Jedro

Neveljavna pogodba ni podlaga za pridobitev pravice uporabe poslovnega prostora. Najemnik po takšni pogodbi ne izpolnjuje pogoja, določenega za pridobitev obrtnega dovoljenja v 5. točki 89. člena OZ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo oddelka za podjetništvo in obrt občine z dne 28.1.1992 (v nadaljevanju tudi: odločba prve stopnje). Z odločbo prve stopnje je bilo odpravljeno obrtno dovoljenje z dne 6.2.1990, s katerim je bila tožniku dovoljena ustanovitev gostinskega obrata s poslovnim prostorom. Poleg tega je prvostopni organ ustavil postopek pridobitve obrtnega dovoljenja, dokler pristojno sodišče ne odloči o ugotovitvi deleža na skupnem premoženju razvezanih zakoncev AB in BB. Podlaga za odločitev organa prve stopnje je predvsem dejstvo, da tožnik ne razpolaga s poslovnim prostorom, v katerem namerava opravljati dejavnost. S tem ni izpolnjen pogoj, določen v 5. točki 89. člena obrtnega zakona, ki za ustanovitev obratovalnice zahteva ustrezen poslovni prostor in za njegovo uporabo tudi veljaven pravni naslov. Tožnik je namreč pravico uporabe ene polovice poslovnega prostora pridobil na podlagi najemne pogodbe, ki jo je sklenil z AB, ta pa ni edini lastnik v najem danega solastninskega deleža poslovnega prostora.

Odločba prve stopnje je bila izdana v ponovljenem postopku, potem ko se je BB uspešno pritožila zoper obrtno dovoljenje, izdano dne 6.2.1990 in je tožena stranka pritožbi ugodila ter izdano obrtno dovoljenje zaradi kršitev postopka in pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja odpravila. Takšno odločitev je potrdilo tudi to sodišče v prejšnjem upravnem sporu.

V pritožbi zoper odločbo prve stopnje tožnik navaja, da je pretežni solastnik spornega lokala. Eno idealno polovico je kupil od C. Lastnik druge polovice pa je AB, ki mu je to polovico lokala dal v najem. AB-jeva razvezana žena BB svojega solastništva, ki ga zatrjuje, ni dokazala. V zanjo najboljšem primeru bi bila lahko solastnica ene četrtine lokala. Prvostopni organ opira svojo odločitev na dejstvo, da najemna pogodba ni veljavna zaradi začasne odredbe, s katero je temeljno sodišče prepovedalo odtujiti in obremeniti njegov solastninski delež na spornem lokalu, dokler ne bo odločeno o razdružitvi premoženja med razvezanima zakoncema. Prezre pa, da je pred tožnikom v spornem lokalu opravljal dejavnost AB, čemur BB ni nikoli nasprotovala in je s tem soglašala tudi po razvezi zakonske zveze. Nadalje je tožnik navajal, da 89. člen obrtnega zakona nikjer ne določa, da bi moral obrtnik imeti v lasti oziroma v najemu celoten poslovni prostor. Po 14. členu zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih lahko solastnik razpolaga s svojim deležem brez soglasja drugih solastnikov. V 15. členu pa navedeni zakon določa, da je za posle v zvezi z rednim upravljanjem stvari potrebno soglasje solastnikov, katerih deli sestavljajo skupaj več kot polovico njene vrednosti. Ta pogoj je izpolnjen, saj za opravljanje gostinske dejavnosti v tem lokalu obstaja soglasje tožnika in AB. BB tudi ne more uveljavljati nobene najemnine, saj ni z ničimer dokazala, da je solastnica lokala in do kakšne višine. Ne glede na vse navedeno, pa bi organ prve stopnje, če meni, da tožnik ne izpolnjuje vseh pogojev glede lokala, lahko izdal začasno obrtno dovoljenje po določbi 90. člena obrtnega zakona. S tem ne bi nastala nobena škoda, v času veljavnosti takšnega dovoljenja pa bo nedvomno končana tudi pravda, v kateri bo določen morebitni solastninski delež BB. Tožnik je v pritožbi napadal tudi 2. točko izreka, v kateri je organ prve stopnje ustavil postopek, dokler sodišče ne bo določilo solastninskih deležev nekdanjih zakoncev B. V takšnem primeru bi bilo treba postopek prekiniti in ne ustaviti.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka to pritožbo zavrnila. Ugotavlja, da tožnik ne razpolaga s poslovnim prostorom. Pravico do uporabe poslovnega prostora opira na najemno pogodbo, ki jo je sklenil solastnik prostora, ki ni imel soglasja drugega solastnika. Določba 90. člena obrtnega zakona, po kateri se lahko izda začasno obrtno dovoljenje, se lahko uporabi v primerih, ko prosilec sicer razpolaga s poslovnim prostorom, niso pa izpolnjeni vsi pogoji, ki se nanašajo na ustreznost prostora. V tem primeru torej pogoji za izdajo začasnega obrtnega dovoljenja niso dani.

Proti takšni odločbi je tožnik sprožil upravni spor. V tožbi ponavlja pritožbene navedbe, poleg tega pa navaja še naslednje. BB kot domnevna solastnica lokala nikoli ni delala v tem lokalu. Njen interes je očitno le ta, da onemogoča tožnika in tako pritiska na svojega bivšega moža. Izpodbijana odločba pa temelji tudi na pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju. Ne obstaja nobena odločba ali izpisek iz zemljiške knjige, na podlagi katerega bi bila solastnica lokala. Tožnik je v nakup lokala vložil velika sredstva. Poleg tega zaposluje tri delavce. Nastaja mu velika škoda, medtem ko interesi BB z obratovanjem lokala niso v ničemer prizadeti. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni, tako da ostane obrtno dovoljenje v veljavi, podrejeno pa, da se mu izda začasno obrtno dovoljenje.

