Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče A. A., ki je bil v času sklepanja pogodbe zakoniti zastopnik toženca. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da njegova izpoved ne bi mogla nadomestiti ustreznih listinskih dokazov. Ko toženec zatrjuje, da je bila oprema v višini 170.000,00 EUR dobavljena in plačana, se od njega utemeljeno pričakuje predložitev ustreznih transparentnih listinskih dokazov. Dokazi, ki jih je predložil toženec, pa so, razen predloženih bančnih izpiskov, ki pa ne dokazujejo plačila računa št. 12111601, bodisi listine, ki so bile pripravljene s strani njega samega ali pa družbe, katere zakoniti zastopnik je bil tudi zakoniti zastopnik toženca, bodisi listine, pri katerih naj bi sicer sodelovale tretje osebe, vendar so ostale s strani tretjih oseb nepodpisane (npr. zapisnik z dne 3. 7. 2013, asignacijske pogodbe). Pravilno pritožba ugotavlja, da bi se lahko z zaslišanjem priče (zgolj) podkrepili oziroma razjasnili predloženi listinski dokazi. Ob podanih trditvah, ki so bile deloma nelogične, deloma pa jih je med postopkom toženec spreminjal in so tudi sicer glede na splošne življenjske izkušnje malo verjetne ter upoštevaje naravo predloženih listin toženca in odgovore družbe S. AG in R., pa to ne bi vplivalo na sprejeto odločitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2015 dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo in pravdne stroške v znesku 6.698,70 EUR, v primeru zamude z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev do plačila.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženec po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka zaradi neizvedbe dokaznih predlogov za zaslišanje zakonitega zastopnika A. A. in priče B. B. Meni, da je predložil ustrezne listinske dokaze, ki dokazujejo dobavo in plačilo opreme. Zaslišanje njegovega zakonitega zastopnika teh dokazov ne bi nadomestilo, ampak bi jih dodatno podkrepilo ter jih tudi razjasnilo. Z zaslišanjem zakonitega zastopnika bi bilo mogoče tudi natančneje ugotoviti, kdaj se je izkazalo, da oprema ne ustreza oziroma, kdaj je prišlo do spremembe ISSF pravil oziroma kako to, da je bilo mogoče tekmovanje, ki je potekalo 2012, kljub temu izvesti. Dokaz z zaslišanjem B. B. je predlagal pravočasno, saj ga je sodišče z dopisom z dne 26. 6. 2018 pozvalo, da se izjavi o pridobljenih dokazih. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede temelja tožbenega zahtevka oprlo le na navedbe tožnice in izvedene dokaze, ki jih je ta predlagala, navedb in izvedenih dokazov, ki so bili predlagani s strani toženca, pa ni upoštevalo oziroma se do njih ni opredelilo. Sodišče prve stopnje si je napačno razlagalo njegove navedbe iz 9. točke pripravljalne vloge z dne 16. 2. 2017 in posledično zmotno kot nesporno štelo, da je zaprosil za sredstva za nakup opreme, specificirane v predračunih, ki so bili priloženi k vlogi. Med postopkom pred sodiščem prve stopnje je bilo sporno, kaj je bil predmet investicije oziroma za katero opremo je toženec zaprosil za sredstva. V predmetni vlogi je navedel, da je bil predmet financiranja po javnem razpisu ter na podlagi sklenjene pogodbe nabava in vgradnja tehnične elektronske opreme s konektorji in softwarom za potrebe svetovnega in evropskega prvenstva, pri čemer v pogodbi ni nikjer navedeno, da naj bi se na njeni podlagi financirala zgolj dobava opreme za disciplini puška in pištola. Prav tako je v tej vlogi pojasnil, da je software isti, ne glede na to, za katero disciplino se uporablja in ne glede na to, ali gre za notranje ali zunanje strelišče. Točka 2.1. pogodbe določa zgolj črpanje celotnega zneska v letu 2012, ne pa tudi financiranja sredstev v letu 2012. Določba pogodbe glede realizacije zahtevka izvajalca najkasneje do konca leta, v katerem so mu bila sredstva odobrena, se nanaša zgolj na zahtevek in ne na program financiranja. Račun je bil izdan v letu 2012, vendar je bil zaradi spremembe ISSF pravil in posledične potrebnosti nadgradnje oziroma dopolnitve že vgrajene opreme, plačan z zamikom. Tudi priča V. M. je izpovedala, da mora biti program, torej dobava in namestitev opreme, izveden v letu 2012, da pa je plačilo možno z zamikom. Iz sodbe tako ni jasno, na podlagi česa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi moral biti izdani račun plačan v letu 2012. Toženec ob kontrolnem pregledu V. M. opreme ni imel vgrajene, saj je bila ta zaradi potrebnosti nadgradnje s strani proizvajalca demontirana in nato po nadgraditvi leta 2014 ponovno montirana. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da so njegove navedbe glede prevzema opreme nekonsistentne. Že iz prve pripravljalne vloge jasno izhaja, da je opremo prejel leta 2012 ter da je bila ta, v skladu z dogovorom s proizvajalcem, dograjena in plačana leta 2014. Povsem pavšalno je sodišče tudi navedlo, da predložena listinska dokumentacija ne dokazuje, da je leta 2012 dobavil in plačal opremo, ki je bila predmet sofinanciranja. Sodišče ni navedlo, katere listine je imelo v mislih, niti ni določno opredelilo, na podlagi česa je nepravilo zaključek, da te ne izkazujejo dobave in plačila opreme. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj ne prepriča pojasnilo toženca, da nov zakoniti zastopnik družbe S. AG očitno s podatki ne razpolaga.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica v predmetnem sporu zahteva vračilo sredstev, ki jih je plačala tožencu na podlagi Pogodbe št. O-12-398 o financiranju gradnje športnih objektov.1

