Jedro

Slaba osvetljenost podhoda in pa dejstvo, da je bila zunaj že tema, torej, da je bil tožnik odvisen od obstoječe razsvetljave, bi nalagalo povprečno skrbnemu človeku, da je v danih razmerah posebej pozoren na površino, po kateri hodi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu in stroškovni odločitvi, v točki II in III izreka.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta prva in druga tožena stranka (v nadaljevanju prva toženka in druga toženka) dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) v 15 dneh od prejema te sodbe 4.000,00 EUR, prva toženka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2018 do plačila, druga toženka pa od 7. 10. 2016 do plačila (točka I izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka) ter odločilo, da je tožnik dolžan kriti stroške postopka do 49 %, prva in druga toženka pa nerazdelno do 51 %, o višini pa bo odločeno s posebnim sklepom (točka III izreka).

2. Zoper to sodbo, in sicer zoper zavrnilni del in posledično stroškovno odločitev (točka II in III izreka) se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na spremembo izpodbijane sodbe oziroma podrejeno na njeno razveljavitev. Tožnik se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je sokriv za nastanek škodnega dogodka. Sodišče je njegov delež ocenilo v višini 20 %, čemur nasprotuje. Sprejema sodbo v točkah 1 do 27 in od 29 do 48 obrazložitve, ne strinja pa se z obrazložitvijo v 28 in 26 točki. Toženki sta podali pravočasne, vendar pavšalne ugovore glede sokrivde. Prva toženka je zapisala, da bi tožnik zlahka lahko videl neravnino, saj je to nekaj neobičajnega, druga toženka pa, da bi tožnik moral sam poskrbeti za lastno varnost, gledati kje stopa, saj so mu bile na kraju dogodka dobro vidne ovire, trak in tabla, kar bi moral tožnik videti in upoštevati. Gre za nesubstancirane navedbe, iz katerih je moč razbrati, da prva toženka luknjo v podhodu nastalo zaradi izpadle zaščitne rešetke, enači z neravnino, pri tem pa prezre trditveno podlago tožnika, da se je nesreča zgodilo v nočnih razmerah, kjer je bila slaba vidljivost zaradi specifične osvetljenosti podhoda, pri čemer je bilo tekom pravde glede navedb druge toženke ugotovljeno, da lokacija ni bila zavarovana s trakovi in znakom. Izpostavlja, da je sodišče kljub neobstoju pravočasnih ugovorov na strani toženk in pravočasno podanih trditev tožnika opravilo ogled kraja v podobnih razmerah in ugotovilo (točka 26 obrazložitve izpodbijane sodbe), da vgreznjena rešetka za odvodnjavanje v širini 15 cm v urbanem okolju, ki je namenjeno pešcem (zaključek stopnišča, ki vodi v podhod), ne predstavlja pričakovane normalne pohodne površine, kanaleta je slabše vidna, saj del, kjer je padel tožnik, ni popolnoma osvetljen in na ta del pada senca ter je manj osvetljen kot ostali deli podhoda. Kljub temu sodišče prve stopnje brez tehtne obrazložitve zaključi (glej točko 28 obrazložitve izpodbijane sodbe), da bi tožnik kanaleto še lahko opazil, ko se ji je približal. Tožnik izpostavlja, da je bila kanaleta slabo vidna v delu, kjer je nanjo sijala sicer slaba osvetljava iz podhoda. Ni mogel videti luknje zaradi manjkajoče kanalete na delu podhoda, kjer je padel, saj se je ta del nahajal v dodatni senci - popolni temi. Navedeno izkazujejo fotografije iz ogleda, kjer je skoraj nevidna kanaleta. Še posebej ni bilo mogoče videti, da v senčnem delu ni nameščene kanalete. Kanaleta v nesenčnem delu ni bila poškodovana, zato tožnikova posebna pozornost ni bila potrebna. Izpostavlja, da vgreznjena rešetka na lokaciji, kjer je padel tožnik, ni pričakovana ovira, mesto, kjer je padel, je bilo neosvetljeno, saj je na to mesto padala senca, ki je v celoti onemogočila zaznavnost luknje. Tožnik bi ob ekstremno povečani pozornosti lahko zaznal le potek temnejšega pasu v tleh zaradi poteka kanalete, ki je bila tožniku vidna na sicer bolje osvetljenem delu podhoda (generalno slaba osvetljenost podhoda), nikakor pa ni mogel videti obstoja luknje oziroma vdrte kanalete v tako temnem prostoru, kjer je senca v celoti onemogočila zaznavnost nepričakovanega na javni površini. Meni, da je sodišče tožniku naložilo preveliko breme in običajno pazljiv uporabnik lokacije v nočnih razmerah ni mogel pričakovati luknje na delu javne površine. Tožnik ni mogel videti, da na mestu padca ni nameščene kanalete, zato mu ni mogoče očitati nikakršne sokrivde. Podredno se pritožuje tudi zoper stroškovno odločitev. Priglaša takso za pritožbo.

