Jedro

Res je uporabno dovoljenje, ki ga je predložila tožnica, pristojni organ pustil v veljavi, vendar to dejstvo ne sanira neizpolnjevanja pogoja, določenega v točki 4.1.8. Javnega razpisa, saj je bilo uporabno dovoljenje izdano na podlagi v času odločanja pristojnega organa veljavne odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja, ki pa je bila v času odločanja toženke razveljavljena. Ustrezen je torej sklep toženke, da tožničina gradnja nima veljavnega gradbenega dovoljenja, ki bi zajemalo stanje naložbe ob vložitvi zahteve za izplačilo, zato je zahtevek za izplačilo zaradi neizpolnjevanja pogojev Javnega razpisa lahko zavrnila v celoti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev in odločbi o spremembi obveznosti, ki ga je dne 2. 7. 2015 vložila tožnica. V obrazložitvi je navedla, da je z odločbo o pravici do sredstev (in spremembo) tožnici odobrila vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 405.937,00 EUR za sofinanciranje iz ukrepa 121 Posodabljanje kmetijskih gospodarstev za leto 2013 za naložbe mladih prevzemnikov kmetij, ki so bila razpisana z II. Javnim razpisom za ta ukrep. Sredstva so se tožnici odobrila po postopku in pod pogoji, kot so navedeni v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (Uredba PRP) in Javnem razpisu. Dne 2. 7. 2015 je tožnica vložila zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 394.739,64 EUR. Zahtevku za izplačilo je priložila tudi uporabno dovoljenje za objekt. V postopku je toženka ugotovila, da je bilo spremenjeno gradbeno dovoljenje št. 351-327/2015-16 z dne 29. 6. 2016 razveljavljeno s strani Ministrstva za okolje in prostor po nadzorstveni pravici, tožnica pa s postopkom pridobitve novega gradbenega dovoljenja ni pričela ter vztraja, da z uporabnim dovoljenjem izpolnjuje zahteve Javnega razpisa. Po določbi 48. člena Uredbe 809/2014 se skladnost operacije z zahtevami nacionalne zakonodaje presoja ob upravnem pregledu vloge za podporo. Sporna je zahteva Javnega razpisa v točki 4.1.8., da mora vlagatelj za naložbo, za katero je potrebno gradbeno dovoljenje, tega pridobiti ob oddaji vloge na javni razpis. Pravnomočno gradbeno dovoljenje je pogoj za pridobitev pravice do sredstev, ne pomeni pa, da v času odločanja o zahtevi stranke za izplačilo tega pogoja ni treba več izpolnjevati. Pogoj, da naložba izpolnjuje zahteve, ki izhajajo iz nacionalne zakonodaje ter jih povzema tudi javni razpis, velja tudi ob obravnavi zahtevka za izplačilo, ne glede na določbo točke 4.4.1.1. Javnega razpisa, da mora vlagatelj kot dokazilo o zaključku naložbe predložiti veljavno uporabno dovoljenje. Uporabno dovoljenje ne ureja vprašanja dovoljenosti gradnje, kot izhaja iz sodbe Upravnega sodišča IV U 189/2010. Ker tožnica ob izplačilu sredstev ne izpolnjuje pogoja 4.1.8 Javnega razpisa, ne izpolnjuje vseh pogojev oz. kriterijev, določenih v Uredbi PRP in Javnem razpisu, zato je zahtevek za izplačilo zavrnila.