Tožba ni utemeljena.

Obrtni zakon (Uradni list SRS, št. 35/88 - OZ) v 5. alinei 89. člena določa kot pogoj za ustanovitev obratovalnice, da ima prosilec poslovni prostor. Tožnik opira svojo trditev, da ima poslovni prostor, na dejstvo, da je lastnik polovice poslovnega prostora in pa na dejstvo, da je dne 5.2.1990 sklenil najemno pogodbo, s katero mu je AB oddal v najem drugo polovico tega poslovnega prostora. Temeljno sodišče pa je z začasno odredbo s sklepom z dne 12.1.1990 AB-ju prepovedalo odtujiti in obremeniti njegov solastninski delež navedenega lokala. Najemna pogodba, v kateri je razpolagal z nepremičnino v nasprotju z navedeno začasno odredbo, zato ne more biti veljaven pravni naslov za to, da bi tožnik pridobil pravico uporabljati polovični solastninski delež, s katerim je razpolagal AB. Tožena stranka je odločila pravilno, ko ni upoštevala tožnikovih navedb, češ da noben predpis ne zahteva, da bi moral imeti prosilec pravico uporabljati celoten poslovni prostor. Takšna razlaga določbe 5. alinee 89. člena zakona izhaja že iz narave stvari: upravni organ ne more šteti, da prosilec ima poslovni prstor, če bi z njegovo uporabo onemogočal izvrševanje lastninskih upravičenj drugih oseb. Ravno tako ni mogoče upoštevati tožnikovih navedb, da je BB v zanjo najboljšem primeru solastnica največ ene četrtine poslovnega prostora in pa navedb, da s takšno uporabo lokala soglašajo solastniki, katerih deli sestavljajo več kot eno polovico vrednosti lokala. Tožnik si narobe razlaga določbe 14. in 15. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. AB ni razpolagal samo s svojim solastninskim deležem. Oddaja stvari v najem pa presega okvire poslov rednega upravljanja (4. odstavek 15. člena navedenega zakona). Poleg tega v spornem primeru ne gre za solastnino, ampak za skupno premoženje zakoncev, za katero veljajo posebne določbe 52., 53. in 54. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 in 14/89). Ne glede na to pa predstavlja samostojno pravno podlago za omejitev pravice AB, da razpolaga s polovičnim deležem na poslovnem prostoru, že omenjeni sklep temeljnega sodišča o začasni odredbi.

Glede na navedeno tožnik ni uspel predložiti dokaza, da ima poslovni prostor. Zato ne izpolnjuje pogoja, določenega v 5. alinei 89. člena obrtnega zakona in mu ni mogoče izdati dovoljenja za ustanovitev gostinskega obrata. Vprašanja dejanskega lastništva in višine deležev na skupni lastnini, domnevno pomanjkanje interesa BB, škoda, ki nastaja tožniku, in premoženjskopravne posledice neveljavnosti najemne pogodbe, ne morejo vplivati na pravilnost odločitve organa, ki je odločal o izdaji obrtnega dovoljenja.

Tožena stranka je pravilno zavrnila tudi tožnikove navedbe, da so v spornem primeru izpolnjeni vsaj pogoji za izdajo začasnega obrtnega dovoljenja. Tožena stranka je pravilno razlagala določbo 90. člena obrtnega zakona. Začasno obrtno dovoljenje se lahko izda v primeru, da (še) niso v celoti izpolnjeni vsi pogoji, ki so predpisani v javnem interesu, ne more pa biti izdano, če bi začasno opravljanje obrti kršilo pravice ali na zakon oprte pravne koristi drugih strank v upravnem postopku.

Pač pa je utemeljena navedba tožnika, da bi moral organ prve stopnje, če je menil, da brez rešitve vprašanja solastništva ni mogoče rešiti stvari same, postopek prekiniti, ne pa ustaviti. S tem, da je postopek ustavil, je organ prve stopnje res kršil določbo 144. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - p.b.), ki določa, da se v takšnem primeru postopek prekine. Tožena stranka tudi ni odgovorila na to navedbo tožeče stranke, s čimer je tudi sama kršila postopek. Vendar sodišče ugotavlja, da se odločba prve stopnje v uvodu sklicuje na določbo 144. člena zakona o splošnem upravnem postopku, poleg tega pa v izreku navaja, da se postopek ustavi "dokler pristojno sodišče ne odloči o ugotovitvi deleža na skupnem premoženju razvezanih zakoncev", kar po vsebini predstavlja prekinitev postopka. Navedena kršitev torej ni vplivala na pravilnost odločitve. V zvezi s tem sodišče še pripominja, da bi organ prve stopnje, potem ko je pravilno ugotovil, da tožnik nima poslovnega prostora, lahko vlogo za izdajo obrtnega dovoljenja tudi zavrnil. Če bi se spor glede določitve deleža na skupnem premoženju končal ugodno za najemodajalca, bi tožnik lahko ponovno vložil vlogo za izdajo obrtnega dovoljenja. Zaradi prekinitve postopka je sedaj tožnikov položaj ugodnejši, ker mu po končanem postopku pred nepravdnim sodiščem ne bo treba vlagati nove vloge.

Sodišče je odločilo z uporabo določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. To določbo in določbe drugih zveznih predpisov je uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 - I).