6. 2.3. točka pogodbe kot pogoj za izplačilo sredstev določa vložitev zahtevka za izplačilo, ki ga mora izvajalec dostaviti tožnici najkasneje do konca leta, v katerem so mu odobrena sredstva, sicer mu odobrena sredstva ne pripadajo. Zahtevku za izplačilo morajo biti priložene prejete začasne situacije, potrjene s strani nadzornega organa in računi neposrednih stroškov izvajanja investicije, ki dokazujejo delež sofinanciranja tožnice, pri čemer tožnica upošteva kot dokazilo o realizaciji sofinanciranega programa le začasne situacije in račune izdane v obdobju od 1. 1. 2012 do konca leta, v katerem so izvajalcu odobrena sredstva.

7. Določba 2.3. člena pogodbe je jasna. Pogoja za pridobitev sredstev sta dva, in sicer formalni - vložitev zahtevka za izplačilo - in materialni - realizacija sofinanciranega programa v delu, za katerega se z zahtevkom zahteva izplačilo sredstev, pri čemer morata biti oba izpolnjena do konca leta, v katerem so bila izvajalcu odobrena sredstva, sicer mu sredstva ne pripadajo.

8. Višje sodišče soglaša z izčrpno in prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, da so bila tožencu sredstva odobrena za leto 2012. Postopek za pridobitev sredstev tožnice je pisen in formaliziran. Poteka v več fazah, in sicer javni razpis, pisna vloga za pridobitev sredstev, sklep o razporeditvi sredstev izvajalcem, odločba o dodelitvi sredstev, zoper katero ima prosilec pravico do pritožbe, kateri nato sledi sklenitev pogodbe. Primarni viri za razlago pogodbenih določil so tako pisni dokazi, ki so nastali v postopku pridobitve sredstev. Na podlagi celovite presoje teh dokazov, iz katerih izhaja, da je toženec v vlogi zaprosil zgolj za pridobitev sredstev za leto 20122 in mu je bilo financiranje na ta način tudi odobreno z odločbo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da določbe 2.1. člena pogodbe, ki se glasi: „... koriščenje sredstev bo v triletnem obdobju potekalo po naslednji dinamiki in višini: v letu 2012 50.000 EUR, v letu 2013 0,00 EUR in v letu 2014 0,00 EUR," ni mogoče razumeti na način, kot si jo razlaga toženec, in sicer, da pogodba določa triletno obdobje koriščenja sredstev z dinamiko črpanja celotnega zneska v letu 2012. Kot dokaz, da naj bi se program sofinanciral v triletnem obdobju, je toženec predlagal tudi zaslišanje A. A., ki je bil v času sklepanja pogodbe zakoniti zastopnik toženca. Glede na to, da je toženec gradil svojo razlago pogodbe le na zapisanem besedilu predloženih listin3, bi tako lahko priča potrdila zgolj na njihovem zapisu sprejeto razlago pogodbe, kot je bila zatrjevana s strani toženca, ki pa je, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, ni mogoče sprejeti. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje dokaz z zaslišanjem A. A. za dokazovanje obdobja financiranja utemeljeno zavrnilo.

