Jedro

Tožnik tudi ob upoštevanju koeficienta iz leta 1990 ne bi dosegal cenzusa za odmero štipendije. Šele z mejnim koeficientom 99,52 oziroma koeficientom 99 bi se izenačil oziroma spustil pod 110 % zajamčenega osebnega dohodka (oziroma 7.810 SIT). Prav zaradi tega ni utemeljen zaključek o njegovem neenakopravnem obravnavanju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 23.10.1992 in priznanje pravice do republiške štipendije za leto 1991/92, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ugotovilo je, da je bil v šolskem letu 1991/92 kriterij za pridobitev republiške štipendije za tožnika dohodek na družinskega člana v drugem trimesečju tekočega leta, ki ni presegal 110 % zajamčenega osebnega dohodka po zakonu (56. člen Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti - ZZZPB, Uradni list Republike Slovenije, št. 5/91 in 12/92), kar je znašalo 7.810 SIT. Osnovno vprašanje spora se je nanašalo na dohodek na družinskega člana tožnikove družine in s tem v zvezi na katastrski dohodek iz prejšnjega leta, ki ga je tožena stranka pomnožila s količnikom 215. V zvezi s pravilnostjo tega količnika se je sodišče oprlo na podatke in pojasnila Republiškega zavoda za zaposlovanje, Enote Ljubljana, zavrnilo pa je uporabo Odloka o valorizaciji katastrskega dohodka in o določitvi količnikov za valorizacijo katastrskega dohodka za leto 1991 (Uradni list Republike Slovenije, št. 47/90 - v nadaljevanju Odlok), ker ta valorizacija ne predstavlja ustrezne valorizacije katastrskega dohodka glede na ekvivalent osebnega dohodka pri uveljavljanju socialnih pravic. Nadalje je sodišče ugotovilo obstoj pravne praznine za preračunavanje katastrskega dohodka v ekvivalent osebnega dohodka vse do leta 1994, ko je začel veljati Pravilnik o metodologiji za upoštevanje dohodka iz kmetijske dejavnosti za pridobitev pravice do socialnovarstvenih dajatev in denarne pomoči (Uradni list Republike Slovenije, št. 75/94 - v nadaljevanju Pravilnik o metodologiji). Republiški zavod za zaposlovanje je moral vzpostaviti kriterije za dodeljevanje republiških štipendij in pri tem izvajati tudi prakso preračunavanja katastrskega dohodka v ekvivalent osebnih dohodkov. Sodišče je glede na pojasnila Republiškega zavoda za zaposlovanje zaključilo, da je bil količnik 215 ustrezen, sicer pa bi tožniku štipendija pripadala šele ob količniku 99,52 (29,52 predstavlja očitno računsko pomoto sodišča prve stopnje).

