Jedro

Po določbi čl. 437/4 in 5 Zakona o gospodarskih družbah ima tako družbenik, ki izstopi iz družbe, kot tudi družbenik, ki je izključen, pravico do vračila tržne vrednosti svojega deleža. Tako naj bi tudi Vendar lahko družbenik s sporazumom tožnik ta delež prepusti drugi stranki.

Ne izjava direktorja, da bodo pogodbeno stranko tožili za nezakonito delo, niti izjava, da bodo zadržali delavsko knjižico, ne pomenita nedopustne grožnje.

Izrek

Pritožba glede odločitve o glavni stvari (zavrnitev tožbenega zahtevka) se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba.

Pritožbi zoper odločitev o stroških se ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu (zadnja dva stavka izreka) tako spremeni, da se predlog tožene stranke za povračilo pravdnih stroškov zavrne.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek njegovega poslovnega deleža v višini 552.967,50 SIT z zamudnimi obrestmi ter povrne stroške postopka, zavrnilo pa je tudi zahtevek, da je nična 4.točka pismenega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, ki je bil sklenjen dne 10.2.1993. Ugotovilo je, da ni razlogov za neveljavnost sporazuma oz. za ničnost in da zato tudi zahtevek za plačilo denarnega zneska ni utemeljen.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 353/1 Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP -, predlaga razveljavitev sodbe in navaja: Sodba nima razlogov, ti pa so o odločilnih dejstvih nejasni.

Pomanjkljivo je ugotovljeno dejansko stanje. Zaključki, ki jih je napravilo sodišče prve stopnje, so nejasni in neprepričljivi. Sodišče je verjelo direktorju, ne pa tožniku. Nesporno je, da je bila direktorjeva grožnja taka, da je vplivala na izjavo njegove volje.

Direktor je res zadrževal delovno knjižico do 1.3.1993. Da je bila resna grožnja tudi glede odpovedi delovnega razmerja, kaže to, da je delavcema, ki sporazuma nista podpisala, prenehalo delovno razmerje, vendar ne na podlagi lastne izjave, ki sta jo podala enako kot tožnik. Da je šlo pri ravnanju direktorja za prisilo in grožnjo, kaže tudi to, da so zaradi njegovih odnosov že pred tožnikom drugi delavci zapustili organizacijo. S tem, ko je direktor rekel, "da se tako ne obnaša in dela, zlasti če si član upravnega odbora", je to gotovo rekel v takem tonu, da je tožnika prestrašil in ga s tem prisilil v podpis sporazuma kot edino možnost prenehanja delovnega razmerja.

Ravnaje tožene stranke je nemoralno in je zato pogodbeno določilo nično. Z ravnanjem tožene stranke stranki nista enako obremenjeni.

Gre za neekvivalentnost obveznosti. Nesprejemljiva so stališča v sodbi glede pobota s škodo, ki niti ni bila izkazana. Temelj denarnega zahtevka je v 15. čl. Statuta tožene stranke, kjer je določeno, da ima ob izstopu družbenik pravico do vrnitve deleža. Če je povzročil škodo, bi moral biti sprožen postopek o odškodninski odgovornosti v drugem postopku. Z odločbo Ustavnega sodišča sta 12.6.1993 nehali veljati določbi 5. in 6. odst. 7. čl. Zakona o delovnih razmerjih v zvezi s konkurenčno dejavnostjo. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških. Obema strankama je bil dan tridnevni rok za dostavo stroškovnika. Tožeča se je roka držala, tožena pa ne.

Zato je izgubila pravico do povračila stroškov.

Pritožba proti odločitvi o glavni stvari ni utemeljena.

Pritožba le na splošno trdi, da sodba nima razlogov in da so razlogi nejasni (kar je izključujoče: če ni razlogov, ne morejo biti nejasni), ne pove pa, v čem naj bi bila nejasnost. Sodišče druge stopnje v okviru preizkusa sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo niti zatrjevanih niti kakih drugih bistvenih kršitev določb postopka.

Razlogi sodbe so sicer nekoliko skopi, kar bo povedano v nadaljevanju, vendar je sodbo mogoče preizkusiti. V okvir bistvenih kršitev določb postopka bi utegnila spadati tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje odločalo zunaj svoje pristojnosti, pri čemer govori o odškodninski odgovornosti delavca. V zvezi s tem je treba povedati, da odločanje o zahtevku, ki ga je postavil tožnik, spada pred redno sodišče. Odškodninska odgovornost delavca nima s tem postopkom nobene zveze, kajti predmet obravnave je vprašanje, ali je veljavna 4. točka sporazuma z dne 10.2.1993, v zvezi s tem pa vprašanje, ali terjatev tožnika obstaja. Ne gre torej za nikakršno neposlovno obveznost. Kar zadeva dejansko stanje, sicer pritožba govori o tem, da je sodišče verjelo direktorju, ne pa tožniku, vendar je treba ugotoviti, da glede samega dogajanja ob podpisu sporazuma niti iz spisa niti iz pritožbenih trditev ne izhaja, da bi šlo za bistvene razlike pri opisu dogodka, razen glede vprašanja, ali je šlo za napako volje oziroma za okoliščine, ki kažejo na ničnost. Vendar je to že stvar pravne presoje. Sicer pa je dokazna ocena stvar sodišča prve stopnje, ki je izvedene dokaze ocenilo, pritožbeno sodišče pa to dokazno oceno sprejema. Glede pravilne uporabe materialnega prava je treba najprej ugotoviti, da iz dokaznega postopka na prvi stopnji izhaja, da gre v obravnavani zadevi pri toženi stranki za družbo z omejeno odgovornostjo. Po določbi čl. 437/4 in 5 Zakona o gospodarskih družbah ima tako družbenik, ki izstopi iz družbe, kot tudi družbenik, ki je izključen, pravico do vračila tržne vrednosti svojega deleža. Tako naj bi tudi tožnik načeloma to pravico imel, kot pritožba pravilno poudarja. Vendar pa je z obravnavanim sporazumom tožnik ta delež prepustil toženi stranki. V zvezi s tem se je mogoče strinjati s pritožbo, da so razlogi o pobotu nepotrebni, saj pobota (v smislu čl. 336 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) niti tožeča niti tožena stranka ne zatrjujeta, ampak je bistvenega pomena dogovor med strankama in njegova veljavnost. Zato so tudi pritožbene trditve o odškodninski odgovornosti in trditve v zvezi s konkurenčno klavzulo neupoštevne, saj pomenijo poskus spreminjati tožbeno podlago, to pa v pritožbenm postopku ni več mogoče (čl.190/1 ZPP). Tožeča stranka je namreč potem, ko je tožena stranka ugovarjala, da je terjatev zaradi dogovora ugasnila, zatrjevala, da je sporazum v četrti točki ničen.

