih prič ni potrdila tožničinih navedb, da ji je navedeni pred pričetkom zagovora rekel, da bo v primeru, če sporazuma ne podpiše, v njeni kartoteki in na oglasni deski objavljeno, da je službo izgubila zaradi kršitev delovnih obveznosti. Tudi sicer te besede, četudi bi bile izrečene, ne predstavljajo nedopustne grožnje v smislu drugega odstavka 45. člena OZ.

Utemeljena je pritožbena navedba tožnice, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati psihoterapevta. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da predlagana priča ne bi mogla izpovedati, v kakšnem čustvenem ali psihičnem stanju se je tožnica nahajala v času podpisa sporazuma. Vendar pa je tožnica že s pripravljalno vlogo sodišču prve stopnje predložila psihološko mnenje, v katerem je ta psihoterapevt zapisal, da tožnica po njegovem mnenju v trenutku podpisa obravnavanega sporazuma ni bila sposobna razumeti pomena svojega ravnanja, ter da sporazuma ni sklenila s pravo voljo. Sodišče prve stopnje bi zato predlagano izvedeno pričo moralo zaslišati. Sodišče nima ustreznega strokovnega znanja za presojo, kaj bi glede stanja tožnice v trenutku podpisa sporazuma izvedena priča lahko izpovedala, in kaj ne. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki sta ga stranki sklenili 7. 10. 2015 (točka I/1 izreka sodbe) ter da je tožena stranka dolžna tožnico v roku 8 dni pozvati nazaj na delo, ji za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do reintegracije priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 9. 2011, jo za to obdobje prijaviti v invalidsko in pokojninsko zavarovanje in ji obračunati pripadajoče bruto plače, od njih odvesti predpisane davke in prispevke ter akontacijo dohodnine, tožnici pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec (točka I/2 izreka sodbe). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi vztraja pri navedbah, da v trenutku podpisa sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ni bila sposobna razumeti pomena in pravnih posledic svojega podpisa. V dokaz teh navedb je v postopku na prvi stopnji predlagala postavitev sodnega izvedenca klinične psihologije in zaslišanje priče A.A., univ. dipl. psih., ki je o njenem stanju v trenutku podpisa sporazuma podal pisno mnenje. Sodišču prve stopnje očita, da je navedena dokazna predloga neutemeljeno zavrnilo in se v zvezi s tem sklicuje na sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 662/2015 z dne 14. 1. 2016. Izpostavlja, da sodišče prve stopnje nima strokovnega znanja za presojo, kaj bi predlagani izvedenec psihiatrične stroke lahko ugotovil glede njenega stanja v trenutku podpisa sporazuma. Uveljavlja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njen dokazni predlog za zaslišanje B.B., saj bi ta lahko izpovedal o njenih osebnostnih lastnostih in odzivih v stiku z avtoriteto. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da priča nima ustreznega strokovnega znanja za oceno tožničinih osebnostnih lastnosti, vendar pa bi izvedenec psiholog na podlagi izpovedi B.B. lahko natančneje ocenil tožničino naravo in njeno sposobnost odločanja v stresnih situacijah. Nasprotuje dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka v trenutku podpisa sporazuma nanjo ni izvajala nobenega pritiska, saj ji je C.C. že pred pričetkom zagovora rekel, da bo zanjo najbolje, če podpiše sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Ob tem jo je tudi opozoril, da bo v nasprotnem primeru v njeni kartoteki in na oglasni deski objavljeno, da je službo izgubila zaradi kršitve delovnih obveznosti, sodišče prve stopnje pa se do te nedopustne grožnje ni opredelilo. Sodišču prve stopnje očita, da je izpoved C.C. ocenilo kot verodostojno, čeprav so v njej določene nejasnosti in nasprotja. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnice, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo uveljavljano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP1 .

