1. 4. 2010

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe družbe SNIMEX, mednarodna špedicija, d. o. o., Šempeter pri Gorici, ki jo zastopa Mateja Končan Verstovšek, odvetnica v Celju, na seji 1. aprila 2010

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 143. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99, 40/99 – popr. in 59/02) se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 654/2008 z dne 22. 10. 2008, zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. U 146/2006 z dne 5. 6. 2008, zoper odločbo Ministrstva za finance št. DT-426-31/927-02/0200-010 z dne 27. 2. 2006 in zoper odločbo Carinskega urada Nova Gorica št. 426-25/799-02/8200-040 z dne 16. 5. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Carinski urad Nova Gorica je v postopku naknadnega obračuna carinskega dolga po c. točki prvega odstavka 154. člena Carinskega zakona (v nadaljevanju CZ) pritožnici kot deklarantu naložil plačilo carine za blago, sproščeno v promet po enotni carinski listini (v nadaljevanju ECL) in priloženem Potrdilu o prometu blaga EUR.1. Naknadni obračun carine temelji na ugotovitvi, da preferencialna obravnava blaga v prvotnem postopku carinjenja ni bila upravičena, ker priloženo Potrdilo EUR.1 ne izpolnjuje zahtevanih pogojev verodostojnosti in točnosti, oziroma da blago nima porekla v smislu Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani (Uradni listi RS, št. 44/97, MP, št. 13/97 – MESP). Ministrstvo za finance je pritožbo pritožnice zoper prvostopenjsko upravno odločbo zavrnilo kot neutemeljeno. Zoper njo je pritožnica vložila tožbo, ki pa jo je Upravno sodišče zavrnilo in s tem potrdilo pravilnost naknadnega obračuna carine. Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom revizijo pritožnice zavrglo, ker je presodilo, da niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju ZUS-1)

Zoper navedene odločitve je pritožnica vložila ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitev pravice iz 22. člena Ustave, ki jo utemeljuje s trditvijo, da je v obravnavani zadevi prišlo do napačne uporabe materialnega prava, zlasti določb Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju OZ) o špedicijski pogodbi. Ne strinja se s presojo, da je v predmetnem carinskem postopku nastopala v vlogi deklaranta in s tem zavezanca za plačilo naknadno obračunane carine po tretjem odstavku 143. člena CZ.[1] Trdi, da se je s špedicijsko pogodbo zavezala opraviti le potrebna carinska dejanja v zvezi z vlaganjem carinskih dokumentov za uvoz rabljenih osebnih vozil, ni pa se zavezala k plačilu carinskih dajatev. Z izpodbijano odločitvijo naj bi ji bila kršena pravica iz 870. člena OZ [2], ker v času naknadnega obračuna carine na uvoženem blagu ni imela več zastavne pravice in s tem zavarovanja za terjatve do svojega naročnika. Meni, da bi organi odločanja ob pravilni presoji spisovne dokumentacije (špedicijske pogodbe in pooblastila naročnika) ter ob uporabi 870. člena OZ morali priti do zaključka, da je pritožnica v obravnavanem carinskem postopku nastopala le v vlogi zastopnika, ne pa tudi v vlogi deklaranta, zato ne bi smela biti pasivno legitimirana v postopku naknadnega obračuna carinskega dolga.

Hkrati z ustavno pritožbo je pritožnica vložila tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 143. člena CZ. Navaja, da so določbe CZ v primerjavi z določbami OZ lex specialis in da izpodbijana določba kot taka ni usklajena z 870. členom OZ. Meni, da glede na določbe špedicijske pogodbe o zakoniti zastavni pravici špediterja (ki je tudi deklarant) ne bi smeli bremeniti za naknadno ugotovljeno carinsko obveznost po tem, ko je carinjeno blago že predal svojemu naročniku oziroma prejemniku blaga. Neupoštevanje navedene določbe OZ pri ugotavljanju carinskega dolžnika v postopku naknadne odmere carinskih obveznosti po mnenju pritožnice postavlja špediterje, kot je sama, v neenakopraven položaj nasproti tistim špediterjem, za katere carinski organ naknadno ni ugotovil carinske obveznosti.

B. – I.

Z izpodbijano odločitvijo Vrhovnega sodišča je bil končan sodni postopek, v katerem je pritožnica izpodbijala odločitev upravnega organa o naknadnem obračunu carinskega dolga, ki ji je bil naložen v plačilo kot deklarantu na podlagi tretjega odstavka 143. člena CZ. V postopku, v katerem so bile izdane izpodbijane odločbe, je bila uporabljena izpodbijana določba CZ[3]. To pomeni, da bi morebitna ugoditev pobudi lahko vplivala na pravni položaj pritožnice. Zato pritožnica izkazuje pravovarstveno potrebo (47. člen Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) za oceno ustavnosti izpodbijane določbe.[4]

Pobudnica izpodbija tretji odstavek 143. člena CZ, po katerem je carinski dolžnik za carinski dolg iz prvega odstavka tega člena deklarant; v primeru posrednega zastopanja je carinski dolžnik tudi oseba, za račun katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo. Očita mu neskladje s 870. členom OZ, ker omogoča naložitev naknadno odmerjenega carinskega dolga špediterju (deklarantu) tudi po tem, ko na blagu, ki je bil predmet carinskega postopka, nima več zastavne pravice. Zatrjevano neskladje izpodbijane določbe CZ z 870. členom OZ oziroma neupoštevanje navedene določbe OZ v postopkih naknadnega ugotavljanja carinske obveznosti pa po mnenju pobudnice povzroča tudi neenako obravnavanje špediterjev v carinskih postopkih.

