Jedro

Upravni organ ni imel podlage, da bi vrednotenje posestva lahko štel za tako nesporno, da bi glede njegovega upoštevanja v okviru obsega premoženja podržavljenega podjetja opustil dolžno obrazložitev, torej pojasnilo, zakaj upošteva tudi posestvo.

Pojasnilo v odgovoru na tožbo ne more nadomestiti razlogov, ki bi jih morala vsebovati izpodbijana odločba, da bi zadostila zakonskemu standardu obrazložitve.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za finance, št. 490-3/2005/70 z dne 10. 6. 2009 se v II., III., IV. in V. točki odpravi in se v tem delu vrne toženi stranki v nov postopek.

Obrazložitev

Upravni organ (Ministrstvo za finance) je z odločbo v izpodbijani II. točki v korist upravičenca A.A. priznal odškodnino za podržavljeni del delniškega kapitala in sicer za 75 temeljnih delnic Zadružne gospodarske banke (v nadaljevanju ZGB) v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju SOD) v vrednosti 2.269,50 EUR, ki jih mora izročiti v posest začasnega skrbnika, kolikor pa so zahtevali pravni nasledniki več, pa zavrnil; v III. točki v korist upravičenke B.B. priznal odškodnino za podržavljeni del delniškega kapitala in sicer 90 temeljnih delnic ZGB v obliki obveznic SOD v vrednosti 2.723,40 EUR, ki jih mora izročiti v posest začasnega skrbnika; v IV. točki v korist upravičenca C.C. priznal odškodnino za podržavljeni del delniškega kapitala in sicer 539 temeljnih delnic ZGB v obliki obveznic SOD v vrednosti 16.310,14 EUR, ki jih mora SOD izročiti v posest začasne skrbnice; v V. točki v korist upravičenke D.D. prizna odškodnino za podržavljeni del delniškega kapitala in sicer 50 temeljnih delnic ZGB v obliki obveznic SOD v vrednosti 1.513,00 EUR, ki jih mora SOD izročiti v posest začasnega skrbnika. V obrazložitvi je v zvezi z izpodbijanimi točkami izreka navedel, da je v zadevi že enkrat odločil z odločbo z dne 26. 6. 1998, ki je bila na podlagi sodbe Upravnega sodišča U 1206/98 odpravljena (ta potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 1045/2002 z dne 6. 7. 2005). V ponovnem postopku je organ sledil napotkom sodišča in dopolnil postopek o ugotovitvi vrednosti podržavljenega premoženja. Pri ugotovitvi podržavljenega premoženja je upošteval komisijski zapisnik Okrajnega narodnega sodišča Ljubljana opr. št. Izrp 1243/45-3 z dne 21. 11. 1945. V upravnem postopku je bilo sporno, ali spada med premoženje ZGB tudi premoženje podjetja E., kar je upravni organ upošteval v odločbi z dne 26. 6. 1998 ter ga štel k aktivi ZGB. Okrajno sodišče v Radovljici pa je s sklepom opr. št. N 29/2002 z dne 1. 7. 2008 odločilo, da je premoženje družbe F. d.z.o.z. bilo v lasti A.A., E.E. in F.F., na podlagi družbene pogodbe z dne 23. 2. 1937. Na podlagi takšne odločitve upravni organ med naložbe ZGB ni štel podjetja E., kot je bilo sicer navedeno v komisijskem zapisniku ob popisu podržavljenega premoženja ZGB in v odločbi Ministrstva za finance z dne 26. 6. 1998. Kot je navedeno v komisijskem zapisniku, pri premoženju upošteva neto premoženje po bilanci novega in starega stanja; zemljišče in zgradbe; inventar; 100 % udeležbo ZGB pri tvrdki G.; 100 % udeležbo pri tvrdki H.; 62,2 % udeležbo ZGB pri tvrdki I.; vse skupaj v vrednosti 33.402.513,03 DIN ter posestvo J. (189,2 ha) v vrednosti 1.289.468,10 DEM. Glede posestva J. upravni organ navede, da je ZZS to zahtevala na obravnavi dne 18. 5. 1998, ker gre za nepremičnine v lasti ZGB. Z upoštevanjem navedenega je znašala čista neto aktiva zaplenjene ZGB d.d. skupaj 3.631.999,70 EUR. Kapital ZGB je bil razdeljen na 120.000 temeljnih delnic, tako da znaša vrednost ene temeljne delnice 30,26 EUR ter je glede na zahtevano število delnic določil odškodnino glede na izkazano lastništvo delnic, kot izhaja iz izreka.