9. Toženec bi bil tako upravičen do prejetih sredstev zgolj, če bi realiziral sofinanciran program v delu, za katerega je vložil zahtevek za izplačilo sredstev, v letu 2012. 10. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da bi bila zahteva po realizaciji sofinanciranega programa v letu 2012 izpolnjena le v primeru, če bi bila oprema, ki je bila predmet k zahtevku predloženega računa, v tem letu ne samo dobavljena, ampak tudi plačana. V tem delu je utemeljena pritožbena graja kršitve metodološkega napotka iz 8. člena ZPP4, in sicer je sodišče prve stopnje svoj zaključek sprejelo na podlagi pravil logičnega mišljenja, ni pa se opredelilo do izpovedi priče V. M., ki je za tožnico opravila kontrolni pregled realizacije pogodbe, da mora biti progam, torej dobava in namestitev opreme izvedena v letu 2012, da pa se dopušča možnost zamika plačila. Vendar pa to, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te sodbe, ni vplivalo na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

11. Pritrditi je tudi pritožniku, da si je sodišče 9. točko njegove pripravljalne vloge z dne 16. 2. 2017 razlagalo zmotno in posledično zmotno kot nesporno med pravdnima strankama štelo, kaj je bil predmet sofinanciranja po pogodbi. Toženec je v prvem delu svojih navedb v vlogi z dne 16. 2. 2017 povzel navedbe tožnice, da med strankama ni sporno, kakšno vlogo je toženec prijavil na razpis, da je bila podlaga vloge predračun družbe S., ki je natančno opredeljeval vrsto opreme, ki je predmet prijavljenega programa in s tem predmet sofinanciranja. Nato pa je navedel, da se s temi navedbami ne strinja popolnoma in ponovil, da je bil predmet financiranja po javnem razpisu ter na tej podlagi sklenjene pogodbe nabava in vgradnja tehnične elektronske opreme S. AG in pripadajoče opreme s konektorji in softwarom za potrebe svetovnega pokala in evropskega prvenstva, pri čemer ni nikjer navedeno, da naj bi se po pogodbi financirala zgolj oprema za disciplini puška in pištola. Poleg tega je pojasnil, da je software isti, in sicer ne glede na to, za katero disciplino se uporablja in ne glede na to ali gre za zunanja ali notranja strelišča. Kaj je bilo predmet sofinanciranja, je bilo torej med pravdnima strankama sporno. Ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je to dejstvo med pravdnima strankama nesporno, je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Vendar pa v okoliščinah konkretnega primera za odločitev o (ne)utemeljenosti zahtevka to dejstvo ni pravno pomembno.5

12. Toženec je namreč tako izpolnitev pogojev za izplačilo sredstev po pogodbi kot namensko uporabo izplačanih sredstev utemeljeval z navedbami, da je bil prejeti znesek namenjen sofinanciranju plačila računa št. 12111601 v višini 170.000,00 EUR z dne 18. 9. 2012, ki ga je izdala družba S. AG iz Švice in katerega predmet je bil sistem elektronskega točkovanja. Oprema je bila dobavljena in nameščena v finalno strelsko dvorano v letu 2012 za potrebe finala svetovnega prvenstva, vendar se je ob vgradnji/kasneje izkazalo, da oprema ne ustreza zahtevanim standardom ISSF, zato je bilo s proizvajalcem oziroma njegovim predstavnikom R. dogovorjeno, da se oprema demontira in montira ustrezno prilagojena oprema najkasneje do leta 2014, pri čemer je zadržal plačilo opreme do pravilne izpolnitve proizvajalca.

