Jedro

Bistvene lastnosti občasnih terjatev so, da izvirajo iz istega pravnega naslova (v konkretnem primeru najemne pogodbe s kasnejšimi aneksi), a je mogoče s posamezno terjatvijo vseeno samostojno razpolagati, da je njihova višina določljiva oziroma določena in da dospejo periodično. Najemnine v obravnavani zadevi zapolnijo vse navedene značilnosti. Kot je sodišče jasno obrazložilo, je zastaranje terjatev iz zakupnine (najemnine) posebej urejeno s 351. členom OZ iz razloga izenačitve položaja med najemninami, ki dospejo v plačilo v enkratnem znesku ter najemninami, ki dospejo v plačilo občasno, da ne bi najemnine, ki izpolnjujejo pogoje za občasne terjatve (in zato zanje velja triletni zastaralni rok) zastarale v krajšem roku, od najemnin določenih v enkratnem znesku. Ob obrazloženem je pravilen nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da za občasne terjatve velja 348. člen OZ, ki določa kdaj zastara sama pravica, iz katere slednje izvirajo. Namen te določbe je varstvo dolžnika, v izogib nakopičenju njegovih dospelih terjatev.

Četrti odstavek 301. člena ZFPPIPP določa (pravna fikcija), da upnikov predlog za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka vsebuje tudi izjavo o umiku dajatvenega dela tožbenega zahtevka, tako da uveljavlja samo še zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve. Dajatveni zahtevek za plačilo terjatev, ki je bil sodno uveljavljen pred začetkom stečajnega postopka, torej z začetkom tega postane nedovoljen. Skladno z navedeno zakonsko določbo po vloženem predlogu za nadaljevanje postopka ni več mogoče odločati o dajatvenem tožbenem zahtevku, pač pa „zgolj“ o zahtevku za ugotovitev obstoja terjatve. Ker je tožnik dne 27. 9. 2019 podal predlog za nadaljevanje postopka, se (tudi v tem delu) po zakonski fikciji šteje, da je dajatveni del zahtevka umaknil in je uveljavljal zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo in je z odločitvijo o dajatvenem namesto ugotovitvenem tožbenem zahtevku storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točkah II. 3., II.4. in III. izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem ter nerazveljavljenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo: (I) da se postopek za terjatev v znesku 25.000 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od 2. 1. 2013 do vključno 2. 5. 2015, ustavi, (II) da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi (1) ugotovi se obstoj terjatve tožnika do toženke v znesku 48.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov in z zapadlostmi, kot izhaja iz izreka sodbe, (2) toženka je dolžna tožniku v roku 15 dni od izdaje sodbe plačati 24.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov in z zapadlostmi, kot izhaja iz izreka sodbe, (3) toženka je dolžna tožniku v roku 15 dni od izdaje sodbe plačati 46.978,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2020 dalje do plačila in znesek 12.342,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2020 dalje do plačila, (4) toženka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka, (III) ter da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti njene potrebne pravdne stroške, pri čemer bo o višini odločeno s posebnim sklepom.

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku.1 Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obširni pritožbi v glavnem ponavlja trditve, ki jih je podal že pred sodiščem prve stopnje. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Toženka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožnika v celoti zavrne.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Tožnik navaja, da najemnina v obravnavani zadevi ne predstavlja občasne terjatve. Zatrjuje, da je argumentacija sodišča v zvezi s 347. in 351. členom Obligacijskega zakonika2 materialnopravno zmotna in nepravilna, posledično pa je tudi odločitev, ki temelji na določbi 348. člena OZ, napačna. Izpostavlja, da obstoji razlika med terjatvami, ki se plačujejo občasno in med občasnimi terjatvami ter da najemnine ne predstavljajo posamezne samostojne terjatve, ampak na več delov razdeljeno obveznost plačevanja zakupnine. Ker zakonodajalec ni imel namena najemnin podvreči naravi občasnih terjatev in pravilom o zastaranju le-teh ter posledično zastaranju pravice, je zastaralni rok iz naslova najemnin uredil posebej v 351. členu OZ. Na to poleg jezikovne nakazuje že sistematična razlaga, tj. kam je zakonodajalec uvrstil pravila o zastaranju zakupnin v OZ.