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 9. 2011 za nedoločen čas na delovnem mestu vodja skladišča. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki sta ga stranki sklenili na zagovoru v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi 7. 10. 2015. Tožnica je s tožbenim zahtevkom zahtevala razveljavitev sporazuma z utemeljitvijo, da v trenutku podpisa sporazuma ni bila sposobna razumeti pomena svojega ravnanja ter da sporazuma ni podpisala s pravo voljo. Zatrjevala je tudi nedopustno grožnjo in prevaro s strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnica sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi sklenila zavestno in prostovoljno ter da tožena stranka nad njo ni izvajala nedovoljenega pritiska ali nedopustne grožnje, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

7. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013) v 81. členu določa, da pogodba o zaposlitvi lahko preneha veljati s pisnim sporazumom med strankama, pri čemer mora delodajalec delavca pisno obvestiti o pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Glede napak volje (zmota, grožnja, strah) oziroma ničnosti ter obstoja pogodbene podlage v zvezi s sporazumom o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi se v skladu z določbo prvega odstavka 13. člena ZDR-1 smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, to so določbe Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.). V skladu z določbo drugega odstavka 18. člena OZ mora biti izjava volje za sklenitev pogodbe svobodna in resna. Stranka lahko zahteva razveljavitev pogodbe, če je druga pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil pri njej utemeljen strah, tako da je ta zaradi tega sklenila pogodbo (prvi odstavek 45. člena OZ). Po določbi drugega odstavka 45. člena OZ se strah šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega.

8. Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi neveljaven zaradi nedopustne grožnje zunanjega pravnega svetovalca tožene stranke C.C.. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje namreč nobena od zaslišanih prič ni potrdila tožničinih navedb, da ji je C.C. pred pričetkom zagovora rekel, da bo v primeru, če sporazuma ne podpiše, v njeni kartoteki in na oglasni deski objavljeno, da je službo izgubila zaradi kršitev delovnih obveznosti. Sicer pa te besede, četudi bi bile izrečene, po prepričanju pritožbenega sodišča ne predstavljajo nedopustne grožnje v smislu drugega odstavka 45. člena OZ. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožničinih navedb v zvezi s tem, saj jih je kot neutemeljene zavrnilo v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

9. Utemeljena pa je pritožbena navedba tožnice, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati psihoterapevta A.A., univ. dipl. psih. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da predlagana priča ne bi mogla izpovedati, v kakšnem čustvenem ali psihičnem stanju se je tožnica nahajala v času podpisa sporazuma. Vendar pa je tožnica že s pripravljalno vlogo z dne 8. 3. 2016 sodišču prve stopnje predložila Psihološko mnenje z dne 14. 12. 2015 (A7), v katerem je A.A., univ. dipl. psih. zapisal, da tožnica po njegovem mnenju v trenutku podpisa obravnavanega sporazuma ni bila sposobna razumeti pomena svojega ravnanja ter da sporazuma ni sklenila s pravo voljo. Sodišče prve stopnje bi zato predlagano izvedeno pričo moralo zaslišati, ob tem pa pritožbeno sodišče dodaja, da sodišče nima ustreznega strokovnega znanja za presojo, kaj bi glede stanja tožnice v trenutku podpisa sporazuma izvedena priča lahko izpovedala in kaj ne. Neutemeljeno pa je tožničino pritožbeno uveljavljanje, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati pričo B.B.. Tudi po presoji pritožbenega sodišča njegovo zaslišanje ni bilo potrebno, saj priča nima ustreznega strokovnega znanja za oceno tožničinih osebnostnih lastnosti.

10. Zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju zaslišati pričo A.A., univ. dipl. psih. Po dopolnitvi dokaznega postopka bo moralo ugotoviti, kako tožnica deluje v stresnih situacijah kot je zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in, ali je takšno stresno stanje lahko vplivalo na njeno razumevanje obravnavanega dogodka. Če bo to potrebno, naj v zvezi z ugotavljanjem dejstva, ali je tožnica sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi sklenila zavestno in prostovoljno, postavi sodnega izvedenca klinične psihologije, kot je to predlagala tožnica.

11. Glede na to, da je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo že iz zgoraj navedenega razloga, ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločitev o pritožbenih stroških na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

1 Tožnica v zvezi s tem sicer uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar gre v resnici za uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 399. člena ZPP.