Jedro

Na naroku je sodišče v okviru materialnoprocesnega vodstva opozorilo tožnico na nesklepčnost tožbe glede razlogov za izplačilo zavarovalnine, zamudnih obresti in stroškov opomina. Takšnega opozorila nikakor ni moč oceniti v smislu priviligiranja tožnice. Sodišče prve stopnje je postopalo skladno z določbo 285. člena ZPP, v katerem je zaobjeto načelo materialno procesnega vodstva.

Rok, ki ga določi sodišče, se lahko na predlog prizadete osebe podaljša, če so za to upravičeni razlogi. Pritožnik prvega sodišča ni obvestil o razlogih, ki bi terjali daljši rok za odgovor na tožničino pripravljalno vlogo, in ni zaprosil za podaljšanje roka. Tudi na zadnji glavni obravnavi na to problematiko ni opozoril in ni uveljavljal nikakršnih kršitev določb pravdnega postopka. Zato so njegova pritožbena izvajanja o neenakopravnem obravnavanju pravdnih strank povsem neutemeljena.

Po določbi 275. člena OZ preide upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami na tretjega na podlagi zakona, če je tretji izpolnil zato, ker je imel pri tem kakšen pravni interes. Tožnica je imela pravni interes za izpolnitev obveznosti do banke, saj je imela banka pri njej zavarovano svojo terjatev do pokojnega A. A. Pravice iz pogodbe o limitu pa so prešle na tožnico tudi na pogodbenem temelju - cesijski pogodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 161340/2015 z dne 21. 12. 2015 obdržalo v celoti v veljavi (I. točka izreka). V II. točki izreka je tožencu naložilo povračilo 788,36 EUR tožničinih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Opozarja, da sodišče pravdnih strank ni obravnavalo enakopravno, ker je tožnici nudilo nedopustno pomoč v zvezi z razlogi za izplačilo zavarovalnine, zamudnih obresti in stroškov opomina. Poleg tega je tožencu dalo bistveno krajši rok za odgovor na tožničino pripravljalno vlogo, v katerem ni mogel opraviti zahtevnega izračuna vrednosti podedovanega premoženja, vpogledati v splošne pogoje ter odgovoriti na vse tožničine navedbe.

Tožnica je kljub pozivu sodišča pomanjkljivo obrazložila nesklepčnost tožbe in ni navedla materialnopravne podlage za prenos obveznosti na toženca, pa tudi ne določil splošnih pogojev za zavarovanje limitov na TRR za osebni namen, ki je podlaga za prenos terjatve tožnice na toženca. Tako ni obrazložila, ali je bil toženčevemu očetu limit odobren v skladu z določili omenjenih splošnih pogojev, ali je ugotavljala imetnikovo poslovanje po TRR oziroma ali je bil limit odobren v skladu z določili omenjenih pogojev, ali je imetnik tožnici redno odplačeval vse svoje obveznosti do odobritve limita, kot tudi ni navedla, ali je bil limit imetniku odobren brez predhodnega pisnega soglasja tožnice, saj bi v omenjenem primeru pokojnik izgubil zavarovalne pravice, podan pa bi bil ugovor pasivne legitimacije.

Odločitev sodišča je neutemeljena glede teka zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od 17. 12. 2014, ko je bil na sodišče vložen predlog za izvršbo. V 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je navedeno, da je tožnica toženca prvič obvestila o zavarovalnem primeru 16. 6. 2015. Zakonske zamudne obresti ne morejo teči pred vročitvijo obvestila o zavarovalnem primeru. Posledično toženec ugovarja tudi priznanim stroškom postopka.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zahtevek zavrne. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo pritrjuje pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvega sodišča. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na naslednjih prvinah dejstvenega substrata: - pokojni A. A., toženčev oče, je pri banki zaprosil za izredni limit na transakcijskem računu v višini 2.500,00 EUR, ki mu je bil odobren 27. 8. 2014; - negativno stanje na transakcijskem računu pokojnega A. A. je na dan 8. 4. 2015, ko je bil zaradi smrti imetnika računa izveden prenos negativnih sredstev na račun spornih terjatev banke, znašalo 2.577,09 EUR; - banka je 28. 4. 2015 pri tožnici vložila odškodninski zahtevek; - tožnica je banki 27. 5. 2015 izplačala znesek v višini 2.533,35 EUR; - toženec je na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Kranju I D 895/2014 z dne 18. 2. 2015 dedič po pokojnem A. A.; - tožnica je toženca večkrat pozvala k plačilu dolga, vročitev pa je bila uspešno opravljena 19. 10. 2015. 6. Na podlagi ugotovitev prvega sodišča ter celovite dokazne presoje, opravljene skladno z napotilom iz 8. člena ZPP, pritožbeno sodišče v celoti sledi zaključku prvega sodišča o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