Navedbe tožnika niso utemeljene. Bistvene lastnosti občasnih terjatev3 so, da izvirajo iz istega pravnega naslova (v konkretnem primeru najemne pogodbe s kasnejšimi aneksi), a je mogoče s posamezno terjatvijo vseeno samostojno razpolagati, da je njihova višina določljiva oziroma določena in da dospejo periodično.4 Najemnine v obravnavani zadevi zapolnijo vse navedene značilnosti, zato pritožbeno sodišče v celoti sledi prepričljivim razlogom sodišča prve stopnje, da gre za občasne terjatve v smislu 347. člena OZ. Kot je sodišče jasno obrazložilo v 16. točki obrazložitve, je zastaranje terjatev iz zakupnine (najemnine) posebej urejeno s 351. členom OZ iz razloga izenačitve položaja med najemninami, ki dospejo v plačilo v enkratnem znesku ter najemninami, ki dospejo v plačilo občasno,5 da ne bi najemnine, ki izpolnjujejo pogoje za občasne terjatve (in zato zanje velja triletni zastaralni rok) zastarale v krajšem roku, od najemnin določenih v enkratnem znesku. Nenazadnje na to napotuje tudi komentar6 602. člena OZ (plačevanje zakupnine), v katerem je navedeno, da velja, kolikor plačilo zakupnine zapade periodično, poseben zastaralni rok iz 347. člena OZ za občasne terjatve. Glede na tako jasno in konkretno zakonsko ureditev obširna pritožbena sklicevanja o napačni sistematični in jezikovni razlagi določb OZ ne vzdržijo. Prav tako so v tem delu neutemeljeni preostali pritožbeni očitki (ki opozarjajo, da opustitev pozivanja na plačevanje najemnin ne more voditi v posledico po 348. členu OZ, da takšna pravna naziranja prekomerno posegajo v ustavne pravice najemodajalcev ter da sodišče ni upoštevalo obstoja tripartitnih pogodb), saj v ničemer ne omajejo utemeljenega stališča, da se najemnine v konkretni zadevi obravnavajo kot občasne terjatve.

7. Ob obrazloženem je pravilen nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da za občasne terjatve velja 348. člen OZ, ki določa kdaj zastara sama pravica, iz katere slednje izvirajo. Namen te določbe je varstvo dolžnika, v izogib nakopičenju njegovih dospelih terjatev. Pri občasnih terjatvah ima namreč upnik iz istega naslova pravico uveljavljati nove in nove terjatve, če pa je pasiven in le-teh ne uveljavlja, nastopi zastaranje pravice.7 Slednje učinkuje, kot je utemeljeno zaključilo sodišče prve stopnje, na že dospele občasne terjatve in bodoče (še nedospele) občasne terjatve.

Tožnik med drugim navaja, da je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava povsem opustilo presojo razširjenega zahtevka, tj. zahtevka na povrnitev najemnin zapadlih po začetku postopka osebnega stečaja toženke (10. 12. 2018)8, s tem pa preprečilo ugoden izid pravde za tožnika in poplačilo njegove terjatve znotraj stečajnega postopka v okviru razdelitvene mase. Prav tako sodišču prve stopnje očita protispisnost pri povzemanju tožnikove izpovedi v delu, ki se nanaša na (ne)pozivanje toženke k plačilu najemnine.

Tudi ti očitki niso utemeljeni. Sodišče se je upravičeno oprlo zgolj na relevanten del tožnikove izpovedi, pri čemer razlogov za njegovo pasivnost pri pozivanju k plačilu najemnine ni presojalo, saj ti v ničemer ne spremenijo dejstva, da najemnina daljše časovno obdobje ni bila plačana (toženka pa ne pozvana k plačilu). Tudi iz naštetih nespornih dejstev v 15. točke obrazložitve sodbe izhaja, da je toženka do vključno 24. 12. 2009 najemnino poravnala, od leta 2010 dalje le-te ni več plačevala, tožnik pa je pred vložitvijo tožbe l. 2018 k plačilu najemnine ni pozival. Glede na nesporno ugotovljena dejstva v postopku in predhodno obrazloženo pritožbeno sodišče sledi utemeljenemu zaključku sodišča prve stopnje, da je tožniku l. 2015 zastarala sama pravica iz najemne pogodbe – t.j. pravica terjati najemnine, ki so zapadle pred tem zastaranjem in vse bodoče najemnine. Zavrnitev zahtevka v delu, ki se nanaša na plačilo najemnin, je pravilna.