13. Glede na podano trditveno podlago je pritrditi tožencu, da je bistveno v predmetni zadevi ali je bila oprema iz računa, ki je bil podlaga za zahtevek za izplačilo, dobavljena in montirana v letu 2012, ter ali je bil ta račun tudi plačan.

14. Neutemeljena je pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje do teh navedb toženca ni opredelilo. Dokazna ocena v tem delu obrazložitve tudi ni pavšalna, skopa in nedoločna, kot je to očitek pritožnika. Sodišče prve stopnje je najprej skrbno analiziralo trditve toženca ter ugotovilo, da so delno nelogične in nekonsistentne. Utemeljeno je podvomilo v resničnost njegovih navedb, da je bilo ob vgradnji opreme za tekmovanje v letu 2012 ugotovljeno, da je zaradi spremembe pravil s strani ISSF potrebna nadgradnja oz. dopolnitev opreme.6 Ne samo, da toženec ni pojasnil, kako to, da je bila lahko oprema, ki ni ustrezala standardom ISSF, uporabljena za izvedbo finala svetovnega prvenstva, ampak je navedbe v tem delu tudi spreminjal. V 8. točki pripravljalne vloge z dne 16. 10. 2015 je, za razliko od odgovora na tožbo, v katerem je trdil, da je neskladje s standardi ISSF ugotovil ob vgradnji opreme, navedel, da je dobavitelj strojno in programsko opremo pravočasno dobavil in inštaliral, vendar se je kasneje izkazalo, da dobavljena in inštalirana oprema ne ustreza zahtevanim kriterijem. Kdaj kasneje toženec ni pojasnil. V 9. točki vloge z dne 16. 2. 2017 pa je celo navedel, da je opremo nabavil v letu 2012, do leta 2014 pa jo je le ustrezno nadgradil, dopolnil oziroma zamenjal v delu, kot je bilo potrebno, tako da je ustrezala vsem normativom ISSF, ki so se v vmesnem času spremenili, kar je v nasprotju s prvotno tezo, da je šlo za napako pri izpolnitvi pogodbe. Toženec niti v pritožbi ne pojasni teh nasprotij in nelogičnosti, ampak zgolj navaja, da bi lahko o vsem tem izpovedala priča A. A., ki pa s svojo izpovedjo ne more nadomestiti nesubstanciranega dokazovanja teh trditev. Toženec namreč ne pojasni, zakaj je spremenil svoje prvotne navedbe, kdaj je prišlo do sprememb ISSF pravil, kdaj je izvedel, da oprema ne ustreza, kako to, da je lahko kljub temu izvedel tekmovanje. Sodišče prve stopnje tudi utemeljeno opozarja, da toženec ni predložil zatrjevanega dogovora. Predložil je le zapisnik z dne 28. 9. 2012, ki ga je sestavil sam, iz katerega pa, v nasprotju s podanimi trditvami, izhaja, da ostane oprema instalirana in se sanacija opravi na instalirani opremi (prilog B5), ter s strani R. nepodpisan zapisnik7 z dne 3. 7. 2013 (priloga B6). Sodišče prve stopnje je na podlagi zapisnika kontrolnega pregleda (priloga A10), ugotovitev z dne 4. 11. 2013 (priloga A7) in izpovedi V. M. nadalje ugotovilo, da ji je bila ob izvedenem kontrolnem pregledu pokazana oprema drugega proizvajalca, prav tako ji, kljub dodatnem pozivu, ni bila posredovana zahtevana dokumentacija, ki bi dokazovala, da je bila oprema dobavljena, montirana in zavedena v poslovnih knjigah. Sodišče je dokazno ocenilo tudi listine, ki jih je predložil toženec in naj bi dokazovale namensko porabo sredstev. Sprenevedanje toženca je, da sodišče ni navedlo, za katere listine gre in ni določno opredelilo, na podlagi česa je napravilo ta zaključek. Sodišče prve stopnje je navedlo, da gre za listine, ki jih je toženec sam predložil svoji vlogi z dne 5. 6. 2017 ter v 22., 26. in 27. točki obrazložitve izčrpno, prepričljivo in analitično sintetično ocenilo, zakaj meni, da te skupaj s preostalimi izvedenimi dokazi ne dokazujejo navedb toženca o dobavi opreme v letu 2012 in o plačilu zahtevka za izplačilo sredstev priloženega računa v letu 2014. Z dokazno oceno sodišča prve stopnje v tem delu višje sodišče v celoti soglaša, saj ji ni treba ničesar za dodati. Višje sodišče pritrjuje tudi sodišču prve stopnje, da razlogi, s katerimi je pritožnik izpodbijal dokazno vrednost pridobljenega odgovora družbe S. AG glede dobave opreme tožencu (da je pri družbi prišlo do spremembe zakonitega zastopnika), ne prepričajo. Ne samo, da ta trditev ni bila dokazno podprta in nujno kliče po dodatnih pojasnilih in utemeljitvah8, iz dopisa družbe S. AG tudi izhaja, da so odgovor podali glede na analizo arhiva, na njegovo vsebino pa sprememba zakonitega zastopnika nima vpliva. Strinjati se je tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da predloženi bančni izpiski ne dokazujejo, da je pri plačilih družbi S. AG šlo za poplačilo računa št. 12111601. Iz predloženih izpiskov ni razviden namen plačila oziroma je ta splošen (avans za opremo za streljanje9 oziroma payment for shooting range), prav tako se skupen znesek ne ujema z višino računa. Razliko je toženec utemeljeval z navedbami, da gre za plačilo dodatnega stroška montaže, za kar pa ni predložil listinskih dokazov.