Dejstev v zvezi s tem ni navajala. Glede na dokaze, ki so bili izvedeni v postopku na prvi stopnji, se pritožbeno sodišče strinja, da ničnost ni dokazana. Po določbi čl. 103 ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali morali. V pritožbi se tožnik sklicuje na nemoralnost direktorja, ki naj bi bila v tem, da je tožnika prestrašil in ga prisilil v podpis, poleg tega pa naj bi šlo tudi za neenakomeno obremenjenost oz. neekvivalentnost obveznosti. Če tu meri pritožba na oderuško pogodbo, gre zopet za spremembo podlage tožbe; če meri na čezmerno prikrajšanje, prav tako, pri čemer se zaradi čezmernega prikrajšanja lahko zahteva le razveljavitev pogodbe, ne pa ugotovitev ničnosti. Glede na dokaze in glede na trditve, podane v postopku na prvi stopnji, je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni razlogov za ničnost sporazuma oz. njegove četrte točke. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, to pa potrjujejo tudi same pritožbene trditve o "prisili", da bi bilo mogoče govoriti le o izpodbojnosti, saj o tistem, kar po mnenju pritožbe predstavlja nemoralnost in torej razlog za ničnost, govori čl. 60 ZOR v 1. členu: če je pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil pri drugi stranki utemeljen strah, tako da je ta zaradi tega sklenila pogodbo, lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe. Po določbi drugega odstavka istega člena se strah šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega. Ko sodba govori o tem, da "pri podpisu sporazuma ni bila nad tožnikom izvajana prisila", je glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, to treba razumeti tako, da ni bilo nedopustne grožnje v smislu zgoraj povedanega. ZOR namreč pojma prisile na pozna. Če naj bi šlo za silo, torej za položaj, ki je podoben napakam volje, pa bi bilo potrebno realno dejanje, fizična sila torej, to pa se ne zatrjuje. Tako je torej tako razloge sodbe kot trditve pritožbe treba razumeti, da se nanašajo na grožnjo v smislu zgoraj navedenega določila ZOR. Ostaja torej še vprašanje, ali je bila torej grožnja direktorja nedopustna in, ali je povzročila pri drugi stranki utemeljen strah. Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da niti izjava direktorja, da bodo tožnika tožili za nezakonito delo niti izjava, da bodo zadržali delavsko knjižico, ne pomeni nedopustne grožnje; torej tudi utemeljenega strahu ni moglo biti. Sicer pa sodišče prve stopnje tudi obrazloži, zakaj šteje, da ni bilo razlogov, da bi se tožnik bal v zvezi z delavsko knjižico. Če je direktor pokaral tožnika zaradi obnašanja, pa to ni nedopustna grožnja, ki bi povzročila tožniku utemeljen strah v smislu gornjih določil ZOR, saj tudi po mnenju pritožbenega sodišče njuno ravnanje po podpisu sporazuma kaže, da ni bilo nobenih nesoglasij; če sta skupaj odšla na kavo, to po splošnih življenjskih izkušnjah kaže, da sta bila tedaj soglasna. Če se je tožnik kasneje premislil, to ne more biti upoštevno. Ker torej ni niti razlogov za ničnost sporazuma niti razlogov za izpodbojnost, s sporazumom pa se je tožnik odpovedal svojemu deležu, je torej pravilno odločeno tudi o tem, da se njegov zahtevek za plačilo denarnega zneska zavrne.

V kolikor ni odgovorjeno na ostale pritožbene trditve, jih pritožbeno sodišče ni štelo za odločinega pomena.

Pritožbeni razlogi tako niso podani. Pritožbo je bilo tako treba zavrniti in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP).

Utemeljena pa je pritožba proti stroškovnemu delu. Tu je sodišče prve stopnje tako ali tako odločilo samo delno, ker o višini stroškov ni odločeno. Iz podatkov v spisu izhaja, da so pritožbene trditve točne.

Po določbi čl. 164/2 ZPP mora stranka v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Povrnitev mora zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških (čl.164/3 ZPP). Potem ko je sodišče prve stopnje obema strankama dalo rok za specifikacijo stroškovnika, je tožena stranka specificirala stroške po izteku roka. Rok se je iztekel 11.11.1993, tožena stranka pa je stroškovnik vložila 15.11.1993. Stroški ji zato ne gredo.

Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela le v neznatnem delu, ji pritožbeni stroški ne gredo (čl.154/2, 166/1 ZPP).