2. Tožnica v tožbi uvodoma navaja, da je bila izpodbijana odločba napačno vročena stranki, čeprav iz uvoda jasno izhaja, da je tožnica za zastopanje pooblastila odvetnika. Nadalje, da iz obrazložitve izhaja, da je vložila popoln zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev. Iz razpisnih pogojev izhaja, da mora biti ob vložitvi vloge za izplačilo subvencije izdano gradbeno dovoljenje. Navedeno je tudi, katere listine morajo biti priložene, da se zahtevek šteje za popolnega ob zaključku investicije. V konkretnem primeru je tožnica podala popoln zahtevek, saj iz določbe 4.4.1.1 Javnega razpisa jasno izhaja, da mora upravičenec zahtevku kot dokazilo o zaključku investicije priložiti uporabno dovoljenje, tožnica zato vztraja, da je njen zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev utemeljen. Nedvomno je tudi, da UE ne more ponovno odločati o uporabnem dovoljenju, ki je že izdano in pravnomočno. Sklicevanje toženke na sodno prakso in Uredbo 809/2014 v konkretnem primeru ni pravno upoštevno. S sklicevanjem na 48. člen Uredbe 809/2014 in 121. člen Uredbe PRP toženka širi razpisne pogoje, ki so bili izdani in predhodno jasno določeni in enaki za vse prijavitelje ter tudi nedopustno retroaktivno spreminja razpisne pogoje. Slednje pa je protiupravno in v nasprotju z ustavno zajamčeno pravno varnostjo. Sklicevanje na sodbo I U 55/2015 je neutemeljeno, ker gre za povsem drug razpis in druge razpisne pogoje. Tudi sodba IV U 189/2010 konkretnega primera tožnice ne zadeva. Uporabiti pa je treba sodno prakso sodišča v zadevi I U 794/2010. Tudi v konkretnem primeru gre za spremembe, ki nujno ne narekujejo izdaje novega gradbenega dovoljenja, kar je potrdil odgovorni nadzornik A.A. v svoji obrazložitvi opravljanja tehničnega nadzora pri gradnji predmetnega objekta. Iz navedene obrazložitve jasno izhaja, da v zadevi ni šlo za spremembe, ki bi narekovale izdajo novega gradbenega dovoljenja. Prilaga tudi priloge, na katere se avtor sklicuje. Enako stališče je zavzel tudi B.B., strokovni sodelavec pri tehničnih pregledih objektov v priloženi izjavi o zakonski ustreznosti in uporabi objekta hleva za rejo živali, z dne 20. 1. 2017. Iz navedenega izhaja, da je šlo v konkretnem primeru zgolj za manjše spremembe, ki so z vidika uporabnosti samega objekta pozitivne. Slednje je tako tudi posledica dejstva, da ima objekt veljavno uporabno dovoljenje, ki je tudi edini pogoj za izplačilo zahtevane subvencije. Izdano uporabno dovoljenje je tudi logična okoliščina, da je tožnica upravičena do nepovratnih sredstev, saj so nepovratna sredstva namenjena tožnici, ko ima objekt lastnosti, da se z njim lahko upravlja in tako služi svojemu namenu. Vztraja, da je uporabno dovoljenje kot tako nadgradnja gradbenega dovoljenja, ki ga po pridobitvi uporabnega dovoljenja ni moč več na novo zahtevati ali spreminjati. Takšno stališče je zavzelo naslovno sodišče v sodbi III U 160/2015, sodbi IV U 261/2009 in I Up 35/2007. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojem stališču, da mora upravičenec izpolnjevati tudi pri zahtevku za izplačilo sredstev pogoje, ki jih določata Javni razpis in Uredba PRP. Z uporabo Uredbe 809/2014 ne širi pogojev Javnega razpisa glede na določbo 76. člena te Uredbe, ki določa uporabo za zahtevke od 1. januarja 2015, tudi za zahtevke za izplačilo. Tako je bila zavezana uporabiti določbo 48. člena, ki predpisuje način upravnega pregleda, določba tretjega odstavka pa izrecno določa, da vključuje upravni pregled zahtevkov za plačilo tudi preverjanje zaključene operacije v primerjavi z operacijo, za katero je bila predložena in odobrena vloga za podporo. Tudi ni retroaktivno spreminjala razpisnih pogojev, saj je odločila skladno z določbami Javnega razpisa in Uredbe PRP. V obravnavani zadevi pa je nedvomno, da je prišlo do razveljavitve odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja po nadzorstveni pravici, sprožen je bil tudi upravni spor ter je sodišče tožbo zavrnilo. Z izdanim uporabnim dovoljenjem, ki je bilo izdano v času veljavne odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja, tožnica ne more sanirati neizpolnjevanje pogoja. Predlaga zavrnitev tožbe.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporno stališče, da tožnica ob vložitvi zahtevka za izplačilo sredstev ne izpolnjuje pogojev Javnega razpisa, ker ni predložila veljavnega gradbenega dovoljenja, ki je kot pogoj predpisano v točki 4.1.8. Javnega razpisa kot splošen vstopni pogoj za dodelitev sredstev.

