Jedro

Posebno premoženje, tj. premoženje, ki ni pridobljeno z delom, lahko nastane tudi v času trajanja izvenzakonske skupnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi nepremičnina – stanovanje (posamezni del št. 9 v stavbi št. 1, k. o. X, ID znak ... in posamezni del št. 8 v stavbi št. 1, k. o. X, ID znak ...) in da ima vsaka od strank na skupnem premoženju polovični delež. Tožniku je na račun toženke naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 1.704,34 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Poudarja, da so zaključki sodbe protispisni in da bi sodišče za pravilno ugotovitev dejanskega stanja moralo opraviti soočanje pravdnih strank. Vztraja, da pravdni stranki živita v izvenzakonski skupnosti, kar se vidi v skupnem gospodinjstvu in skupni skrbi za otroke. Ker je sodišče ugotovilo, da je izvenzakonska skupnost obstajala v času nakupa stanovanja, je nepravilno zaključilo, da stanovanje ne sodi v skupno premoženje pravdnih strank. Poudarja, da bi toženka za ugotovitev višjega deleža na skupnem premoženju morala vložiti nasprotno tožbo. Sicer velja zakonska domneva po določbah 51. in 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Izpostavlja, da je bilo stanovanje tudi sicer kupljeno s prispevki obeh strank ter zanika ugotovljena dejstva, da je bilo stanovanje kupljeno iz posebnega premoženje toženke (prodaje stanovanja in delnic). Dodaja, da je sodišče navedbe tožnika napačno povzelo, obrazložilo pa ni niti zavrnitve posameznih dokaznih predlogov.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki odgovora nanjo ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj sodba vsebuje jasne razloge o vseh dejstvih, ki so pomembna za odločitev o tej zadevi. Razlogi o odločilnih dejstvih, zlasti o obstoju posebnega premoženja toženke, so razumljivi in niso sami s sabo v nasprotju, pritožbeni očitki, ki se nanašajo na vprašanje trajanja zunajzakonske skupnosti pa so pravno nerelevantni, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje odločitev o izvedbi oziroma zavrnitvi določenih dokazov (zlasti pod točko 4 sodbe), očitki pritožnika v zvezi z dokaznim sklepom pa ne zadostijo obrazloženosti kršitve določb pravdnega postopka, zato se pritožbeno sodišče z njimi ni ukvarjalo. Tožnik bi namreč moral konkretno navesti, do katerih dokaznih predlogov se sodišče ni opredelilo oziroma katere je prezrlo.

6. Skupno premoženje je tisto premoženje, ki je ustvarjeno z delom v času trajanja izvenzakonske skupnosti. Ta domneva je vsebovana v drugem odstavku 51. v zvezi z 12. členom ZZZDR. V pritožbenem postopku ni izpodbijano, da je bilo stanovanje, ki je predmet pravdnega postopka, kupljeno dne 24. 11. 2014, to je v času, ko je izvenzakonska skupnost med pravdnima strankama še trajala. Tožnik pa kljub temu tudi po prepričanju sodišča druge stopnje ni uspel dokazati, da to stanovanje predstavlja skupno premoženje pravdnih strank. Pritožnik namreč v času trajanja postopka na prvi stopnji ni zanikal, da je toženka kupnino za sporno stanovanje pridobila s prodajo stanovanja na L., ki ga je podedovala pred nastankom izvenzakonske skupnosti, in delnic v njeni lasti, ki niso bile kupljene iz skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tako pridobljena sredstva sodijo v posebno premoženje toženke, saj niso bila pridobljena z delom v času trajanja izvenzakonske skupnosti. Trditve, ki jih tožnik poda šele v pritožbi in s katerimi navedena dejstva zanika, so prepozne in jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Pritožnik namreč ni izkazal, zakaj tovrstnih trditev brez svoje krivde ni mogel navesti prej (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ker tožnik tudi ni prerekal trditev, da si je toženka preostali denar za plačilo kupnine izposodila od tete in prijateljice, za manjši delež pa je tik pred razpadom izvenzakonske skupnosti pri banki najela kredit, ki ga je v celoti odplačala sama, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodbe, da stanovanje sodi v posebno premoženje tožnice(1). V zvezi z višino deleža na skupnem premoženju sicer držijo pritožnikova materialnopravna izhodišča, da ugovor posebnega premoženja sam po sebi ne vsebuje tudi ugovora višjega deleža na skupnem premoženju, vendar pritožnik ob tem prezre, da toženka v tem postopku ni uveljavljala višjega deleža na skupnem premoženju, ampak je ves čas trdila, da stanovanje sodi v njeno posebno premoženje. Ker je toženki slednje tudi uspelo dokazati (za kar zadošča ugovor), so zato pravno nerelevantne trditve v pritožbi, da izvenzakonska skupnost med pravdnima strankama še vedno traja. Posebno premoženje, tj. premoženje, ki ni pridobljeno z delom, namreč lahko nastane tudi v času trajanja izvenzakonske skupnosti. Pritožbeno sodišče se zato do navedenih trditev ni opredeljevalo.

7. Po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Tožnik v postopku na prvi stopnji ni trdil, da je bil kredit odplačevan iz skupnega premoženja in da bi na ta način prišlo do prelivanja vrednosti med posebnim in skupnim premoženjem. Tudi v tem primeru pa ne bi prišlo do transformacije posebnega premoženja v skupno premoženje zakoncev, temveč zgolj v povečanje skupnega premoženja z vrednostjo plačanih obrokov (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 272/2014 z dne 19. 3. 2015).