15. Podana tudi ni zatrjevana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje prič A. A.10 in B. B. 16. Stranka lahko po prvem naroku za glavno obravnavo predlaga dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedbe le, če jih brez svoje krivde ni mogla ponuditi na prvem naroku (286. člen ZPP11). Toženec je dokaz za zaslišanje B. B. podal šele v vlogi z dne 11. 7. 2018, pri čemer je na naroku dne 20. 9. 2018 pojasnil, zakaj ga brez svoje krivde ni mogel predlagati pravočasno. Zgolj okoliščina, da je sodišče prve stopnje toženca pozvalo, da se izjavi o rezultatu poizvedb pri družbi S., še ne opravičuje predlaganja novih dokazov. Toženec je že v odgovoru na tožbo podal navedbe, da se je s predstavnikom proizvajalca S. AG R. dogovoril, da bo že dobavljena oprema vrnjena in nadgrajena oziroma dopolnjena. Potrebna procesna skrbnost je od njega terjala, da za svoje trditve pravočasno predlaga ustrezne dokaze, vključno z zaslišanjem zakonitega zastopnika R. To še posebej velja v okoliščinah konkretnega primera, ko je v potrditev svojih navedb predložil zapisnik, ki pa ni bil podpisan s strani prav tistega zakonitega zastopnika R., katerega zaslišanje je predlagal v vlogi z dne 11. 7. 2018. Rezultat dokazovanja zanj tudi ni mogel predstavljati presenečenja, saj je tožnica že v vlogi z dne 17. 9. 2015 navedla, da je (po izvedencu) opravila poizvedbe pri podjetju S. AG in R. ter razkrila rezultate teh poizvedb. Ob zbranem procesnem gradivu že v času prvega naroka za glavno obravnavo dne 23. 2. 2017 je tako procesna skrbnost terjala, da bi toženec predlagal tudi dokaz z zaslišanjem B. B. Zaključek sodišča prve stopnje, da je po prvem naroku za glavno obravnavo predlagan dokaz z njegovim zaslišanjem prepozen, je tako pravilen.