6. Ni sporno med strankama, da je tožnica ob vložitvi vloge, s katero je kandidirala za sredstva na Javni razpis, predložila gradbeno dovoljenje, kot zahteva točka 4.1.8. Javnega razpisa, kar je bilo v prvi fazi postopka upoštevano in izdana odločba o pravici do sredstev z dne 2. 8. 2013 (spremenjena na zahtevo tožnice dne 6. 7. 2015). Ni tudi sporno, da je bilo pravnomočno gradbeno dovoljenje spremenjeno z odločbo o spremembi gradbenega dovoljenja z dne 29. 6. 2015 ter nato z odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 14. 10. 2015 razveljavljeno po nadzorstveni pravici, ker iz vsebine spremembe izhaja, da gre za spremembo lokacijskih podatkov, za katero je v skladu s 73. členom Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) potrebno pridobiti novo gradbeno dovoljenje. Zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 14. 10. 2015 (razveljavitev po nadzorstveni pravici) je tožnica vložila tožbo v upravnem sporu, ki jo je Upravno sodišče s sodbo I U 1567/2015 z dne 31. 3. 2016 zavrnilo. Nadalje med strankama ni sporno, da je tožnica vlogi za izplačilo sredstev predložila uporabno dovoljenje, kar kot pogoj za izplačilo določa točka 4.4.1.1. Javnega razpisa.

7. Na podlagi Javnega razpisa, kot v obravnavani zadevi, vodi toženka dve fazi postopka (53. in 56. člen ZKme-1). V prvi fazi izvede presojo upravičenosti do sredstev, ki se konča z izdajo odločbe o pravici do sredstev, nato v drugi fazi presoja upravičenost do povračila stroškov. Tožnica uvodoma smiselno ugovarja, da toženka ni imela podlage, da tudi v drugi fazi postopka presoja podanost pogojev, ki so bili določeni ob presoji upravičenosti do sredstev. Sodišče meni, da presoja toženke ob izplačilu sredstev ni zaprta in ne vsebuje le presoje pogojev iz točke 4.4. Javnega razpisa, pač pa tudi presojo dovoljenosti gradnje, kot je kot pogoj določeno v točki 4.1.8. Javnega razpisa. To izhaja iz točke 4.3. Javnega razpisa Pogoji, ki jih mora izpolnjevati upravičenec v zvezi s predmetom podpore od izdaje odločbe o pravici do sredstev do zaključka naložbe, ki v točki 4.3.1. določa, da morajo biti skladno s prvi odstavkom 121. člena Uredbe PRP gradbena dela opravljena v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov, urejanje prostora, varstvo kulturne dediščine in varstvo okolja. Citirano besedilo je bilo povzeto tudi v odločbi o pravici do sredstev, v kateri je izrecno navedeno, da se stranka zavezuje, da bo izpolnjevala vse obveznosti, kot so določene v 121. členu Uredbe PRP in poglavju 4. Pogoji in obveznosti Javnega razpisa. Ker je torej na podlagi navedenih določb stranka dolžna izpolnjevati vse obveznosti Javnega razpisa iz poglavja 4. Pogoji in obveznosti in 121. člen Uredbe PRP, je izpolnjevanje vseh pogojev toženka ob izplačilu sredstev dolžna presojati, ne glede na to, v kateri fazi postopka je javni razpis zahteval, da ga stranka z ustreznim (oziroma določenim) dokazilom izkaže. Ker je obveznost skladnosti opravljenih del z gradbenimi predpisi določal že Javni razpis, ki je tudi napotoval na 121. člen Uredbe PRP, toženka s sklicevanjem na 121. člen Uredbe PRP ne širi razpisnih pogojev, kot očita tožnica.