Tožeča stranka izpodbija odločbo v točkah II., III., IV. in V. izreka iz razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Meni, da vrednost ZGB ni pravilno ugotovljena, zato tudi ne vrednost ene delnice oziroma višina odškodnine. Upravni organ je upošteval vrednost, kot je ugotovljena v komisijskem zapisniku z dne 21. 11. 1945, pri tem da je k vrednosti dodal vrednost posestva J., ki pa ni navedeno v zapisniku, pri tem pa ni pojasnil, zakaj je to posestvo dodatno vrednostno upošteval. Namreč v ponovnem postopku upravni organ dejansko ni obravnaval premoženja ZGB, saj na opravljenih obravnavah navedeno ni bilo predmet obravnavanja, razen dejstva, da je E. sedaj predmet denacionalizacijskega postopka pred sodiščem v Radovljici. Upravni organ je v ponovnem postopku ugotovil drugačno vrednost neto aktive, kot je bila ugotovljena v prejšnjem postopku za izdajo odločbe z dne 26. 6. 1998. Razen tega je v prvi odločbi pri neto aktivi družbe G. upošteval še 1.588,350 LIT dolga po bilančnih podatkih (tako da je bila vrednost družbe G. za preračunani lirski znesek manjša). V izpodbijani odločbi ga ni upošteval, zakaj ne, ni pojasnjeno. Tožeča stranka meni, da je dejansko stanje glede vrednosti premoženja ostalo nepopolno raziskano oziroma, da so glede na izvedeni dokazni postopek bili izpolnjeni pogoji le za izdajo delne odločbe za zavrnilni del iz I. točke. Nadalje opozarja še na pomanjkljivost v izreku, kjer se v izpodbijanih točkah odreja izročitev obveznic v posest skrbnikom, ne da bi bil določen paricijski rok 3-6 mesecev od pravnomočnosti, kot določa Zakon o Slovenskem odškodninskem skladu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo na tožbene ugovore odgovarja, da za posestvo J. zemljiško knjižni izpiski kažejo, da je bilo ob zaplembi v lasti ZGB. Vrednost tega posestva je bila upoštevana tudi v odločbi z dne 26. 6. 1998, pa na vključitev tega posestva v vrednost ni imela pripombe nobena od strank, ter to ni bilo sporno v sodbi U 1206/98 ter sodbi Vrhovnega sodišča. Glede dolga družbe G. pa se ta nanaša na dan 30. 6. 1945, kot je kazala bilanca, podržavljeno pa je bilo s sodbo 1442/45 z dne 11. 8. 1945. V zapisniku z dne 21. 11. 1945 terjatve ni bilo zaslediti. Z upoštevanjem dolga se spremeni vrednost delnice šele pri tretji decimalki. V zvezi z navedbo, da ni določen paricijski rok, pa opozarja na zakonski rok, določen v 6. členu Zakona o Slovenskem odškodninskem skladu, ki je določen v trajanju od 3-6 mesecev ter je na podlagi vložene zahteve za izročitev obveznic sama izročitev prepuščena v okviru zakonskega roka Slovenski odškodninski družbi. Predlaga zavrnitev tožbe.

Stranke z interesom na tožbo niso odgovorile.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen obseg podržavljenega premoženja, posledično njegova vrednost in vrednost ene delnice.

Upravni organ se je pri ugotovitvi obsega oprl na komisijski zapisnik z dne 21. 11. 1945, ki ga šteje za verodostojen dokaz, ki izkazuje obseg premoženja podržavljene ZGB. Nanj kot verodostojen dokaz, ki izkazuje obseg premoženja podržavljene ZGB (podržavljena s sodbo 1442/45 z dne 11. 8. 1945) na dan podržavljenja, se sklicuje tudi v odgovoru na tožbo. V kolikor pa je upravni organ ocenil, da je komisijski zapisnik z dne 21. 11. 1945 dokaz, ki izkazuje obseg premoženja, bi moral v izpodbijani odločbi pojasniti, zakaj k vrednosti premoženja podržavljene ZGB šteje tudi posestvo J., pa v izpodbijani odločbi o tem ni nobenega razloga.