7. Pritožba izpostavlja nedopustno pomoč sodišča tožnici ter bistveno prekratek rok tožencu za odgovor na tožničino pripravljalno vlogo. Pritožbena zatrjevanja o neenakopravnem obravnavanju pravdnih strank niso utemeljena. Na naroku 23. 8. 2017 je sodišče v okviru materialnoprocesnega vodstva opozorilo tožnico na nesklepčnost tožbe glede razlogov za izplačilo zavarovalnine, zamudnih obresti in stroškov opomina. Takšnega opozorila nikakor ni moč oceniti v smislu priviligiranja tožnice. Sodišče prve stopnje je postopalo skladno z določbo 285. člena ZPP, v katerem je zaobjeto načelo materialno procesnega vodstva. Naloga sodišča je poskrbeti, da se navedejo vsa odločilna dejstva, dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih ter da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila za ugotovitev spornega dejanskega stanja in spornega razmerja, ki sta pomembna za odločbo. In prav to je storilo sodišče prve stopnje s prej izpostavljenim opozorilom tožnici. Neenakopravna obravnava pravdnih strank naj bi se po mnenju pritožbe kazala tudi v dejstvu, da je sodišče tožencu določilo le osemdnevni rok za odgovor na tožničino pripravljalno vlogo. Tudi v tem primeru je prvo sodišče ravnalo skladno z določbami procesnega zakona. Po določbi 110. člena ZPP določi sodišče rok, ki ni določen z zakonom, glede na okoliščine primera. Vendar pa se lahko rok, ki ga določi sodišče, na predlog prizadete osebe podaljša, če so za to upravičeni razlogi. Pritožnik prvega sodišča ni obvestil o razlogih, ki bi terjali daljši rok za odgovor, in ni zaprosil za podaljšanje roka. Tudi na zadnji glavni obravnavi 27. 9. 2017 na to problematiko ni opozoril in ni uveljavljal nikakršnih kršitev določb pravdnega postopka. Zato so njegova pritožbena izvajanja o neenakopravnem obravnavanju pravdnih strank povsem neutemeljena.

8. Pritožnikovi očitki o nesklepčnosti tožbe so neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je izpostavilo določbo 275. člena Obligacijskega zakona, po kateri preide upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami na tretjega na podlagi zakona, če je tretji izpolnil zato, ker je imel pri tem kakšen pravni interes. Poudarilo je, da je imela tožnica pravni interes za izpolnitev obveznosti do banke, saj je imela banka pri njej zavarovano svojo terjatev do pokojnega A. A. Pravice iz pogodbe o limitu pa so prešle na tožnico tudi na pogodbenem temelju - cesijski pogodbi z dne 26. 5. 2015. Aktivna legitimacija tožnice je tako nedvomno podana. Podana pa je tudi pasivna legitimacija toženca, ki jo je sodišče v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo in se pri tem oprlo na določbo 142. člena Zakona o dedovanju. Obseg dejstvenega substrata tožnice je v tesni povezavi z ugovornimi navedbami toženca. Ugovori slednjega so bili zelo splošni in se niso nanašali na konkretnejša vprašanja v zvezi z določili splošnih pogojev za zavarovanje limitov na TRR za osebni namen ter skladnosti odobrenega limita z določili pogojev, kot tudi ne glede vprašanj odplačevanja pokojnikovih obveznosti ter morebitnih pisnih soglasij. Zato tudi ni bilo nobene utemeljene potrebe, da bi tožnica podala obširnejšo trditveno podlago v zvezi z izpostavljenimi vprašanji.

9. Sodišče prve stopnje je vzdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 161340/2015 z dne 21. 12. 2015 v celoti v veljavi, kar pomeni, da zakonske zamudne obresti tečejo od vložitve predloga za izvršbo dalje (17. 12. 2015). Takšna je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje. V 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe se zgolj na enem mestu kot datum vložitve predloga za izvršbo omenja 17. 12. 2014. Vendar pa je iz celotnega konteksta obrazložitve povsem jasno, da gre za očitno pisno pomoto, ki jo lahko sodišče - skladno z določbo 328. člena ZPP - kadarkoli popravi. Zato so pritožbena zatrjevanja glede teka zakonskih zamudnih obresti neutemeljena.

10. Pritožba toženca ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato jo je na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

11. Odgovor tožnice ni pripomogel k vsebinski presoji pritožbenega sodišča, zato stroške, ki jih je imela z odgovorom, nosi sama.