Jedro

Ker gre pri nameravani nadzidavi za poseg v skupne dele in naprave objekta v solastnini, bi investitor dokazal pravico razpolaganja le s predložitvijo dokaza, iz katerega bi izhajalo, da se z nameravano gradnjo strinja tudi solastnica objekta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 851/98-17 z dne 12.5.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14.4.1998. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava M.-P. z dne 9.2.1995, s katero je tožniku zavrnila izdajo lokacijskega dovoljenja za nadzidavo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 423/10 in 423/11 k.o. Z. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sta si tožnik in Š.S. (prizadeta stranka), ki sta solastnika obravnavanega objekta (vsak do 1/2) sicer hišo razdelila po fizičnih delih in je tožnik lastnik prvega nadstropja in podstrešja, toda pri predvideni nadzidavi gre tudi po presoji sodišča prve stopnje, za poseg v skupne dele in naprave objekta v solastnini, navedene v 2. odstavku 8. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91, 21/94, 23/96-SZ). Za take posege pa si mora investitor, tudi po presoji sodišča prve stopnje, pridobiti soglasje vseh solastnikov, kot je to določeno v 4. odstavku 15. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80, 20/80 in 36/90, ZTLR). Solastnica obravnavanega objekta Š.S. pa takega soglasja ni dala.

Tožnik v pritožbi med drugim navaja, da po njegovem mnenju za nameravano nadzidavo, soglasja solastnice ne potrebuje. S sodno poravnavo je bila lastnina fizično razdeljena, tako da od skupnih naprav obstajajo le temelji, zidovi in streha. Zunanji videz hiše se z nadzidavo ne bo spreminjal (zid ne bo nadzidan, streha se ne bo spreminjala, nova okna se ne bodo vstavljala). Podstrešje bo le urejen del njegove zgornje etaže. Navedbe Š.S. prereka kot neresnične.

Prizadeta stranka Š.S. je poleg odgovora na tožbo na pritožbeno sodišče naslovila več dopisov, v katerih med drugim opisuje škodo, ki ji jo povzroča tožnik ter smiselno predlaga zavrnitev pritožbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 53. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/82, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93 in 47/93, ZUN) mora investitor zahtevi za lokacijsko dovoljenje priložiti dokazilo, da ima pravico razpolaganja z zemljiščem, na katerem namerava graditi. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik te pravice v tem primeru ni izkazal. Ker je tožnik zahteval lokacijsko dovoljenje za nadzidavo objekta, ki je tudi po njegovih tožbenih navedbah dvostanovanjska hiša, bi v obravnavanem primeru izkazal pravico razpolaganja le, če bi predložil dokaz, da se z nameravano gradnjo strinja tudi solastnica objekta Š.S. Čeprav je tožnik na podlagi sklenjene poravnave lastnik prvega nadstropja in podstrešja, gre pri nameravani nadzidavi (ko naj bi bil obstoječi objekt v obstoječih tlorisnih dimenzijah nadzidan za 1 m), tudi po presoji pritožbenega sodišča, za poseg v skupne dele in naprave objekta v solastnini, navedene v drugem odstavku 8. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91, 21/94, 23/96, SZ), za katerega bi si moral tožnik po določbi 4. odstavka 15. člena ZTLR pridobiti soglasje solastnice Š.S. Zato ni utemeljen tožnikov pritožbeni ugovor, da za nadzidavo soglasja solastnice ne potrebuje. V nasprotju s predloženo lokacijsko dokumentacijo pa je tudi pritožbeni ugovor, da se zunanji videz objekta z nadzidavo ne bo spremenil. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.