Jedro

Odločilna dejstva ali pravno relevantna dejstva pa so vsa tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe oziroma tista, na katerih neposredno temelji uporaba zakona.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega S.B. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sicer sodno takso v višini 240,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega S.B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu na podlagi istega zakonskega določila ob upoštevanju 47. člena KZ-1 izreklo denarno kazen v višini 50 dnevnih zneskov po 11,66 EUR, to je 583,00 EUR, ki jo je obdolženi dolžan plačati v roku šest mesecev od pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče na podlagi prvega odstavka 87. člena KZ-1 izvršilo tako, da bo za vsaka dva začeta dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je sodišče prve stopnje oškodovanca R. S. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 15.000,00 EUR napotilo na pot pravde.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega iz vseh pritožbenih razlogov ter zaradi kršitve Ustave in EKČP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter obdolženemu oziroma njegovemu zagovorniku povrne stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik obdolženca uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da je izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke samo s seboj v nasprotju, saj izvedenec ni ugotovil kako sta bila obuta obdolženi in oškodovanec, ker pa je sodišče prve stopnje sledilo izvedenskemu mnenju, so zato tudi razlogi napadene sodbe sami s seboj v nasprotju, prav tako pa pritožnik pogreša razloge v napadeni sodbi o odločilnih dejstvih, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ali je športni copat All Star takšen, da prepreči poškodbo palca.

5. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno sledilo ugotovitvam izvedenca medicinske stroke mag. M.B., dr. medicine, ki je v svojem mnenju dopustil mehanizem nastanka poškodb kot posledico udarca s pestjo v obraz ter brce v predelu palca stopala, zaradi česar je bil začasno oslabljen del oškodovančevega telesa. Takšno oceno izvedenca medicinske stroke je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot znake kaznivega dejanja lahke telesno poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Izvedenec medicinske stroke je tudi ugotovil, da gre za sveže poškodbe in tudi način nastanka poškodb, ki je skladen z navedbami oškodovanca. Vendar je potrebno povedati, da ugotovitve izvedenca, ki jih graja pritožba zagovornika pomenijo grajo dejanskega stanja, ki ga je v obravnavani zadevi glede nastanka poškodb ugotovilo sodišče prve stopnje, ki v razlogih napadene sodbe ni prišlo samo s seboj v nasprotje glede ugotovitev izvedenca, pa tudi izvedensko mnenje ni nejasno in samo s seboj v nasprotju, kot to sicer poskuša prepričati zagovornik. Glede na navedeno v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP ni podana, saj gre v pretežni meri za zagovornikovo drugačno oceno v postopku ugotovljenih dejstev. Po oceni pritožbenega sodišča ima napadena sodba potrebne razloge o vseh odločilnih dejstvih tako v zvezi z vzročno zvezo med obdolženčevim protipravnim ravnanjem in telesno poškodbo oškodovanca kot posledico njegovega fizičnega napada, do katerega je prišlo na podlagi neposrednega dokaza in sicer izpovedbe oškodovanca ter posrednega dokaza in sicer izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke. Pravne zaključke o vrsti in teži poškodb pa je sodišče prve stopnje prav tako utemeljilo na izpovedbi oškodovanca in izvedenskem mnenju. Torej napadena sodba v zvezi s tem razloge o odločilnih dejstvih ima in med njimi ni nikakršnega nasprotja. Sicer pa so predmet dokazovanja v kazenskem postopku vsa tista dejstva, ki se nanašajo na obtožbo in druge odločitve, ki jih sodišče sprejme v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe. Odločilna dejstva ali pravno relevantna dejstva pa so vsa tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe oziroma tista, na katerih neposredno temelji uporaba zakona. Le v primeru, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih je podana kršitev iz člena 371/I-11 ZKP, v kolikor pa sodba nima razlogov o kontrolnih dejstvih, pa gre lahko le za zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Pravne zaključke o vrsti in teži poškodb pa je sodišče prve stopnje prav tako utemeljilo na izpovedbi oškodovanca in izvedenskem mnenju. Torej napadena sodba v zvezi s tem razloge o odločilnih dejstvih ima in med njimi ni nobenega nasprotja. Kakšno obutev je nosil kritičnega dne obdolženi, pa ni pravno relevantno dejstvo, temveč gre kvečjemu za kontrolno dejstvo, na podlagi katerega bi lahko sodišče sklepalo o verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe, kar pa bi pomenilo dvom v verodostojnost izpovedbe oškodovanca in dvom v ugotovljeno dejansko stanje. Ker pa se obdolžencu očita storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, in ker je izveden dokazni postopek brez dvoma potrdil, da je poškodbe oškodovancu, tudi poškodbe členka desnega palca, povzročil obdolženec, so pritožbene navedbe zagovornika, ki takšen zaključek sodišča prve stopnje želi ovreči, neutemeljene in v bistvu pomenijo grajo dejanskega stanja, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev iz člena 371/I - 11 ZKP ni podana.