8. Tožnik nadalje navaja, da bi moralo sodišče skladno s četrtim odstavkom 301. člena9 Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju,10 upoštevati učinke tožnikovega predloga za nadaljevanje (zaradi začetka stečajnega postopka nad toženko) prekinjenega pravdnega postopka11 in bi moralo njegove zahtevke iz točk II.1. in II.2. tožbenega zahtevka obravnavati kot ugotovitvene.

Pritožbeni očitki tudi v tem delu niso utemeljeni. ZFPPIPP v 67. členu določa, da je terjatev v postopku preizkusa terjatev lahko bodisi priznana bodisi prerekana. Za prerekano terjatev se šteje tista pravočasno prijavljena terjatev, ki jo je prerekal bodisi upravitelj z izjavo, vsebovano v osnovnem seznamu preizkušenih terjatev, bodisi drug upnik s (pravočasnim) ugovorom o prerekanju terjatev. V obravnavani zadevi je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je stečajna upraviteljica terjatev iz naslova najemnin v celoti prerekala, zaradi česar je moral tožnik podati predlog za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka. Po nadaljevanju postopka je sodišče glede najemnin ugotavljalo (tudi) obstoj oziroma neobstoj prerekanih terjatev. Iz izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da je sodišče zahtevek v točki II.1., ki je zajemal najemnine, zapadle pred začetkom osebnega stečaja toženke,12 med 6. 2. 2015 in 6. 12. 2018, obravnavalo kot ugotovitveni zahtevek.13 Najemnine, zapadle po začetem postopku osebnega stečaja, tj. od 6. 1. 2019 do 6. 12. 2020, pa v stečajnem postopku niso bile prijavljene in posledično tudi ne zajete s končnim seznamom preizkušenih terjatev. Tožnik jih je uveljavljal s pripravljalno vlogo z dne 2. 2. 2020 kot razširjen (dajatveni) tožbeni zahtevek (točka II.2).14 Tožnik se tudi v tem delu sklicuje na učinke četrtega odstavka 301. člena ZFPPIPP, pri čemer se sklicuje na navedbe svoje 3. pripravljalne vloge z dne 31. 5. 2021. Tožnik je v tem delu sam s seboj v nasprotju, saj navaja, da bi moralo sodišče tudi zahtevek pod točko II.2. obravnavati kot ugotovitveni, medtem ko je v 13. točki navedene 3. pripravljalne vloge zavzeto stališče, da ima v tem delu: „... interes tako za ugotovitveni kot tudi za dajatveni zahtevek, saj gre v primeru osebnega stečaja toženke za okoliščino, ko so določeni stroški in obveznosti, glede na veljavno najemno pogodbo nastali po začetku stečajnega postopka, ki se lahko poplačajo iz stečajne mase, ostale pa poplača toženka iz svojega premoženja.“ Zaradi navedenega (ker te terjatve v stečajnem postopku niso bile prijavljene, zapadle pa so po začetku stečajnega postopka) je sodišče odločilo pravilno, ko je zahtevek pod točko II.2. obravnavalo kot dajatveni zahtevek. Odločitev je tako materialnopravno pravilna, preostale pritožbene navedbe v tem delu pa so pavšalne in neizkazane.

9. Utemeljene pa so tožnikove navedbe, da je sodišče storilo kršitev določb pravdnega postopka pri odločanju o dajatvenem zahtevku v točki II.3. Izreka. V tem delu je namreč z odločitvijo o dajatvenem namesto o ugotovitvenem tožbenem zahtevku slednjega prekoračilo.