8. Toženka je svojo obvezo po presoji podanosti vseh pogojev pred izplačilom sredstev utemeljila tudi na 48. členu Uredbe 809/2014, ki v prvem odstavku določa, da se opravijo upravni pregledi vseh vlog za podporo, zahtevkov za izplačilo ali drugih prijav, ki jih mora predložiti upravičenec ali tretja oseba, pri čemer se pregledajo vsi elementi, ki jih je mogoče in primerno preveriti z upravnimi pregledi. V tretjem odstavku pa je določeno, da upravni pregledi zahtevkov za plačilo vključujejo zlasti in če je to ustrezno glede na zadevni postopek, preverjanje zaključene operacije v primerjavi z operacijo, za katero je bila predložena in odobrena vloga za podporo. Tudi v zvezi z uporabo te določbe tožnica očita, da toženka širi razpisne pogoje in jih nedopustno retroaktivno spreminja. Z uporabo Uredbe 809/2014 pa toženka ni širila pogojev Javnega razpisa, saj se z 48. členom Uredbe 809/2004 ne določa noben nov materialni pogoj, katerega izpolnjevanje bi toženka od tožnice zahtevala, zato že iz tega razloga ni utemeljen očitek o nedopustnem retroaktivnem spreminjanju pogojev Javnega razpisa, ki bi jih morala tožnica izpolniti. Da pa je določbo 48. člena Uredbe 809/2014 kot procesno določbo - izvedba upravnih pregledov, toženka morala uporabiti, pa izhaja iz 76. člena Uredbe 809/2014, ki določa, da se uredbo uporablja za vloge za pomoč, vloge za podporo ali zahtevke za plačilo, ki se nanašajo na leta zahtevkov ali premijska obdobja od 1. januarja 2015 dalje. Tožnica je vložila zahtevek za plačilo 2. 7. 2015, zato je bila toženka pri presoji zahtevka upravičena upoštevati določila Uredbe 809/2014. 9. Nadalje je sodišče presodilo, ali je tožnica s predložitvijo uporabnega dovoljenja zadostila tudi pogoju iz točke 4.1.8. Javnega razpisa in ji zato novega gradbenega dovoljenja ni treba predložiti. Zatrjuje, da v konkretnem primeru spremembe pri gradnji nujno ne narekujejo izdaje novega gradbenega dovoljenja, kar bi morala toženka upoštevati. Sodišče ugovoru ne more slediti in soglaša s toženko, ki je sledila razlogom iz odločbe Ministrstva za okolje in prostor z dne 14. 10. 2015, ki je spremembo gradbenega dovoljenja z dne 29. 6. 2015 razveljavilo po nadzorstveni pravici, ker iz vsebine spremembe izhaja, da gre za spremembo lokacijskih podatkov, za katero je v skladu s 73. členom ZGO-1 treba pridobiti novo gradbeno dovoljenje. Zatrjevanja odgovornega nadzornika A.A. (ali B.B.) v obrazložitvi opravljanja tehničnega nadzora pri gradnji predmetnega objekta niso primeren dokaz, da spremembe pri gradnji niso take, da bi tožnico zavezovale, da pridobi novo gradbeno dovoljenje. Torej, da bi se štelo, da je tožničina gradnja v skladu z gradbenimi predpisi, kot zahteva Javni razpis in 121. člen Uredbe PRP, bi se morala tožnica izkazati z veljavnim gradbenim dovoljenjem. Nenazadnje je tožnica zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 14. 10. 2015 vložila tožbo v upravnem sporu, tožba je bila zavrnjena, vloženo revizijo pa je zavrglo Vrhovno sodišče. Res je uporabno dovoljenje, ki ga je predložila tožnica, pristojni organ pustil v veljavi, vendar to dejstvo ne sanira neizpolnjevanja pogoja, določenega v točki 4.1.8. Javnega razpisa, saj je bilo uporabno dovoljenje izdano na podlagi v času odločanja pristojnega organa veljavne odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja, ki pa je bila v času odločanja toženke razveljavljena. Ustrezen je torej sklep toženke, da tožničina gradnja nima veljavnega gradbenega dovoljenja, ki bi zajemalo stanje naložbe ob vložitvi zahteve za izplačilo, zato je zahtevek za izplačilo zaradi neizpolnjevanja pogojev Javnega razpisa lahko zavrnila v celoti.

10. Sklicevanje na sodbo I U 794/2010 ni relevantno za odločanje v tem upravnem sporu. Kolikor je tožnica menila, da spremembe pri gradnji niso take, da bi terjale izdajo novega gradbenega dovoljenja (navedeno je bilo bistvo spora v sodbi, na katero se tožnica sklicuje), bi morala biti s svojimi trditvami uspešna v postopku po nadzorstveni pravici (in postopku upravnega spora), da bi se v smislu izpolnjevanja gradbenih predpisov to v konkretnem postopku lahko upoštevalo.

11. Sodišče v obravnavani zadevi ni ponovno izvedlo predlaganih dokazov, ki so del upravnega spisa in jih je toženka kot dejansko podlago svoje odločitve že upoštevala in sodišče presodilo v okviru presoje zakonitosti odločbe. Ostali dokazi pa so neprimerni za dokazovanje dejstva, da je tožnica s predloženim gradbenim dovoljenjem v postopku odločbe o pravici do sredstev, ki pa ob odločanju o zahtevi za izplačilo sredstev ni več veljavno (oziroma s predloženim uporabnim dovoljenjem), zadostila pogoju Javnega razpisa oziroma, da v zaključku organ izpolnjevanja tega pogoja ne bi mogel ponovno preverjati. Predlagani dokazi tudi niso primeren dokaz za dokazovanje, da novo gradbeno dovoljenje ni potrebno in tudi ne morejo nadomestiti izpolnjevanja spornega pogoja (po pravnem stanju zadeve gradbeno dovoljenje oziroma spremenjeno gradbeno dovoljenje ob odločanju toženke ni več obstajalo).

12. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

13. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.