6. Nadalje zagovornik navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo dokazne predloge pritožnika kršilo njegovo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave Republike Slovenije. Z navedenim zagovornik meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana, saj gre za kršitev pravice do obrambe takrat, ko sodišče prve stopnje zavrne dokazne predloge, ne da bi v napadeni sodbi zato navedlo razloge. Sodišče prve stopnje pa je v napadeni sodbi navedlo ustrezne razloge o tem zakaj je zavrnilo dokazne predloge obrambe, s temi razlogi pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Zato uveljavljane kršitve iz drugega odstavka 371. člena ZKP, iz člena 29 Ustave ter EKČP, niso podane. Navedbe pritožnika, da je bila zaradi neizvedbe predlaganih dokazov kršena pravica obdolženca do učinkovite obrambe in obdolženčevo domnevo nedolžnosti, niso utemeljene. Že sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da pritožnik že ob podaji zavrnjenih dokazov ni izkazal njihove pravne relevantnosti, v pritožbi sami pa zagovornik ni izkazal kako je opustitev njihove izvedbe vplivala na pravilnost in zakonitost napadene sodbe, kakor tudi ne da je bila kršena obdolženčeva ustavna in zakonska pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. Zato v pritožbi uveljavljane kršitve niso podane.

7. Uspešen pa tudi ne more biti zagovornik, ki skuša prepričati, da sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni opravilo dokazne ocene, saj ni vestno pretehtalo vsak dokaz posebej in v povezavi z drugimi dokazi. Takšnim pritožbenim navedbam pritožbeno sodišče ne more slediti, saj je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dokazno ocenilo vse dokaze in jih tudi vestno pretehtalo. Pritožnik pa očitno z dokazno oceno sodišča prve stopnje ne soglaša, saj v nadaljevanju pritožbe povzema vsebino izvedenih dokazov in podaja njihovo lastno oceno, kar pa v bistvu pomeni grajo dejanskega stanja. Pritožniku pa ni pritrditi niti, ko trdi, da sodišče prve stopnje napadene sodbe ni oprlo na izvedene dokaze, ampak zgolj na domneve, saj kot že navedeno ima napadena sodba ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih in zato ne more biti govora o uveljavljani kršitvi iz člena 371/I-11 ZKP. Zagovornik namreč po oceni pritožbenega sodišča skuša pripisati sodišču prve stopnje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP kot grajo zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

8. Kršitev kazenskega zakona, ki ga pritožnik prav tako uveljavlja, ko se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, v pritožbi ne konkretizira, niti ne obrazlaga, katere kršitve iz člena 372 ZKP uveljavlja, niti to ni razvidno iz njegove pritožbe. Kršitve, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ni zasledilo. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima opis dejanja, ki izhaja iz izreka napadene sodbe vse zakonske znake obdolžencu očitanega kaznivega dejanja iz prvega odstavka 122. člena KZ-1. Je pa očitno, da pritožnik ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede vzročne zveze med obdolženčevim protipravnim ravnanjem in nastalo posledico in sicer oškodovančevo poškodbo. S takšnimi pritožbenimi navedbami pa v bistvu zagovornik graja dejansko stanje. Takšna kršitev kazenskega zakona pa ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona namreč vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakon ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno, kar pa v obravnavni zadevi ni primer.

9. Dejansko stanje v obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno, razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, kar je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki napadene sodbe, ter le še glede na pritožbene navedbe zagovornika obdolženca dodaja:

10. Bistvo pritožbe zagovornika je v trditvi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo ugotovitvam izvedenca medicinske stroke, ni pa ugotavljalo kako sta bila obuta obdolženi in oškodovanec, ki po mnenju pritožnika poškodbe palca ni utrpel zaradi obdolženčeve brce, ampak je udaril v trd predmet, v sklicevanju na zavrnjene dokaze in povzemanju izvedenih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje napačno ocenilo.

11. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je namreč ravnalo pravilno, ko je sledilo določni izpovedbi oškodovanca in prič D.D. in S.O. ter izvedenskemu mnenju stalnega sodnega izvedenca medicinske stroke mag. M.B.. Slednji je namreč ugotovil, da je oškodovanec utrpel zlom baze bližnjega členka desnega palca stopala in udarnino v predelu desne ličnice, pri čemer je pojasnil, da je udarnina ličnice nastala kot posledica udarca s topim predmetom, zlom palca pa je posledica topega udarca na ta del stopala oziroma posledica brce v ta predel. Ko je bil zaslišan na glavni obravnavi je izvedenec tudi povedal, da glede na to, da je nosil oškodovanec obuvalo, ni moglo priti do poškodbe prsta na način, da bi z nogo zadel v kakšen predmet. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je oškodovanec utrpel poškodbo palca tako, da ga je obdolženi brcal v predel nog, pravilen in vsi pomisleki zagovornika v tej smeri neutemeljeni. Ker je izveden dokazni postopek brez dvoma potrdil, da je oškodovanec kritičnega dne imel obute All Starke, torej ni bil bos, kar bi po mnenju izvedenca lahko dopuščalo, da je dobil poškodbo tudi zaradi udarca v kak predmet, in ker ga je, ko je oškodovanec ležal na tleh brcal obdolženi v predel nog, je zaključek sodišča prve stopnje, da mu je poškodbo palca povzročil obdolženi z brcanjem, pravilen. Izvedenec je namreč s svojimi ugotovitvami potrdil izpovedbo oškodovanca, ko je izključil nastanek poškodbe zloma členka palca z udarcem v trd predmet, ki bi prišel v poštev, le, če bi bil oškodovanec bos, kar pa ni bil. Tako je izvedenec izključil kakršnokoli verjetnost, da bi se oškodovanec poškodoval na način, kot to skuša prepričati pritožba. Da je oškodovanec kritičnega dne utrpel navedene poškodbe pa izhaja tudi iz navedb oškodovanca in rentgenske slike ter poškodbenim listom. Glede na navedeno tako sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga glede nastanka poškodb oškodovanca, da ne bi verjelo oškodovancu, da ga je obdolženec večkrat udaril po obrazu, zaradi česar je padel, na kar ga je brcal, izvedenec pa je tudi ocenil naravo poškodb oškodovanca, zaradi katerih je bil začasno oslabljen del njegovega telesa. Oškodovanec je takoj po dogodku svoji partnerki D.D. povedal kaj mu je storil obdolženec, pa tudi sama je videla oteklino na njegovem obrazu. Oškodovanec je zaradi dogodka odšel na policijo, kjer je dejanje prijavil. Prijatelj S.O. pa ga je odpeljal v bolnišnico, samega dogodka ni videl, slišal je le kričanje, oškodovanec pa mu je povedal, da ga je napadel obdolženi, sam pa je videl, da ima na obrazu rdečino. Sodišče prve stopnje je izpovedbam navedenih prič verjelo. Zato pritožba zagovornika, ki skuša omajati verodostojnost izpovedbe oškodovanca, ko se sklicuje na izpovedbi policistov K. in O., ki sta povedala, da se je oškodovanec do Policijske postaje R. pripeljal s kolesom ter da nista videla poškodb na oškodovancu, ne more biti uspešna. Iz fotografije oškodovanca po dogodku, ki jo je napravil policist O. je namreč razvidno, da je imel oškodovanec na obrazu rdečino, kar potrjuje oškodovančevo izpovedbo o udarcih v obraz, poškodbo palca pa so ugotovili šele v bolnišnici, kar je potrdila tudi priča S.O., ki mu je sodišče verjelo, kot že navedeno. Sicer pa je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi tehtno obrazložilo katerim dokazom sledi in katerim ne, kar je storilo po prosti presoji dokazov. Okoliščina kako je oškodovanec prišel na policijsko postajo, pa ni odločilna in nima takšne teže kot ji pripisuje pritožba in tudi ne more omajati verodostojnosti izpovedbe oškodovanca glede poškodb, ki mu jih je prizadejal obdolženec. Sicer v okviru dokane ocene v obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje natančno označi in oceni zgolj tiste izvedene dokaze, ki so za presojo odločilnih dejstev pomembni. Takšno presojo napadena sodba ima, zato so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri brez teže. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in se v izogib ponavljanju v preostalem sklicuje na ustrezne razloge napadene sodbe. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno tudi, ko je zavrnilo dokazne predloge, zato pritožba, ki se ponovno sklicuje na zavrnjene dokaze, ne more biti uspešna. Zaradi zavrnitve predlaganih dokazov namreč dejansko stanje ni bilo ne zmotno, ne nepopolno ugotovljeno, saj okoliščine, ki jih posebej izpostavlja zagovornik predvsem glede obutve oškodovanca in obdolženca, glede na ugotovitve izvedenca medicinske stroke, nimajo takšne teže, kot jim pripisuje pritožba. Pri čemer je potrebno opozoriti, da je oškodovanec kritičnega dne nosil športne copate, kakšno obutev pa je nosil obdolženi, pa ni odločilno, saj je obdolženi z brco oškodovancu povzročil poškodbo palca, kot je to brez vsakega dvoma potrdil izvedeni dokazni postopek. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, pravilno ugotovilo njegovo krivdo, in sicer direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče v preostalem na ustrezne razloge napadene sodbe v izogib ponavljanju sklicuje.

12. Iz navedenih razlogov in ker pritožba zagovornika niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

13. Odločbo o kazenski sankciji zagovornik sicer ne graja, napadeno sodbo v tem delu pa je pritožbeno sodišče preizkusilo skladno z določilom člena 386 ZKP, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je odločbo o kazenski sankciji obrazložilo v točki 11 napadene sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter je obdolžencu utemeljeno izreklo denarno kazen, katere višina je prav tako ustrezna. Na strani obdolženca pa pritožbeno sodišče ni zasledilo nobenih okoliščin, ki bi narekovale spremembo izrečene denarne kazni obdolžencu v korist. Po oceni pritožbenega sodišča bo prav izrečena denarna kazen tako vplivala na obdolženca, da bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

14. Glede na navedeno pritožbena izvajanja obdolženčevega zagovornika niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ko je tudi ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

15. Izrek o stroških pritožbenega postopka, in sicer plačilo sodne takse temelji na določilu prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, sodno takso pa je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksni tarifi.