Pobudnica zatrjuje neskladje določb dveh zakonov, ki sta v hierarhiji pravnih aktov prirejena (imata enako pravno veljavo). Ustavno sodišče ni pristojno ocenjevati medsebojne skladnosti dveh zakonov ali zakonskih norm. Po ustaljeni ustavnosodni presoji Ustavno sodišče medsebojno (ne)skladnost dveh zakonov presoja le, če bi ta pomenila anomijo v pravnem redu, ki bi kršila načela pravne države in s tem 2. člen Ustave (glej npr. odločbo št. U-I-299/96 z dne 12. 12. 1996, Uradni list RS, št. 5/97 in OdlUS V, 177). Pobudnica takega neskladja ne zatrjuje. Zatrjevano neskladje med navedenima zakonoma pa tudi ne more povzročiti kršitve pravice do enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave. Člen 870 OZ namreč ne more vplivati na položaj špediterjev kot carinskih dolžnikov v carinskem postopku, saj ne ureja pravnega razmerja med udeleženci v carinskem postopku, tj. med carinskimi dolžniki in carinskimi organi. Gre za različna položaja, ki ne zahtevata enake ureditve. Zato je očitek o neskladju izpodbijane ureditve z drugim odstavkom 14. člena Ustave iz razlogov, ki jih navaja pobudnica, očitno neutemeljen. Zgolj z navedbami, ki po vsebini pomenijo nestrinjanje pobudnice z razlago zakonskih določb, uporabljenih v konkretnem postopku, pa pobude tudi ne more utemeljiti.

Kolikor pa se z navedbami v pobudi pobudnica zavzema za ureditev, po kateri bi s predajo (z izročitvijo) blaga (ki je bilo predmet carinskega postopka) njegovemu naročniku, prenehalo razmerje med špediterjem in naročnikom ter s tem vse obveznosti špediterja kot deklaranta v carinskem postopku, pa Ustavno sodišče pojasnjuje, da je v odločbi št. U-I-310/02 z dne 11. 3. 2004 (Uradni list RS, št. 33/04 in OdlUS XIII, 17) že presodilo, da razmerje med carinskim dolžnikom in carinskim organom ter med carinskim dolžnikom kot pooblaščencem in pooblastiteljem traja, dokler je carinski postopek temelj za nastanek posameznih pravic in obveznosti oziroma dokler lahko zaradi carinskega postopka nastanejo pravice in obveznosti. Z vidika določitve carinskega dolžnika zato ni pomembno, kdaj se carinski dolg obračuna oziroma kdaj nastopijo okoliščine zaradi katerih je treba carinski dolg obračunati. Presodilo je tudi, da gre za razmerje, ki je nastalo zaradi izpolnitve obveznosti iz naslova javne dajatve, s katero se zagotavlja denarni priliv proračuna, in da je morebitni naknadno obračunan carinski dolg dolžna izpolniti tista oseba, ki bi jo bremenil (zaradi pogodbeno prevzete obveznosti) prvotni obračun carinskega dolga. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče med drugim tudi poudarilo, da položaj, v katerem oseba nastopa v carinskem postopku, razbere carinski organ iz listin (ECL), ki se predložijo, ker so potrebne za izvedbo izbranega carinskega postopka.

Ker pobudnica ne navaja ustavnopravno pomembnih argumentov, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev od odločitve v odločbi št. U-I-310/02, je Ustavno sodišče pobudo kot očitno neutemeljeno zavrnilo (1. točka izreka).

B. – II.

Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane (2. točka izreka).

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

Jože Tratnik Predsednik

[1]Tretji odstavek 143. člena CZ določa, da je carinski dolžnik za carinski dolg iz prvega odstavka tega člena deklarant; v primeru posrednega zastopanja je carinski dolžnik tudi oseba, za račun katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo.

[2]Prvi odstavek 870. člena OZ določa: "(1) Za zavarovanje svojih terjatev, nastalih v zvezi s špedicijsko pogodbo, ima špediter zastavno pravico na stvareh, ki so mu bile izročene za špedicijo in v zvezi z njo, vse dokler jih ima v posesti ali dokler ima v rokah listino, ki mu omogoča razpolaganje z njimi."

[3]Z uveljavitvijo Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (Uradni list RS, št. 25/2004 in 111/2007) je izpodbijana določba prenehala veljati.

[4]Na podlagi prvega odstavka 47. člena ZUstS lahko Ustavno sodišče presoja neveljavne predpise, če niso bile odpravljene posledice protiustavnosti in nezakonitosti. Za oceno ustavnosti predpisa, ki je prenehal veljati, mora pobudnik izkazati t. i. pravovarstveno potrebo.