Kot je bilo že navedeno, četrti odstavek 301. člena ZFPPIPP določa (pravna fikcija), da upnikov predlog za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka vsebuje tudi izjavo o umiku dajatvenega dela tožbenega zahtevka, tako da uveljavlja samo še zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve. Dajatveni zahtevek za plačilo terjatev, ki je bil sodno uveljavljen pred začetkom stečajnega postopka, torej z začetkom tega postane nedovoljen. Skladno z navedeno zakonsko določbo po vloženem predlogu za nadaljevanje postopka ni več mogoče odločati o dajatvenem tožbenem zahtevku, pač pa „zgolj“ o zahtevku za ugotovitev obstoja terjatve.15 Ker je tožnik dne 27. 9. 2019 podal predlog za nadaljevanje postopka, se (tudi v tem delu) po zakonski fikciji šteje, da je dajatveni del zahtevka umaknil in je uveljavljal zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo16 in je z odločitvijo o dajatvenem namesto ugotovitvenem tožbenem zahtevku storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka.17

10. 357. člen ZPP določa, da kolikor pritožbeno sodišče ugotovi, da je bil s sodbo prve stopnje tožbeni zahtevek prekoračen, glede na naravo prekoračitve tožbenega zahtevka s sklepom razveljavi sodbo in zadevo po potrebi vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.18 Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi dajatvenega zahtevka utemeljilo na dejstvu, da je bil v stečajnem postopku zoper toženo stranko izdan sklep o odpustu obveznosti, sklep je postal pravnomočen in učinkuje na vse terjatve, ki so nastale do 10. 12. 2018 (razen za priviligirane terjatve). Ker odpust učinkuje tudi na terjatev upnika, ki je zapadla v plačilo 11. 4. 2016, je sodišče ugotovilo, da tudi tožnik kot porok nima regresne pravice (zato je dajatveni zahtevek zavrnilo). Glede ugotovitvenega zahtevka, o katerem bi sodišče moralo odločati, pa tožnik utemeljeno opozarja, da je učinek odpusta obveznosti v tem, da preneha upnikov pravovarstveni zahtevek (pravica sodno terjati plačilo terjatve), ne pa materialnopravno upravičenje, ki ga vsebuje terjatev. Obveznost torej postane naturalna.

Ker torej sodišče prve stopnje zahtevka na ugotovitev obstoja tožnikove terjatve sploh ni presojalo, je glede na zgornje ugotovitve pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo v točki II.3., posledično pa tudi v stroškovnem delu v točkah II.4. in III. izreka, razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V primeru prekoračitve zahtevka lahko sodišče druge stopnje kot že navedeno (glede na naravo prekoračitve tožbenega zahtevka) s sklepom (le) razveljavi sodbo in zadevo po potrebi vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.19 S takšno odločitvijo pa tudi ne bo prišlo do hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj je sodišče prve stopnje postopek že izvedlo in bo predvidoma zadostovalo le ponovno pisanje sodbe. Sodišče prve stopnje se bo moralo pri ponovnem obravnavanju oziroma ponovnem pisanju sodbe opredeliti do vprašanja, ali terjatev tožnika (kot poroka) do toženke iz naslova poplačila njenega dolga do upnika Javni sklad Republike Slovenije za regionalni razvoj in razvoj podeželja (JSRSRRRP) obstoji ter le-to presojati v okviru ugotovitvenega tožbenega zahtevka. Prav tako bo moralo ob novi odločitvi ponovno odločiti tudi o pravdnih stroških.20 Ob že obrazloženem v ostalem tožnikova pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa v ostalem delu tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je sicer pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člena ZPP).

11. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnik neutemeljeno oporeka uporabi sodbe VSRS II Ips 62/2019. Predmetna zadeva je v ključnih elementih enaka zadevi, ki jo je sodišče presojalo v navedeni sodbi ter glede katere je zaključilo, da je bistvenega pomena naslednje: (1) da je tožnik kot porok z izpolnitvijo dolžnikove obveznosti vstopil v upnikov pravni položaj in je na podlagi 1018. člena OZ (pravilo o zakoniti subrogaciji) sporna terjatev prešla nanj, (2) da se sporna terjatev nanaša na obveznost, glede katere učinkuje odpust obveznosti, (3) da je toženka pridobila ugovor, da je njen dolg postal neiztožljiv oziroma naturalen. Tožnik tako neutemeljeno vztraja, da je njegova terjatev nastala (šele) z dnem plačila zneska iz naslova zavarovanja, t. j. dne 30. 1. 2020, saj porok ter glavni dolžnik odgovarjata za isto terjatev (v konkretnem primeru nastalo dne 11. 6. 2014, ko je upnik odstopil od posojilne pogodbe21). Po prehodu izpolnjene upnikove terjatve na poroka kot izpolnitelja, pa se pravni položaj dolžnika (toženke) ne sme poslabšati. Slednje pomeni, da dolžnik ohrani vse ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti upniku, tudi osebni ugovor odpusta obveznosti.