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi zaključki in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil obsežno revizijo. Sodišču prve stopnje, podobno pa kasneje v reviziji tudi sodišču druge stopnje, očita več bistvenih kršitev določb postopka. Tako v sodbah manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, podano pa je tudi nasprotje med razlogi sodbe. Ne strinja se z verodostojnostjo pojasnil tožene stranke (pravilno Republiškega zavoda za zaposlovanje), sodišče pa naj bi s tem v zvezi zgrešilo razlikovanje med trditvami in dokazi. Tožena stranka za utemeljitev količnika 215 ni predložila nobenega dokaza. Sodišči tudi nista ugotovili, koliko sploh je znašal povprečni katastrski dohodek kmečkega gospodinjstva v Republiki Sloveniji v letu 1990 (uradnih podatkov v zvezi s tem ni, niti podatkov o številu kmečkih gospodinjstev), sodišči pa tudi nista preverili, zakaj je sploh relevantno razmerje med povprečnim dohodkom kmečkega gospodinjstva in dohodkom nekmečkega gospodinjstva. Sporni količnik pove le to, da naj bi imel povprečni kmet 215-krat večji dohodek kot povprečni nekmet, kar je neresničen podatek. Nasprotje v razlogih sodb izhaja iz tega, da je sodišče zaključilo, da je tožena stranka količnik določila na podlagi rezultatov raziskovanja, nato pa je ugotovilo, da ga je določila zgolj izkustveno. S tem sta sodišči druge in prve stopnje zamešali izkustveno in raziskovalno metodo, dokazna ocena pa ni obrazložena. Sodišči sta kršili tudi načelo pravnomočnosti, saj je bilo o višini vseh dohodkov tožnikove družine v letu 1991 že pravnomočno odločeno v odločbah davčnega organa. Na te odločbe je sodišče vezano. Ne drži, da naj bi na tem področju obstajala pravna praznina, saj je veljal Zakon o denarni enoti Republike Slovenije (Uradni list Republike Slovenije, št. 17/91). Na podlagi tega zakona ni podlage za zaključek, da en dinar katastrskega dohodka ni le en tolar tega dohodka, temveč kar 215 tolarjev dohodka. Vsak poskus podzakonskega določanja kriterijev je neustaven in pomeni tudi kršitev Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo nista odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Bistvene kršitve določb postopka, ki jih tožnik očita sodiščema druge in prve stopnje, niso podane. Obe sodbi sta jasni, vsebujeta vse odločilne razloge in jih je mogoče preizkusiti. Revizijsko sodišče tudi ne ugotavlja nasprotij med razlogi sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Sodišči druge in prve stopnje sta se lahko oprli na pojasnilo Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 27.10.1993 k izračunu vrednosti enote katastrskega dohodka, posebej zato, ker je to pojasnilo v skladu s prejšnjima dopisoma (navodiloma) direktorja Republiškega zavoda za zaposlovanje vsem enotam tega zavoda z dne 10.9.1991 in 10.10.1991. Sodišče prve stopnje je ta dopisa vpogledalo, na zadnji dopis oziroma navodilo pa se tudi izrecno sklicuje. Ne gre za dopis same tožene stranke (kot navaja tožnik), temveč Republiškega zavoda za zaposlovanje. Revizijsko sodišče ne ugotavlja mešanja med trditvami oziroma navedbami ene od strank in izvedenimi dokazi, kar zatrjuje tožnik. Nasprotij med razlogi sodb sodišč druge in prve stopnje ni mogoče ugotoviti v zvezi z revizijskim očitkom mešanja raziskovalne in izkustvene metode določitve ustreznega količnika za preračun katastrskega dohodka. Sodišči sta pri tem le povzeli pojasnila Republiškega zavoda za zaposlovanje - da je za preračun ekvivalentov katastrskega dohodka in osebnega dohodka uporabil "rezultate raziskovanj", vendar v nadaljevanju tudi, da je prvi izračun prinesel celo koeficient 376 in da je nato prišlo do korekcij in izkustvene določitve primerljivega koeficienta katastrskega dohodka z osebnim dohodkom - pri tem pa do uporabe podatkov o povprečnem dohodku iz zaposlitve na gospodinjstvo v preteklem letu in povprečnem katastrskem dohodku. Glede na zadosti pojasnjena dejstva o tem, kako je prišlo do količnika 215, ter glede na upoštevanje materialnopravnih predpisov v tem obdobju, sodiščema ni bilo treba še natančneje razlagati, zakaj verjameta zatrjevanju tožene stranke o pravilni določitvi količnika.

Iz razlogov sodb sodišča druge in prve stopnje tudi dovolj jasno izhaja, zakaj sta sodišči sploh upoštevali koeficient za preračun katastrskega dohodka v osebni dohodek. Gre za sklicevanje na pravno podlago, predvsem na določbo 9. člena Pravilnika o štipendiranju (Uradni list Republike Slovenije, št. 24/91, 14/92), iz katerega jasno izhaja potreba po preračunu dohodkov iz opravljanja kmetijske in samostojne dejavnosti (iz preteklega leta) v ekvivalent osebnega dohodka.