V odgovoru na tožbo tožena stranka glede na tožbene ugovore utemeljuje, da je vrednost tega posestva zaobjela že v odločbi z dne 26. 6. 1998, pa na vključitev v vrednost ZGB ni imela pripomb nobena od strank, sporno pa to tudi ni bilo v sodbi U 1206/98 ter sodbi Vrhovnega sodišča I Up 1045/2002. Res v sodbi Upravnega sodišča U 1206/98 ni izrecno navedena J. kot sporna, glede na ugovore takratnih tožečih strank, vendar je sodišče že v tej sodbi opozorilo, da ni v vrednotenje premoženja vključena vrednost vseh podržavljenih podjetij, ter da je napačno ugotovljeno dejansko stanje glede premoženja podržavljenega podjetja ter njegove vrednosti, zato organ ni imel podlage, da bi vrednotenje posestva J. lahko štel za tako nesporno, da bi glede njegovega upoštevanja v okviru obsega premoženja podržavljenega podjetja opustil dolžno obrazložitev, pojasnilo, zakaj upošteva tudi posestvo J., glede na dejstvo, da glede ostalega premoženja izhaja iz komisijskega zapisnika z dne 21. 11. 1945. Zgolj podrejeno pa sodišče tudi ugotavlja, da tudi v odločbi z dne 26. 6. 1998 ni razlogov, zakaj se posestvo J. upošteva v obseg podržavljenega premoženja, zato sklicevanje na nespornost ni opravičljivo tudi iz tega razloga (ne glede na navedeno sodišče tudi meni, da obrazložitev v odločbi, ki je odpravljena s sodbo sodišča – ali s strani drugostopnega organa – ne more nadomestiti obrazložitve razlogov pri ponovni izdaji odločbe, saj gre za situacijo, ko se postopek začne znova).

V odgovoru na tožbo tožena stranka nadalje pojasnjuje, da zemljiškoknjižni izpiski kažejo, da je bilo posestvo J. ob zaplembi v lasti ZGB. Vendar pojasnilo v odgovoru na tožbo ne more nadomestiti razlogov, ki bi jih morala vsebovati izpodbijana odločba, da bi zadostila standardu obrazložitve in popolno ugotovljenemu dejanskemu stanju ter preverbi materialnega prava na tako ugotovljeno dejansko stanje (209. člen ZUP/86 – dejanski del obrazložitve mora vsebovati razložitev ugotovljenega dejanskega stanja). V ponovnem postopku reševanja zadeve bo moral upravni organ dopolniti obrazložitev, zakaj šteje, da je bilo posestvo J. del premoženja podjetja ZGB v trenutku podržavljenja, ter tudi pojasniti pravno podlago podržavljanja. Pred svojo ponovno odločitvijo pa naj pozove sedanjo tožečo stranko, da konkretizira svoje ugovore glede posestva J. oziroma na podlagi dokazil, ki jih v zvezi s posestvom J. ima, ali jih bo pridobila, s strankami ugotovi nespornost dejstva, ali je posestvo spadalo v okvir premoženja podržavljene ZGB.

Nadalje tožeča stranka tudi ugovarja neupoštevanju dolga podjetja G. v neto aktivi ZGB. Glede na spremembo v zvezi z upoštevanjem dolga podjetja G. (v prvem postopku, v odločbi z dne 26. 6. 1998 je bil dolg v vrednosti upoštevan) pa bo dolžna pojasniti (ker je neupoštevanje sporno) tudi navedeno. Torej zakaj šteje, da dolg z dne 30. 6. 1945, v času podržavljenja 11. 8. 1945 ni več obstajal. Za pravilno uporabo materialnega prava – določb ZDen, ki pogojujejo odškodnino, določeno v denacionalizacijskem postopku z vrednostjo podržavljenega premoženja, je potrebno ugotoviti dejstva, kot je z ugovori opozorila tožeča stranka in navedlo sodišče v sodbi. Pri izdaji ponovne odločbe pa naj organ upošteva tudi določitev paricijskega roka za izročitev obveznic denacionalizacijskim upravičencem oziroma njihovim skrbnikom, kot določa Zakon o Slovenskem odškodninskem skladu.

Ker je bilo v denacionalizacijskem postopku dejansko stanje nepopolno ugotovljeno ter so bila kršena tudi pravila postopka, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06) odpravilo ter zadevo v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.