12. Odločitev o pritožbenih stroških je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo sodišča prve stopnje.

1 Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju ZPP. 2 Uradni list RS, št. 97/07, v nadaljevanju OZ. 3 Glej V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 464-472. 4 8. člen najemne pogodbe z dne 9.2.2004 ter nadaljnji aneksi k pogodbi določajo mesečno plačevanje najemnine do petega dne v mesecu, sprva v višini 500 EUR, nato pa 1000 EUR. 5 351. člen OZ je tako za vse zakupnine (najemnine) določil triletni zastaralni rok. 6 Glej M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 685. 7 Glej V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 473. 8 Zahtevka pod točko II.2. 9 Ta se glasi: Velja, da upnikov predlog za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka vsebuje tudi izjavo upnika o umiku dajatvenega dela tožbenega zahtevka, tako da uveljavlja samo še zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve. 10 Uradni list RS, št. 126/07, s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju ZFPPIPP. 11 Predlog za nadaljevanje pravdnega postopka je tožnik podal 27. 9. 2019. 12 Postopek osebnega stečaja nad toženko se je začel dne 10. 12. 2018. 13 Razloge za zavrnitev zahtevka pa je pojasnilo v 16. in 17. točki obrazložitve sodbe. 14 V 3. pripravljalni vlogi z dne 31. 5. 2021 je tudi izrecno uveljavljal ugotovitveni zahtevek, o katerem je sodišče odločilo v točki II.1. izreka, ter (sporni) dajatveni zahtevek. Sodišče je spremembo tožbenega zahtevka kljub nasprotovanju toženke dovolilo na naroku dne 3. 6. 2021, ker je skladno s prvim odstavkom 185. člena ZPP presodilo, da je sprememba smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama. 15 Glej sodbo VSRS III Ips 27/2017. 16 Tožnik je sporno terjatev iz naslova plačila toženkinega dolga do upnika Javni sklad Republike Slovenije za regionalni razvoj in razvoj podeželja (JSRSRRRP) priglasil v stečajnem postopku, stečajna upraviteljica jo je prerekala (v primeru priznanja terjatve pod odložnim pogojem gre namreč v skladu s sodno prakso za njeno prerekanje). Naknadno je sicer tožnik v tem postopku navedel, da zahtevek modificira, vendar gre za isto glavnico, le obresti je kapitaliziral (za čas od 18. 10. 2016, kot ji je zahteval prvotno, do 31. 1. 2020). Ni šlo torej za (nov) dajatveni zahtevek. 17 Sojenje ultra (plus) ali extra (aliud) pomeni absolutno bistveno kršitev postopka. Glej J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, l. 2009, str. 418. 18 Pri tem velja, da je razveljavitev z vrnitvijo vedno nujna takrat, ko je sodišče odločilo o nečem drugem namesto o zahtevku, ki ga je uveljavljal tožnik, J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, l. 2009, str. 461. 19 Drugače kot vrhovno sodišče, ki lahko pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, s katero je bil prekoračen tožbeni zahtevek, tudi spremeni (glej 381. člen ZPP). Z odločanjem o ugotovitvenem zahtevku prvič na drugi stopnji pa bi bilo tudi prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe. 20 Pritožbeno sodišče se zaradi sprejete odločitve ni opredeljevalo do pritožbenih navedb v zvezi s stroškovno odločitvijo sodišča I. stopnje. 21 In na katero v celoti vpliva odpust obveznosti v stečajnem postopku.