Ni bilo kršeno načelo pravnomočnosti, ki ga tožnik zatrjuje v zvezi s tem, da je bilo o višini dohodkov njegove družine pravnomočno odločeno z odločbami davčnega organa za leto 1991. Višina katastrskega dohodka, ki jo je bilo potrebno upoštevati, se ne nanaša na katastrski dohodek iz leta 1991, temveč za leto 1990. Višina katastrskega dohodka v tem letu med strankama tudi ni bila sporna. Sporen je le preračun v ekvivalent osebnega dohodka zaradi odmere štipendije in ne za namen obdavčitve. Tega ni mogoče mešati. Pravnomočnost odločitve o davčnem postopku tudi za leto 1990 zato nima nobenega vpliva in pomena na odločitev o tem, ali je z upoštevanem nesporne višine katastrskega dohodka za prejšnje leto tožnik izpolnjeval pogoje za republiško štipendijo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno izhajali iz tega, da je na področju upoštevanja dohodkov za odmero republiške štipendije obstajala pravna praznina, saj je bil ta pravni institut le delno pravno urejen. ZZZPB je namreč v 56. členu določil le pravico učencev srednjih šol in študentov do republiških štipendij, pri tem določil tudi premoženjski cenzus za pridobitev te pravice (za učence in študente, ki se šolajo v kraju izven stalnega bivanja, je to dohodek na družinskega člana v drugem trimesečju tekočega leta, ki ne presega 110 % zajamčenega osebnega dohodka po zakonu) in v 59. členu, da "republiški upravni organ, pristojen za delo, določi podrobnejša merila za dodeljevanje in višine republiških štipendij ter dodatkov k štipendiji." Zakon ni določil podrobnejših meril oziroma okvirov za dodeljevanje štipendij oziroma usmeritev v zvezi z upoštevanjem različnih dohodkov za uveljavljanje pravice do štipendije. To je v celoti prepustil Pravilniku o štipendiranju, ki se je zaradi upoštevanja načela enakega obravnavanja moral opredeliti tudi do različnih kategorij dohodkov, med temi tudi dohodkov iz opravljanja kmetijske in samostojne dejavnosti. Za katastrski dohodek od negozdnih površin je izrecno določil, da se vsako leto poveča s količnikom, ki ga vsako leto sporoči pristojni organ (tretji odstavek 8. člena), oziroma je za dohodke iz opravljanja kmetijske in samostojne dejavnosti določil preračun na podlagi podatkov preteklega koledarskega leta, ki se izrazijo kot ekvivalent osebnega dohodka (drugi odstavek 9. člena). ZZZPB torej med dohodki na družinskega člana ne določa posebnega razlikovanja, ki izhaja iz Pravilnika o štipendiranju. Kljub temu je jasno, da kategorija katastrskega dohodka in osebnega dohodka nista primerljivi kategoriji, tudi zato ker gre za katastrski dohodek iz prejšnjega leta in osebni dohodek na družinskega člana v drugem trimesečju tekočega leta. Podzakonski akt je v smislu zagotavljanja ustavnega načela enakega obravnavanja moral predvideti preračun s posebnim koeficientom.

Nadaljnja ureditev določitve koeficienta oziroma metodologija za preračun ni bila ustrezno opredeljena oziroma jo praktično ni bilo. Ob izostanku ustrezne in jasne ureditve je bila toženi stranki (če je sploh hotela dodeliti štipendije in s tem omogočiti izvedbo pravice do štipendije) prepuščena določitev ustreznega koeficienta preračuna katastrskega dohodka v osebni dohodek. Predmet sodne presoje je, ali je bila ta določitev v skladu z načeli enakega obravnavanja, oziroma ali je bila zakonita tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

Ob izostanku veljavnih predpisov glede na določbo drugega odstavka 3. člena Zakona o sodiščih (ZS, Uradni list Republike Slovenije, št. 19/94 in nadalj.) pri takšni presoji upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere. Če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi in pri tem ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede. Revident se sklicuje na predpis, ki naj bi urejal podoben primer - Odlok iz leta 1990. Vendar to sklicevanje ni utemeljeno. Razloge za neupoštevanje Odloka sta ustrezno pojasnili že sodišči druge in prve stopnje. Valorizacija po Odloku se namreč po izrecni določbi njegovega 2. člena uporablja za odmero davka iz kmetijstva in dohodnine in drugih obveznosti za leto 1991, pri tem pa so tudi valorizacije katastrskega dohodka za posamezne katastrske kulture različne (glej tudi 5. in 7.b člen Zakona o ugotavljanju katastrskega dohodka - Uradni list SRS, št. 23/76 in 24/88) in se nanašajo na valorizacijo cen iz leta 1988 in 1989. Upoštevanje takšne valorizacije bi glede na izvedene dokaze pripeljalo do nesprejemljivih rezultatov, saj bi na ta način pri dodeljevanju štipendij prišlo do večje neenakosti v korist učencev in študentov iz kmečkih gospodinjstev. Ti podatki so bili zlasti neprimerljivi v spornem obdobju splošno znanih podatkov visoke inflacije (v letu 1990 je znašala 104,5 %, v letu 1991 247,6 %, v letu 1992 88,2 %, v letu 1993 22,9 %, v letu 1994 18,3 %, itd. - podatki Statističnega urada RS), osamosvojitve in sprememb v pravnem sistemu. Sicer pa tudi v letu 1994 sprejeti Pravilnik o metodologiji ne izhaja iz primerljive valorizacije katastrskega dohodka (tako kot Odlok), temveč določa povsem drugačno metodologijo. Prav zaradi razmer v letu 1991 v primerjavi s kasnejšimi razmerami in sprememb v ureditvi ni mogoče primerjati ustreznosti količnikov tega leta in količnikov v kasnejših letih (za kar se prav tako zavzema tožnik).