3. Toženki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je za nastanek škodnega dogodka (padec tožnika v podhodu) podana krivdna odgovornost toženk v višini 80 %, medtem ko je tožnik s svojim neskrbnim ravnanjem soprispeval v višini 20 %.

6. V pritožbenem postopku ni več sporen temelj odškodninske odgovornosti toženk, in sicer, da sta toženki odgovorni za nastanek škodnega dogodka zaradi obstoja krivdne odgovornosti koncesionarja prve toženke in zavarovanca druge toženke (N. d.d.).

7. V pritožbenem postopku je sporno le vprašanje ali je tožnik s svojim ravnanjem soprispeval k nastanku škodnega dogodka, in če v kakšni višini.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik tudi sam prispeval k nastanku škodnega dogodka. Zaradi hoje v nočnih razmerah in ob zmanjšani vidljivosti bi moral biti pri hoji bolj pozoren ter mu je zaradi očitane neskrbnosti pripisati 20 % soprispevek. Sodišče druge stopnje se v celoti pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Prav dejstvo, na katerega se sklicuje tožnik ves čas postopka, da je bila v času škodnega dogodka zunaj že tema, podhod v katerega je prihajal tožnik pa je bil slabo osvetljen (ni pa bil neosvetljen), kaže na to, da bi moral biti tožnik pri hoji iz stopnišča v podhod še bolj pozoren na stanje na tleh pred sabo, ko je poleg tega tudi (kot zatrjuje v pritožbi) videl, da pod stopniščem, po katerem je prihajal v podhod, poteka jašek z rešetkami1. Od tožnika bi bilo pričakovati, da bo ob izstopu iz zadnje stopnice na odtočni jašek stopal posebej previdno prav zato, ker je bila v podhodu slaba razsvetljava, kot je to tožnik večkrat poudaril v postopku na prvi stopnji2 in kar poudarja tudi sedaj v sami pritožbi3. Prav dejstvo slabe osvetljenosti podhoda je dejstvo, zaradi katerega bi moral biti tožnik pri hoji še posebej pozoren. Slaba osvetljenost podhoda in pa dejstvo, da je bila zunaj že tema, torej, da je bil tožnik odvisen od obstoječe razsvetljave, bi nalagalo povprečno skrbnemu človeku, da je v danih razmerah posebej pozoren na površino, po kateri hodi. Tožniku je tako očitati, da ni ravnal v okviru skrbnosti, ki bi jo bilo pričakovati v danih razmerah od povprečno skrbnega človeka (prvi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika - OZ), zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je s takšnim svojim ravnanjem soprispeval k nastanku škodnega dogodka, pravilna, hkrati je materialnopravno pravilna ugotovitev višine deleža njegovega soprispevka (prvi odstavek 171. člena OZ4 v zvezi s 185. členom OZ5).

9. V posledici navedenega pritožba tožnika ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, ki se nanaša na vprašanje tožnikovega soprispevka v višini 20 % ter posledično stroškovne odločitve, točka II in III izreka, potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

10. Tožnik je s pritožbo v celoti propadel, zato je dolžan kriti sam svoje stroške, ki so mu nastali v pritožbenem postopku (155. člen ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

1 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je šlo za jašek v širini 15 cm, potekajoč prečno preko poti v podhodu in kot je jasno razvidno iz s strani tožnika predloženih fotografij (A37 - A43). 2 Trditve o slabo osvetljenem podhodu, da je bila zunaj tema, da je zapuščal stopnišče, je podal že v samih trditvah v tožbi, pa tudi kasneje pred prvim narokom za glavno obravnavo v pripravljalni vlogi z dne 10. 9. 2019, kakor tudi v pripravljalni vlogi podani po prvem naroku za glavno obravnavo dne 7. 10. 2019, kar vse je tožnik potrdil tudi s svojo izpovedbo pred sodiščem, citat: „... v podhodu je bila medla svetloba, vse luči niso delovale. Zunaj pa je bilo takrat temno, saj je bil že večer. Povem, da je bil podhod prazen in da nisem opazil nobenih preprek.“ (list. št. 109 - narok z dne 20. 11. 2019). 3 V pritožbi tožnik izpostavlja, da je bila kanaleta slabo vidna tožniku v delu, kjer je nanjo sijala sicer slaba osvetljava iz podhoda, ni pa mogel videti luknje zaradi manjkajoče kanalete na delu podhoda, kjer je padel, ker se je ta del nahajal v dodatni senci - popolni temi. 4 Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. 5 Določbe o deljenju odgovornosti in zmanjšanju odškodnine, ki veljajo za premoženjsko škodo, se smiselno uporabljajo tudi za nepremoženjsko škodo.