17. Utemeljeno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi dokazni predlog za zaslišanje priče A. A., ki je bil v času sklepanja pogodbe zakoniti zastopnik toženca. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da njegova izpoved ne bi mogla nadomestiti ustreznih listinskih dokazov. Ko toženec zatrjuje, da je bila oprema v višini 170.000,00 EUR dobavljena in plačana, se od njega utemeljeno pričakuje predložitev ustreznih transparentnih listinskih dokazov. Dokazi, ki jih je predložil toženec, pa so, razen predloženih bančnih izpiskov, ki pa ne dokazujejo plačila računa št. 1211160112, bodisi listine, ki so bile pripravljene s strani njega samega ali pa družbe, katere zakoniti zastopnik je bil tudi zakoniti zastopnik toženca, bodisi listine, pri katerih naj bi sicer sodelovale tretje osebe, vendar so ostale s strani tretjih oseb nepodpisane (npr. zapisnik z dne 3. 7. 2013, asignacijske pogodbe). Pravilno pritožba ugotavlja, da bi se lahko z zaslišanjem priče (zgolj) podkrepili oziroma razjasnili predloženi listinski dokazi. Ob podanih trditvah, ki so bile deloma nelogične, deloma pa jih je med postopkom toženec spreminjal in so tudi sicer glede na splošne življenjske izkušnje malo verjetne13 ter upoštevaje naravo predloženih listin toženca in odgovore družbe S. AG in R., pa to ne bi vplivalo na sprejeto odločitev.14 Preostala dejstva, o katerih naj bi izpovedala priča in jih pritožnik povzema na 7. strani pritožbe, pa se ob neizkazani dobavi opreme v letu 2012 in neizkazanem plačilu računa, ki ga je toženec predložil zahtevku za izplačilo sredstev, izkažejo kot pravno nepomembna. Pri tem tudi ni jasno, kam meri pritožba z navedbami, da bi lahko priča izpovedala o tem, s kakšno vlogo se je toženec prijavil na razpis. Vlogo je namreč toženec predložil kot dokaz. Prav tako toženec ni izpodbijal ugotovitev, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi izpovedi V. M. glede opravljenega kontrolnega pregleda pri tožencu.

18. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo toženca zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tudi tožnica sama krije svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj v njem podane navedbe k odločitvi o pritožbi toženca niso prispevale (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 V nadaljevanju pogodba. 2 Pod št. 5.6. in 5.7 vloge za pridobitev sredstev so bili zahtevani podatki le za datum začetka in konca gradnje objekta, medtem ko je bila kot vrsta investicije navedena vgradnja športnih naprav, spremljajoče površine športnih objektov (4.6. točka), kot stopnja investicije pa velika investicija začeta v letu kandidature (to je 2011), končana v naslednjem letu. Izpolnjena je le rubrika višina zaprošenih sredstev za investicijo v letu 2012 798.343 (4.2. točka), medtem ko je za ostali leti višina zaprošenih sredstev 0 EUR (4.3. in 4.4.točka). 3 Glej točke 5., 7., 8. in 9. vlog toženca. 4 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99, z nadaljnjimi spremembami. 5 Pritožnik utemeljeno opozarja tudi na izpoved V. M., ki je na vprašanje ali je vsebina računa v čemerkoli povezana z vlogo in z predračunom, ki je bil predmet vloge in pogodbe o sofinanciranju, odgovorila: „Delno ja, samo mi ta sistem v času kontrolnega pregleda ni bil predstavljen, bil pa je sistem za trap, ne pa za to zračno orožje. 6 V tem delu pritožnik zgolj pavšalno navaja, da sodišče prve stopnje te trditve povzema napačno in jih jemlje iz konteksta. 7 Neizpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje. 8 Npr. kako velika je družba, kakšno je njeno poslovanje...kar bi sploh omogočilo presojo ali je bilo lahko zakonitemu zastopniku te družbe o zatrjevanem poslu kaj znano. 9 Višje sodišče je pri primerjavi izpiskov računa I., d.o.o., pri Banki ..., ugotovilo, da je pri izpisku priloga B25 prikrit namen plačila, ki je razviden iz izpiska priloga B15. 10 Toženec je na naroku dne 23. 2. 2017 sporočil, da A. A. ni več njegov zakonit zastopnik. 11 Postopek pred sodiščem prve stopnje se je začel pred začetkom uporabe novele ZPP-E, zato se pred sodiščem prve stopnje konča po določbah do novele ZPP-E veljavnega zakona (prvi odstavek 125. člena novele ZPP-E) 12 Glej 14. točko obrazložitve te sodbe. 13 Da je bila oprema montirana že leta 2012, nato pa je bil sklenjen dogovor, da se bodo ugotovljene napake odpravile šele do leta 2014 in je bilo do takrat tudi zadržano plačilo. 14 Glede utemeljenosti zavrnitve dokaza za zaslišanje priče A. A. glej tudi točko 8. in 14. obrazložitve.