Glede na navedeno nemožnost primerjave se je moralo sodišče v skladu s 3. členom ZS nasloniti predvsem na splošna načela pravnega reda.

Koeficient 215 med katastrskim dohodkom v preteklem letu in osebnim dohodkom v drugem tromesečju leta 1991 na podlagi podatkov v spisu ni natančno in povsem točno preverljiv. Sodišče prve stopnje kljub številnim poizvedbam (tudi po uradni dolžnosti) ni uspelo pridobiti vseh podatkov, ki bi lahko služili za natančno preveritev ustreznosti tega koeficienta. Kljub temu koeficient za preračun ni bil določen na pamet, arbitrarno, brez zasledovanja jasnega cilja izenačevanja pogojev za pridobitev štipendije med različnimi družinami oziroma prejemniki osebnih dohodkov, družinami s katastrskim dohodkom in prejemki samostojnih podjetnikov.

S tem v zvezi sta se sodišči druge in prve stopnje pravilno sklicevali na pojasnila Republiškega zavoda za zaposlovanje. Iz teh izhaja, da je bil koeficient za preračun v letu 1990 123, v letu 1991 215 in v letu 1992 39. Prvotni preračun katastrskega dohodka v osebni dohodek za leto 1991 je znašal kar 376 in ga je Zavod naknadno korigiral na 215. Upošteval je povprečni dohodek iz zaposlitve na gospodinjstvo v preteklem letu in povprečni katastrski dohodek. Republiški zavod za zaposlovanje je to korekcijo ocenil kot ustrezno, ker realnejše odraža primerjavo dohodka od kmetijstva in osebnega dohodka zaposlenih, s čemer se je izognil kritikam, da je bil leta 1990 dohodek od kmetijstva "čisto" podcenjen in da bi bil dohodek s koeficientom 317 v letu 1991 precenjen. Namen korekcije je bil torej doseči enakopravnejše obravnavanje posameznih prosilcev za štipendijo, kar je ustrezno izhodišče. V tem dejanskem okviru presoje ustreznega koeficienta (primerjaj tudi podatke o inflaciji v letih 1990 in 1991) se je tožena stranka torej upravičeno odločila za višji koeficient kot leta 1990. Pomembno pa je, vsaj za obravnavani primer, da celo veliko nižji koeficient preračuna katastrskega dohodka v osebni dohodek tožniku ne bi omogočil pridobitve štipendije. Tožnik tudi ob upoštevanju koeficienta iz leta 1990 ne bi dosegal cenzusa za odmero štipendije. Šele z mejnim koeficientom 99,52 oziroma koeficientom 99 bi se izenačil oziroma spustil pod 110 % zajamčenega osebnega dohodka (oziroma 7.810 SIT). Prav zaradi tega ni utemeljen zaključek o njegovem neenakopravnem obravnavanju oziroma je zakonita odločitev tožene stranke o zavrnitvi tožnikove zahteve za štipendijo. Na drugačno odločitev ne vplivajo revizijske navedbe o preračunu dinarjev v tolarje, saj ne gre za vprašanje njihovega razmerja, ki je bilo jasno (na podlagi zakona, na katerega se tožnik sklicuje) in ga je tožena stranka pravilno upoštevala.

Glede na navedeno v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.