Jedro

Pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 se nanaša na odločanje o pravici ali obveznosti, izraženi v denarni vrednosti. Za izraz denarne vrednosti gre po naravi stvari pri pravici: do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih), ali pri obveznosti: plačati določen znesek. Ker višina DDV, ki ga je revident dolžan plačati, ne presega 20.000 EUR, navedeni pogoj za dovoljenost revizije ni izpolnjen. Višina davčne osnove, od katere se davek odmerja, ni pravno relevantna okoliščina v smislu določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) po pooblaščencu vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti uveljavlja razlog iz 1. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Maribor z dne 24. 5. 2004, s katero je prvostopenjski davčni organ odločil: I.1. da mora revident plačati davek na dodano vrednost od osnove 17.087.598,00 SIT (71.305,28 EUR) po stopnji 20 % v znesku 3.417.519,60 SIT (14.261,05 EUR) in zamudne obresti v znesku 1.052.287,29 SIT (4.391,11 EUR), ki so obračunane od prvega dne zamude za plačilo davčne obveznosti; II. da se revidentu zmanjša davčna izguba za leto 2001 za 64.242.238,00 SIT (268.078,11 EUR). Drugostopenjski davčni organ je z odločbo z dne 20. 8. 2008 zavrnil revidentovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega davčnega organa (1. točka izreka) in ugotovil, da je bilo o zamudnih obrestih pod točko I.1. izreka prvostopenjske odločbe, že odločeno z delno odločbo z dne 21. 8. 2006 (2. točka izreka). S to delno odločbo je bila odločba z dne 24. 5. 2004 v točki I.1. izreka odpravljena v delu, ki se nanaša na zamudne obresti za čas od prvega dne zamude do izteka roka za prostovoljno izvršitev.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Ta pogoj se nanaša na odločanje o pravici ali obveznosti. Za izraz denarne vrednosti gre po naravi stvari pri pravici: do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih), ali pri obveznosti: plačati določen znesek. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v več sklepih, npr. X Ips 669/2008, X Ips 282/2009 in X Ips 472/2009. 6. Revident navaja, da je revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ker je v obravnavani zadevi njegova pravica oziroma obveznost izražena v denarni vrednosti in presega znesek 20.000,00 EUR, vendar tega ne utemelji.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije ni izpolnjen. V obravnavani zadevi je bilo o obveznosti revidenta odločeno v I.1. točki izreka izpodbijane odločbe prvostopenjskega davčnega organa, s tem ko mu je bilo naloženo v plačilo 14.261,05 EUR davka na dodano vrednost, kar pa ne presega 20.000,00 EUR. Višina davčne osnove, od katere je bil odmerjen davek na dodano vrednost, ne predstavlja odločitve o obveznosti stranke (enako stališče Vrhovnega sodišča izhaja iz sodbe X Ips 747/2007). Odločitev v II. točki izreka izpodbijane odločbe, da se revidentu zmanjša davčna izguba za leto 2001 v višini 268.078,11 EUR, pomeni odločitev o enem izmed elementov ugotavljanja višine davčne osnove za obračun davka od dobička za leto 2001. S tem revidentu ni bila naložena v plačilo nobena davčna obveznost, zato ta odločitev nima pravne narave pravice oziroma obveznosti v smislu določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revident pa tudi ne navaja in ne izkazuje, da bi navedena odločitev zanj pomenila odločitev o kakšni njegovi pravici oziroma obveznosti.

8. Glede na navedeno ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije v smislu 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 9. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).